Vought F4U Corsair: Razlika med redakcijama

Povpraševanje po tem letalu je kmalu preseglo Voughtove proizvodne zmogljivosti, zato so to letalo začeli izdelovati tudi v tovarnah [[Goodyear]] in [[Brewster]]. Goodyearovi so nosili oznako '''FG''', '''F3A''' pa Brewsterjevi. Od prototipa za Vojno mornarico ZDA leta 1940 pa do zaključne serije leta 1953 za Francijo so izdelali vsega skupaj 12.571 Corsairjev v 16 različicah.<ref name="Shettle p. 107">Shettle 2001, str. 107.</ref> To je bilo sploh najdlje izdelovano propelersko lovsko letalo v zgodovini ZDA (1942-1953).<ref>O'Leary 1980, str. 116.</ref><ref name="mjwqqv">Donald 1995, str. 244.</ref><ref name="Wilson">Wilson 1996.</ref>

Poleg [[North American P-51 Mustang]]<nowiki/>a, [[Republic P-47 Thunderbolt]]<nowiki/>a in [[Grumman F6F Hellcat]]<nowiki/>a, z zadnjima dvema si je tudi delil enak motor, je bil eno glavnih ameriških lovskih letal. Bil je, tako kot ''P-47'', dobesedno zgrajen okoli tega motorja. Corsairja so sredi leta 1943 prvi začeli uporabljati v ''Marinskem zboru'' (''USMC''), po uvedbi zložljivih kril pa tudi [[Vojna mornarica Združenih držav Amerike]] (''USN)''. Nato so sledile še [[Kraljeva vojna mornarica]] (''RN'') in [[Kraljeve zračne sile Nove Zelandije|Kraljevo vojno letalstvo Nove Zelandije]] (''RNZAF''), pozneje pa tudi francoska mornarica (''Aeronavale'') in druge manjše sile vse tja do leta 1960. Hitro je postal najbolj uporabljan mornariški lovski bombnik druge svetovne vojne. Mnogi japonski piloti so ga imeli za najnevarnejšega ameriškega lovca,<ref>Jablonski 1979, str. 171.</ref> ameriška mornarica je zanj izračunala razmerje med zmagami in izgubljenimi letali 11:1.<ref>Donald 1995, str. 246.</ref> Poleg tega, da je bil izvrsten lovec, se je Corsair izkazal tudi kot odličen [[lovski bombnik]]. V tej vlogi so ga uporabljali tudi še v korejski vojni in v francoskih kolonialnih vojnah v [[Indokina|Indokini]] in [[Alžirija|Alžiriji]].<ref>''Pilot's Manual'' 1979, Uvod.</ref>

 

Visoka pristajalna hitrost ter manjko zložljivih kril sta na začetku ovirali njegovo uporabo kot palubnega letala. Na letalonosilkah so ga začeli uporabljati komaj v drugi polovici leta 1944, in še to šele potem, ko so britanski piloti uvedli nov način polkrožnega pristajanja. S tem so pilotom omilili težave z zelo omejeno vidljivostjo zaradi dolgega nosa letala.<ref>O'Leary 1980, str. 111.</ref>