Krak des Chevaliers: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m | coordinates = <!-- WD --> AWB
Ljuba brank (pogovor | prispevki)
np
Vrstica 22:
'''Krak des Chevaliers''' ({{jezik-ar|قلعة الحصن}}, ''Qalaat al-Hosn'') oziroma »''viteški grad''«, med [[Arabci]] znan tudi kot Ḥiṣn al-Akrād (حصن الأكرا, ''[[Kurdi|kurdska]] utrdba''), je najbolje ohranjeni [[križarji|križarski]] [[grad]] na celotnem [[Bližnji vzhod|Bližnjem vzhodu]]. Nahaja se v zahodnem delu [[Sirija|Sirije]], nedaleč od meje z [[Libanon]]om, okoli 65&nbsp;km vzhodno od [[Tartus]]a in okoli 50&nbsp;km zahodno od [[Homs]]a. Nedaleč od gradu je tudi [[samostan svetega Jurija, Sirija|samostan svetega Jurija]].
 
Prvotni grad na strateško pomembnem mestu je dal leta 1031 zgraditi homški [[emir]] in v njem nastanil [[Kurdi|kurdsko]] [[garnizija|garnizijo]]. Po Kurdih je grad tudi ime ''Hisn al-Akrad'' (kurdski grad), od koder izhaja tudi beseda »krak«. Do leta 1097, ko so Sirijo dosegli prvi križarji, je bil že zapuščen. Ob križarskem napredovanju so se vanj zatekli okoliški prebivalci, ki so slišali grozljive zgodbe o pokolu v [[Marat al-Numan]]u. Zaradi tam uskladiščenih zalog hrane so ga križarji pod poveljstvom [[Raymond de St. Gilles|Raymonda de St. Gillesa]] pričeli oblegati. Begunci so kmalu spoznali, da nimajo možnosti za dolgotrajen upor, zato so se neke noči neopazno izmuznili iz gradu. Križarji so kmalu zatem nadaljevali pohod proti [[Jeruzalem]]u in grad je ponovno zasedel homški emir. Leta 1110 ga je osvojil [[Antiohija|antiohijski]] [[regent]] [[Tankred]] in ga priključil [[Tripoli (Libanon)|tripolijski]] grofiji. Leta 1144 ga je tripolijski grof [[Rajmond II.]] izročil [[križarji|križarskemu]] [[redMalteški svetegaviteški Janezared|redu svetega Janeza]] (kasnejšim [[malteški vitezi|malteškim vitezom]]), ki so nujno potrebovali logistično bazo za svoje delovanje po Bližnjem vzhodu. [[Nuredin]] (kasnejši [[alep]]ski emir) ga je poskušal zasesti leta 1163, vendar se je moral umakniti po posredovanju združenih enot iz [[Antiohija|Antiohije]] in [[Tripoli (Libanon)|Tripolija]]. Sedem let zatem so se križarji tega sedaj že bogatega reda lotili obsežnega projekta razširitve in dodatne utrditve gradu, ki je v več fazah trajala celo stoletje. Ko se je [[Saladin]] leta 1188 vračal z zmagovite bitke pri [[Hatin]]u (za [[Jeruzalemsko kraljestvo]]), ga je tudi sam želel zasesti. Njegovi možje so celo uspeli ujeti grajskega oskrbnika in mu naročili, naj branilce pozove k predaji. Oskrbnik jih je pred grajskim vhodom v [[arabščina|arabščini]] res pozval k predaji, v [[francoščina|francoščini]] pa jim je rekel, naj grad branijo do zadnjega moža. Saladin je kmalu opustil misel na obleganje in se raje posvetil lažje osvojljivim ciljem v regiji ([[Tartus]], [[Latakija]], [[Saladinov grad]] itd.).
[[Slika:Krak westliche Ringmauern.jpg|thumb|left|Prostor med notranjim in zunanjim obzidjem]]
Leta 1271 so [[Mameluki]] pod poveljstvom [[sultan]]a [[Bajbars]]a po enomesečnem obleganju uspeli prebiti zunanje stene gradu, notranji del pa je še vedno ostal nerešljiva uganka. Zato so se Mameluki poslužili zvijače. Ponaredili so pismo viteškega [[veliki mojster|velikega mojstra]] iz [[Tripoli (Libanon)|Tripolija]], naj branilci grad predajo, Bajbars pa jim bo omogočil varen umik v Tripoli, od koder bodo za vedno zapustili Bližnji vzhod. Branilci so 8. aprila res predali grad, čeprav bi kljub zdesetkanosti (v gradu s kapaciteto okoli 2000 vojakov je ostalo le okoli 200 branilcev) lahko zdržali še mesece obleganja.