Bralec: Razlika med redakcijama

}}

 

 

Knjigo je v slovenščino prevedla Sandra Baumgartner. Po knjigi je bil leta 2008 posnet tudi istoimenski film.<ref>{{Navedi splet|url=https://www.imdb.com/title/tt0976051/|title=IMDb|date=|accessdate=|website=|publisher=|last=|first=}}</ref>

=== Tretji del ===

Po končanem študiju začne Michael pripravništvo in se poroči s Gertrude, s katero ima tudi hčer. Njegov zakon kmalu propade in vsi njegovi nadaljnji odnosi z ženskami se izkažejo za neizpolnjene, saj jih Michael vse primerja s Hanno. Ko je Hanna bila v zaporu sedem let, se Michael odloči, da bo znova vzpostavil stik z njo. Ponovno prične z ritualom branja in ji začne pošiljati njegove posnetke branja v zapor. Z njihovo pomočjo se Hanna nauči pisati in brati. Pošilja mu pisma, na katere pa nikoli ne odgovori. Ko se po 18 letih bliža Hannina izpustitev na prostost, mu direktorica zapora napiše pismo, v katerem ga prosi, ali bi lahko pomagal Hanni pri ponovni vključitvi v družbo. Kljub pomislekom obišče Hanno en teden pred izpustitvijo. Tam dobi občutek, da je srečal »staro žensko«. Na predvečer izpustitve jo še zadnjič pokliče in Michael je presenečen, kako mlada je Hanna slišati, ko se norčuje iz njegovih načrtov. Ko pa jo naslednji dan Michael želi pobrati iz zapora, izve, da je Hanna storila samomor. Direktorica zapora ga odpelje v njeno celico, kjer vidi knjige o holokavstu in njegovo sliko iz časopisa, ko je maturiral. Michael izve, da je Hanna pazila na svoj izgled in da je med jetnicami imela avtoriteto. V zadnjih letih pa se je nekoliko umaknila in zanemarila. Direktorica mu pove, kako pomembne so ji bili njegovi posnetki in ga pa vpraša, zakaj ji nikoli ni pisal. Na koncu mu preda Hannine prihranke in prebere njeno oporoko. Hannina zadnja želja je bila, da preda njene prihranke priči iz sojenja. Ta jih noče sprejeti, vendar se strinja z Michaelom, da jih v Hanninem imenu daruje za boju proti nepismenosti eni izmed judovskih organizacij.

 

== Viri ==