Supermarine Spitfire: Razlika med redakcijama

[[Reginald Joseph Mitchell|R. J. Mitchell]] je kariero letalskega [[konstruktor]]ja kot mlad inženir začel kmalu po [[prva svetovna vojna|prvi svetovni vojni]]. Snoval [[šport|je šport]]na letala, s katerimi je nato Supermarine sodeloval na tekmovanjih za [[Schneiderjev pokal]]. To hitrostno tekmovanje vodnih letal je osvojil kar štirikrat. Leta 1922 še z dvokrilnim letečim čolnom s potisnim propelerjem ''Sea Lion II'', leta 1927 z letalom S.5, leta 1929 z modelom S.6 in nato še leta 1931 z izboljšanim modelom S.6b. Leta 1931 je Supermarine osvojil (precej kičast) Schneiderjev pokal v trajno last. Danes sta zmagovalno letalo Supermarine S.6b (S.1595 - še neobnovljen), kot tudi sam pokal na ogled v Muzeju znanosti (''Science Museum'') v Londonu (četrt Kensington). Sestrsko letalo S.6b (S.1596) je 13. septembra 1931 doseglo nov svetovni hitrostni rekord 655,67 km/h (407 mph). Usoda tega letala je (zaenkrat še) neznana.

Prenovljeno letalo je dobilo uvlačljivo podvozje in zaprto kabino, dodali so tudi kisikovo masko za letenje na velikih višinah. Vgradili so novi motor ''[[Rolls-Royce PV-12]]'' (PV pomeni ''Private Venture''). R-R je namreč ta motor zasnoval in izdelal mimo uradnega natečaja kot nadomestilo za neuspešna motorja Goshawk in Peregrine., Pobudopobudo zanj je dal še sam ''Sir Frederick Henry Royce''. F. H. Royce in R. J. Mitchell sta bila tudi zasebno zelo dobra prijatelja. Pozneje so ta motor preimenovali v ''Rolls-Royce Merlin''. Imel je klasično tekočinsko hlajenje s takrat še povsem novim glikolom, danes znanim kot "''antifriz''". Ta je dovoljeval višje temperature hlajenja in tudi letenje na zelo velikih višinah, kjer so temperature globoko pod ničlo. ''Merlin'' je gnal Spitfireje od Mk I do Mk IX, pozneje pa ga je zamenjal nov, večji motor ''Griffon''. Rolls-Royce je z Merlinom in Griffonom zadel v polno. Danes oba motorja veljata za najuspešnejša in verjetno tudi najboljša batna letalska motorja za propelerska lovska letala v vsej letalski zgodovini.

Ministrstvo je na [[Vickers-Armstrong]]a, lastnika podjetja Supermarine, poslalo seznam možnih imen za novo letalo. Na predlog takratnega [[direktor]]ja Vickers-Armstronga, Sira [[Robert MacLean|Roberta MacLeana]], so izbrali ime ''Spitfire''. Izraz izhajaizvira še iz elizabetinskih časov in pomeni temperamentno in besno žensko ali dekle.<ref>[http://en.wiktionary.org/wiki/spitfire Wikidictionary: spitfire]</ref> V podjetju so ga neuradno uporabili že za letalo ''F.7/30 Type 224''. Po neki drugi razlagi pa pomeni orožje, ki bruha ogenj. Zanimivo je, da Mitchell imena Spitfire osebno ni preveč maral (''"Spitfire was just the sort of bloody silly name they would choise."''). Tu se je motil. Danes sta tako R. J. Mitchell, kot njegov Spitfire za vekomaj zapisana v ne samo letalsko zgodovino.

[[Prototip]] Spitfira, ''K5054'', je prvič poletel 5. marca 1936, točno štiri mesece za prototipom lovca [[Hawker Hurricane]] (''K5083''), z [[letališče|letališča]] [[Eastleigh Aerodrome]] pri [[Southampton]]u. Vickersov preizkusni pilot, [[stotnik (Združeno kraljestvo)|stotnik]] [[J. Summers|''Joseph "Mutt" Summers'']], je letalo s pomočniki (Jeffrey Quill) testiral vse do 26. maja 1936. Nato so ga predali uradnemu centru za preizkušanje letal in orožja. Še pred končnim poročilom centra je Ministrstvo za obrambo 3. junija 1936 naročilo 310 Spitfirov (in tudi 600 Hurricanov). Javnosti so Spitfira prvič predstavili 27. junija 1936 na letališču [[Hendon]]. R. J. Mitchell je, čeprav že hudo bolan, še prisostvoval krstnemu poletu "njegovega otroka" na letališču v Eastleighu pri Southamptonu. Po Mitchellovi smrti 11. junija 1937, je razvoj Spitfira vse do konca proizvodnje uspešno vodil njegov tesni sodelavec, inženir ''Joseph "Joe" Smith''.

Kot vedno, so za letalske konstruktorje večen navdih ptice. Za eliptična krila je prve študije in izračune opravil in jih že leta 1906 v dveh knjigah tudi objavil angleški multiznanstvenik ''Frederick William Lanchester''. Njegovi knjigi sta bili prevedeni tudi v francoščino in v nemščino. Niti v Angliji niti v Franciji nista naleteli na kakšno posebno zanimanje, bili sta daleč pred časom in tedanjimi pojmovanji. Precej drugače pa je bilo v Nemčiji. Tam so še pred koncem 1. SV že začeli z izračuni in s poskusi. Nemški fizik in matematik ''Ludwig Prandtl'' je lahko samo še v celoti potrdil pravilnost študij Fredericka Williama Lanchestra. Eliptično krilo je za Spitfire predlagal mladi kanadski aerodinamik ''Beverley Strahan Shenstone''. Kot je pozneje sam povedal, niti niso toliko posnemali krila Heinkla 70, kot pa njegove nove vgreznjene (za)kovice (''flushing rivets''), ki so samo še dodatno izboljšale že tako odlično aerodinamiko Spitfira. Shenstone je po diplomi na torontski univerzi eno leto delal v Nemčiji pri Junkersu., Tamtam se je verjetno seznanil z nemškimi izsledki študij eliptičnega krila. Leta 1931 ga je pri Supermarinu v službo vzel R. J. Mitchell osebno. On ni bil toliko navdušen nad njegovim znanjem gradenj kril, zato pa je bil toliko bolj nad njegovim izrednim poznavanjem aerodinamike. V nova eliptična krila bodočega Spitfira je Mitchell nato z lahkoto lahko vgradil od ministrstva zahtevanih osem strojnic (Eight-gun Spitfire). Pozorni opazovalci so opazili, da je tudi repni višinski stabilizator s krmili v bistvu le pomanjšana in zrcalna oblika prednjega krila - torej eliptičen.

Slika:Ferranti Mark IID gyroscopic gunsight mounted in a Supermarine Spitfire Mk IX of No. 127 Wing RAF at B2-Bazenville, Normandy, 17 August 1944. CL854.jpg|Ferrantijev žiroskopski odbojni vizir Mk IID v Spitfiru Mk IXb. Bili so predhodniki današnjih HUD (Head -Up -Display).