Arhitektura: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Ljuba brank (pogovor | prispevki)
Bot: Datoteka Ljubljanske_tržnice.jpg je bila v Zbirki izbrisana, zaradi per c:Commons:Deletion requests/File:Ljubljanske tržnice.jpg. Odstranjevanje.
Vrstica 16:
 
Morda najbolj slavna trojica temeljnih načel je Vitruvijeva trojica trdnost, uporabnost in lepota (''Firmitas, Utilitas, Venustas''). Vitruvijev traktat se je skozi različne prepise ohranjal in v času [[Renesansa|renesanse]] dobil status kanoničnega besedila o arhitekturi. Z njim so se proslavila tudi tri temeljna načela in se ohranila vse do danes kot opora pri opredelitvi arhitekture. Za današnje razmišljanje o arhitekturi pa so pomembne tudi številne druge pojmovne opredelitve arhitekture in njenih temeljnih načel, ki so nastajale skozi zgodovino. Med njimi izstopa delo [[Leon Battista Alberti|Leona Battiste Albertija]] z naslovom ''O arhitekturi'' (''De re aedificatoria'', 1452), ki vzpostavlja kritično stališče do Vitruvija. Pomemben doprinos Albertija je v njegovi opredelitvi arhitekture kot odgovorne dejavnosti za človeštvo, ki deluje po načelu [[Harmonija|harmonije]] (''Concinnitas''). Pomemben premik v arhitekturni misli se je zgodil z [[Vincenzo Scamozzi|Vincenzom Scamozzijem]], ki je arhitekturo opredelil kot najvišjo [[znanost]], ki je vodena z razumom in ustvarja red vseh stvari v svetu. V času [[Manierizem|manierizma]] in [[Barok|baroka]] se je arhitekturo razumelo in razlagalo kot eno od umetnosti. V času [[razsvetljenstvo|razsvetljenstva]] se je arhitekturo prepoznalo kot instrument družbene spremembe. V Franciji je v tistem času nastala vrsta utopičnih zamisli oblikovanja boljše družbe s sredstvi arhitekture. Tu je treba omeniti delo [[Claud-Nicolas Ledoux|Clauda-Nicolasa Ledouxja]], ki je svojo vizijo reforme družbe z arhitekturo posebej prepričljivo razvil v projektu [[Idealno mesto|idealnega mesta]] [''null Chaux'']. Nemška arhitekturna teorija 18. stoletja je v središče razumevanja vloge in naloge arhitekture postavila kriterij estetskega doživljanja, ki izhaja iz značaja stavbe. Pomemben premik se je zgodil z arhitekturno teorijo [[Carl Lodoli|Carla Lodolija]], ki je opozoril na ključni pomen značaja gradbenih materialov za arhitekturo in povezal estetska vprašanja z etiko, kar je povzeto v njegovem stališču, da resnica arhitekture izhaja iz konstrukcijske logike. [[Eugéne Viollet-le-Duc]] je v 19. stoletju kot dobro arhitekturo opredelil tisto, ki je neposredni izraz družbe ter odraža vrednote in načela sodobne civilizacije. Eno izmed temeljnih izhodišč za moderne opredelitve arhitekture je pisanje [[Karl Friedrich Schinkl|Karla Friedricha Schinkla]]. Nanj je imela velik vpliv filozofija nemškega idealizma, predvsem [[Arthur Schopenhauer|Schopenhauerjevo]] razmišljanje o arhitekturi. Z uveljavljanjem arhitekturne [[Moderna arhitektura|moderne]], kar je bilo povezano tudi z industrijskim razvojem, se v ospredje postavlja načelo »forma sledi funkciji«. Za 20. stoletje so bila značilna različna [[Arhitekturno gibanje|arhitekturna gibanja]] ([[ekspresionizem]], [[Konstruktivizem (umetnost)|konstruktivizem]], ''de stijl'', [[futurizem]], [[Racionalizem (arhitektura)|racionalizem]], itd.) ki so razglašala prekinitev s [[Tradicija|tradicijo]] in tako zarisujejo nova načela in pojmovne opredelitve arhitekture v obliki in na način [[manifest]]ov. <ref>{{Navedi knjigo|title=A history of architectural theory|last=Kruft|first=Hanno-Walter|publisher=Princeton Architectural Press|year=1994|isbn=9781568980102|location=Princeton, New Jersey|page=|cobiss=}}</ref> Ena od sodobnih opredelitev arhitekture je, da je kreativna ali miselna praksa. Kot takšna ima heterotopični status.
 
[[Slika:Ljubljanske tržnice.jpg|sličica|Jože Plečnik, Ljubljanska tržnica, primer arhitekture, ki ima heterotopični značaj.]]
 
Heterotopija (starogrško, ''hetero'' - drugačen, ''topos'' - kraj) je filozofski pojem, ki ga je v delu ''O drugih prostorih'' (1967) utemeljil francoski filozof [[Michel Foucault]][[Arhitektura#cite note-10|<sup>[10]</sup>]]. Po Foucaultu pojem heterotopije označuje fizične prostore oz. položaje, ki so v neskončni množici možnih prostorov prepoznani in izpostavljeni kot tisti, ki imajo to nenavadno lastnost, da so v odnosu z vsemi drugimi položaji, vendar na tak način, da suspendirajo, nevtralizirajo ali sprevračajo celoto odnosov, ki so prek njih načrtovani, zrcaljeni ali reflektirani. Ti prostori so nekako v povezavi, pa vendar v protislovju z vsemi drugimi položaji