Pridevnik: Razlika med redakcijama

Lastnostni pridevniki, ki se končujejo na [[soglasnik]], imajo v [[imenovalnik]]u [[ednina|ednine]] in [[tožilnik]]u, kadar je enak imenovalniku, poleg neglasovne končnice še končnico -''i'' za določnost (npr. ljubezniv, ljubeznivi).<ref>Slovenski pravopis, Ljubljana 2007, str. 102.</ref> Nedoločna oblika se uporablja pri predmetih/dogodkih/stanjih, ki jih prvič opisujemo, določna oblika pa v primerih, ko govorimo o že prej omenjeni zadevi. Določnost se izraža tako, da kakovostnim pridevnikom moškega spola ednine v imenovalniku (in pri samostalnikih s kategorijo ne[[živost]]i še v tožilniku) doda -''i'' (mlad – mladi, ponoven – ponovni ...), včasih se spremeni tudi mesto in/ali vrsta [[naglas]]a (stàr – stári, dêbel – debéli, vêlik – velíki ...) ali pa celo osnova (majhen – mali). Svojilni pridevniki, števniki ter [[primernik]]i in [[presežnik]]i, so že po definiciji določni (npr. bratov, prvi, lepši, najlepši ...).<ref>http://www2.arnes.si/~lmarus/suss/arhiv/suss-arhiv-000112.html, vpogled: 12. 12. 2010.</ref>habibovic je b odeljenje