Focke-Wulf Fw 190 Würger: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 37:
''[[Reichsluftfahrtministerium]]'' (''RLM'') oz. ''Rajhovsko letalsko ministrstvo'' je jeseni 1937 naprosilo nemške konstruktorje, naj izdelajo novega lovca. Deloval naj bi skupaj z osnovnim lovcem [[Messerschmitt Bf 109]]. Kljub temu da je bil Bf 109 še vedno učinkovito letalo, je odgovorne v RLM skrbel hiter razvoj tujih lovcev. Potrebovali so novo, modernejše letalo, ki bi bilo v prihodnje kos novejšim in vse boljšim zavezniškim lovcem.<ref>Shacklady 2005, str. 25.</ref>
[[Kurt Tank]] se je odzval s številnimi načrti, večinoma s tekočinsko hlajenimi [[vrstni motor|vrstnimi motorji]]. Šele z modelom, ki je predvideval zračno hlajen [[zvezdasti motor]], je vzbudil pozornost RLM-ja. V tistem času zvezdasti motorji v evropskih lovskih letalih niso bili pogosti, saj so imeli velik, odprt vstopnik za propelerjem, zaradi česar je veljalo, da ustvarjajo preveč [[zračni upor|zračnega upora]]. Tank je opazil velik uspeh ameriških zvezdastih motorjev ''Pratt & Whitney'' ''Twin Wasp'' in ''Double Wasp''. V svojih lovskih letalih sta jih
Uporaba zvezdastega motorja v Fw 190 zato tudi ne bi vplivala na vzporedno proizvodnjo Bf 109, zanj so bili v prvi vrsti rezervirani motorji ''DB 601 (pozneje DB 605)'' s tekočinskim hlajenjem. S tem je RLM samo še bolj povečal svoje zanimanje zanj.<ref name="ReferenceA"/>
Vrstica 43:
== Prototipi ==
Prvi prototip Fw 190 V1 je bil opremljen s 14-valjnim zvezdastim motorjem [[BMW 139|''BMW 139'']], ki je razvil 1.550 KM/1.140 KW in je imel civilno registracijo D-OPZE. Prvič je vzletel [[1. junij]]a [[1939]] in je pokazal izredne sposobnosti za to
Prva večja težava, ki se je pokazala na testnih poletih, je bil položaj [[pilotska kabina|pilotske kabine]]. Bila je pomaknjena preveč naprej, bližina motorja pa je povzročala, da se je kabina preveč segrevala. Med prvim poletom je temperatura v kabini dosegla 55[[celzijeva temperaturna lestvica|°C]]. Testni pilot [[Hans Sander|''Hans Sander'']] je to opisal z besedami: »Bilo je vroče, kot da bi imel obe nogi v peči.«.<ref>Janowicz 2001, str. 14.</ref> [[Focke-Wulf|Focke Wulf]] in [[BMW]] sta krivdo valila drug na drugega. BMW je končno le prepričal RLM in Tanka, da se dotedanji motor 139 zamenja z novejšim [[BMW 801|801]]. Motor 801 je imel isti premer, bil pa je daljši in težji. Zaradi tega je Tank ''Fw 190'' predelal. Kljub hladilnemu ventilatorju se je tudi motor BMW 801 pregreval in dosegal zelo visoke temperature. V enem primeru je detoniralo [[strelivo]] za [[mitraljez]]<nowiki/>a [[MG 17]], ki sta bila v paru nameščena na zgornjem delu trupa med motorjem in pilotsko kabino.
Vrstica 54:
[[Slika:Focke-Wulf Fw 190 050602-F-1234P-005.jpg|thumb|250px|Focke-Wulf Fw 190 A med letom.]]
Prvih nekaj mesecev bojnega delovanja so [[zavezniki|zavezniški]] [[vojaški pilot]]i zamenjevali tega novega lovca s ''[[Curtiss P-36 Mohawk|Curtissi P-36 Mohawki 75]]''. Do teh letal so Nemci prišli po [[Francija|francoski]] [[kapitulacija|kapitulaciji]]. Novi lovec je bil boljši kot Spitfire Mk V, ki je bil takrat v uporabi v [[Kraljevo vojno letalstvo|''RAF'']]-u, v skoraj vseh ozirih, razen v radiju zavoja. Zavezniške izgube letal so naraščale, Luftwaffe je tako prevzela nadzor nad [[Rokavski preliv|Rokavskim prelivom]]. Zavezniki so celo načrtovali desant ducata [[komandos]]ov, da bi zaplenili ''Fw 190'' na nemškem [[letališče|letališču]] v Franciji. S seboj bi vzeli pilota, ki bi zajeto letalo preletel v Anglijo. Ta pilot naj bi bil ''Jeffrey Quill'', eden od preizkusnih pilotov Spitfira. Načrt za desant je bil že izdelan in 23. junija 1942 tudi predan Poveljstvu kombiniranih operacij. Desant je postal odveč, ko je istega dne (torej 23. junija 1942) nemški pilot, nadporočnik [[Armin Faber]] iz elitnega JG 2, po pomoti (bolje rečeno se je povsem izgubil) pristal na britanskem letališču Pembrey v južnem Walesu. Faber je pred pristankom nad letališčem celo napravil zmagovalni sodček. Po pristanku so ga britanski vojaki razorožili kar s signalno pištolo, ker drugega orožja niso imeli pri roki. Faber je še dve uri po prijetju govoril kar po francosko, preden je končno le doumel položaj. Mislil je, da je pristal v Franciji! Pozneje so ga z ladjo prepeljali v Kanado v ujetniško taborišče, kjer je dvakrat poskušal pobegniti
[[Slika:Fw 190A-3 JG 2 in Britain 1942.jpg|sličica|Fw 190 Armina Faberja na letališču Pembrey v južnem Walesu junija 1942]]
[[Slika:Focke-Wulf Fw 190 (15269697602).jpg|sličica|Fw 190 A-3 Armina Faberja - že z britanskimi kokardami in oznako MP499|alt=]]
Vrstica 69:
'''Fw 190 A-1''' je bil prvič predstavljen junija 1941. Prva letala so bila poslana ''Erprobungsstaffel'' ''-preizkuševalna eskadrilja''- (bivšemu II./[[Jagdgeschwader 26|JG 26 ''»Schlageter«'']]) za nadaljnja testiranja. Po testih so bili ti ''A-1'' dodeljeni novemu II./JG 26, ki je deloval na letališču ''Le Bourget'' v bližini [[Pariz]]a. Ta različica je bila opremljena z motorjem [[BMW 801|BMW 801 C-1]] (1.560 [[konjska moč|KM]]/1.160 [[vat|KW]]), dvema 7,92 mm [[mitraljez]]oma [[MG 17]] nad motorjem, dvema v krilih in dvema 20 mm [[top]]oma [[MG FF|MG FF/M]] krilih. Piloti so se pritoževali, da so mitraljezi MG 17 skoraj neuporabni v sodobnem bojevanju in jim dali vzdevek »ropotuljice«. Zaradi pregrevanja motorja je bila življenjska doba večine letal te serije le 30-40 ur, nato pa jim je bilo potrebno zamenjati motor.<ref>Janowicz 2001, str. 25.</ref> Med junijem in avgustom 1941 sta bili izdelani le 102 letali te serije.
Junija 1941 je II./[[Jagdgeschwader 26|JG 26]] kot prva enota prejela letala ''A-1''. Poveljnik skupine, stotnik in letalski as [[Walter Adolph]], je [[18. september|18. septembra]] 1941 še z osmimi lovci vzletel z nalogo spremljati nemški [[tanker]]. Naleteli so na mešano britansko skupino [[Blenheim]]ov, [[Supermarine Spitfire|Spitfirov]] in Hurricanov
; Fw 190 A-2
Vrstica 248:
Še preden je ''Fw 190 A'' prišel v operativno uporabo, je že bilo očitno, da letalo nima želenih sposobnosti letenja na velikih višinah. Motor ''BMW 139'' (in tudi poznejši ''801''), je bil prvotno zasnovan kot zamenjava za slabotnejše motorje, kot je bil npr. [[BMW 132|''BMW 132'']]. Motor BMW 139 je bil v bistvu motor BMW 132, ki mu je bila dodana druga vrsta valjev - tako je iz 7-valjnika postal 14-valjnik. Motorji 132 so bili prvenstveno uporabljani v nižje letečih [[transportno letalo|transportnih letalih]] (npr. ''Ju 52'' ''Julka'') in [[bombnik]]ih. Zato mu tudi niso vgradili superpolnilca (kompresorja), ki bi rešil to težavo. Motorji ''[[Daimler-Benz DB 601]]'', ki jih je imel ''Bf 109'', pa so imeli tak superpolnilec, ki je omogočal dodatni pospešek. Zaradi tega se ''190'' ni mogel meriti s ''109'' glede letenja nad 6.000 m. To je bil tudi eden od razlogov, zakaj je ''109'' ostal v proizvodnji vse do konca vojne.
Tank je začel iskati še druge možne rešitve. Leta 1941 je predlagal številne različice, ki bi uporabljale
''Fw 190 V12'' (različica ''A-0'', tovarniška številka 00035) je bil opremljen z deli, ki so jih nato uporabili v letalih serije ''B''. Ker je prototip temeljil na motorju ''BMW 801'' kot serija ''A'', so bile spremembe trupa minimalne. Vgradili so novo pilotsko kabino s stalnim pritiskom, steklo pokrova kabine je bilo mogoče odmrzovati, vgradili so tudi nov sistem za vbrizg ''GM-1''. Pri prvem testnem letu so se nato pokazale še nekatere težave, ki so bile večinoma povezane s tlačnim sistemom pilotske kabine, posledično so pozno 1942 ukinili celoten sistem. Zgodaj 1943 so začeli z novimi testi, v katerih so uporabili prvih pet izdelanih ''Fw 190 A-1'' (tovarniške številke 0046 do 0049 in 0055) za testna letala. Letala, ki so jih uporabili za preizkus kabin s stalnim pritiskom, so uporabili tudi za testiranje večjih kril, kar pa je resno vplivalo na teste kabine. Po teh testih so zgradili še en dodatni ''Fw 190 B'', ki so ga poimenovali ''B-1'' (tovarniška številka 00811). To letalo je bilo podobno kot ''B-0'', a je imelo malo drugačno oborožitev. Po prvih načrtih bi moral biti ''B-1'' oborožen s štirimi 7,92 mm mitraljezi MG 17 in dvema 20 mm topoma MG FF. Iz neznanih razlogov pa je bilo letalo (tovarniška števila 00811) oboroženo z dvema mitraljezoma MG 17, dvema 15 mm topoma MG 151 in dvema 20 mm topoma MG FF. Potem, ko je bil izdelan, niso naročili še drugih letal te serije, zato se domneva, da so bili testi
Serija ''C'', ki je uporabljala daljši in težji motor ''DB 603'', je potrebovala že večje spremembe trupa. Ker se je razporeditev teže pomaknila še bolj naprej, so morali podaljšati repni del. Tako so premaknili [[gravitacijski center|težnostni center]] (težišče) spet nazaj na pravo mesto, glede na krilo. Da bi testirali nov trup, so opremili več standardnih ''190'' z daljšimi ''motorji DB 603'':
Vrstica 257:
*<nowiki/>''V18'' je bila prva različica, ki je bila opremljena kot višinski lovec s kabino s stalnim<nowiki/> pritiskom, daljšimi krili, motorjem ''DB'' ''603G'', novim štirilistnim propelerjem in turbopolnilcem ''Hirth 9-2281''. Za razliko od poskusnih ''B'' letal, je imel ''V18'' turbopolnilec vgrajen na boljše mesto pod pilotsko kabino.<ref>[http://fw190.hobbyvista.com/fw190v18.htm Fw 190 V18/U1]</ref> Zaradi tega je dobilo letalo vzdevek ''Kenguru'' (nemško ''Känguruh''). Pozneje so ''V18'' spremenili v ''V18/U1'', ki je imel šibkejšo različico motorja ''DB'' ''603A'', a vgrajen novi turbopolnilec. Sledili so še štirje prototipi: ''V29'', ''V30'', ''V32'' in ''V33''. Podobno kot pri seriji ''C,'' so bili prvi primerki serije ''D'' izdelani samo z namenom, da bi preizkusili vgradnjo motorja ''Jumo 213A'' v obstoječi trup. Ta letala so predstavljala izpeljanko ''D-0''. Izpeljanki ''D-1'' in ''D-2'' sta bili skonstruirani kot višinska lovca. Prvi ''D-0'' prototip je bil končan oktobra 1942, imel je trup različice A-5 z motorjem ''Jumo 213A''. Sledila so še druga letala, a so pozneje ukinili celotno serijo.
Proti koncu leta 1943 je bilo očitno, da se [[Združene države Amerike|ameriška]] ''[[8. zračna sila (ZDA)|8. zračna sila]]'' pripravlja na večje letalske operacije. Na višinah, na katerih so delovali bombniki ''[[Boeing B-17 Flying Fortress|B-17]]'', so bile različice ''190 A'' zelo nebogljene. ''Bf 109'' pa so bili preslabo oboroženi, da bi bili uspešni proti močno oklepljenim bombnikom. Serija ''B'' je bila do takrat že ukinjena, zato so se osredotočili le na seriji ''C'' in ''D''. Težave v obeh serijah so povzročali turbopolnilci, ker niso delovali dovolj zanesljivo. RLM je zaradi vojne potreboval hitro in preprosto rešitev
Ta začasna in hitra rešitev je zadostovala, da so bili ''Fw 190'' sposobni za boj proti bombnikom. Leta 1943 je namreč Luftwaffe postala vse bolj zaskrbljena glede ''[[Boeing B-29|B-29 Supertrdnjav]]''. Ti ameriški bombniki so lahko leteli na takih višinah, kjer nemški lovci niso bili učinkoviti. Na sestanku v [[Messerschmitt]]ovih tovarnah so se odločili, da bodo nadaljevali z razvojem višinskega ''Fw 190'' pod imenom ''Ra(ffat)-2'' in ''Ra(ffat)-3''. Hkrati bodo razvili novo različico ''Bf 109'' pod imenom ''[[Messerschmitt Me 155]]''. Pozneje so projekt ''Ra-3'' preimenovali v ''[[Focke-Wulf Ta 152H|Focke-Wulf Ta 152 H]].''
Vrstica 433:
; Fw 190 G-3
'''Fw 190 G-3''' je temeljil na ''Fw 190 A-6''. Kot predhodni izpeljanki serije ''G'' je tudi ''G-3'' imel le dva krilna 15 mm topa MG 151. Vgradili so nosilce ''V.Fw.Trg'', ki so omogočali hkratno namestitev bomb in rezervoarja za gorivo.
Vrstica 452 ⟶ 455:
[[Slika:U1 (S-8)DSCF0844.JPG|thumb|right|250px|Fw 190 F-8/U1 (predelan kot ''S-8''), Wk Nr 584219, ''Črni 30'']]
Luftwaffe je začela z zamenjavo zastarelih letal, kot je bila [[junkers Ju 87|š''tuka'']], s ''Fw 190.'' Piloti so tudi potrebovali urjenje za
== Proti koncu vojne ==
| |||