Anton Vovk: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 27:
Anton Vovk je kot [[generalni vikar]] junija leta 1945 zaradi aretacije generalnega vikarja [[Ignacij Nadrah|Ignacija Nadraha]] prevzel vodstvo [[ljubljanska nadškofija|ljubljanske škofije]]. Leta 1946 je bil imenovan za ljubljanskega pomožnega [[škof]]a in 1. decembra posvečen v [[škof]]a, 17. septembra 1950 imenovan za apostolskega administratorja [[ljubljanska škofija|ljubljanske škofije]] s pravicami rezidencialnega škofa. Od leta 1951 do 1961 je upravljal tudi slovenski del reške in v od leta 1951 do 1955 slovenski del tržaško-koprske škofije. Po smrti (formalno še zmeraj rezidencialnega oz. rednega) škofa [[Gregorij Rožman|Rožmana]] v [[ZDA]] je bil Vovk 26. novembra 1959 imenovan za [[ljubljanski škof|ljubljanskega škofa]] - ordinarija. [[Papež Janez XXIII.]] je ljubljansko škofijo 22. decembra leta 1961 povzdignil v nadškofijo in tako je bil Vovk z istim odlokom imenovan za ljubljanskega nadškofa. Slovel je kot dober govornik in bil splošno priljubljen kot ljudski škof.
Komunistična oblast ga je psihično (nočna zasliševanja) in fizično trpinčila, čeprav med vojno ni sodeloval z [[okupator]]ji in je bil narodno zaveden. Vztrajno si je prizadeval, da bi oblast spoštovala ustavni položaj cerkve ter opustila preganjanje in prizadevanje krivic. Pod vplivom politične propagande so nadškofa 20. januarja 1952 na železniški postaji [[Bršljin]] v [[Novo mesto|Novem mestu]] polili z bencinom in ga zažgali, zdravniško oskrbo pa so mu omogočili šele po povratku v Ljubljano čez več ur. Preživel je hudo poškodovan, posledice je čutil do konca življenja.
13. maja 1999 je bil izdan škofijski odlok o začetku postopka za njegovo [[beatifikacija|beatifikacijo]]. S tem je nadškof Vovk dobil naziv [[Božji služabnik]], leta 2007 pa je bilo gradivo predano kongregaciji za zadeve svetnikov v Vatikanu. Leta 2003 so izšli njegovi dnevniški zapiski iz povojnih let (1945-53) z naslovom "V spomin in opomin".
| |||