Polifonija: Razlika med redakcijama

Izraz ima širši in ožji pomen. V širšem pomenu označuje vsako glasbo, ki ni enoglasna, v ožjem pomenu pa glasbo (oz. glasbeni stavek), ki sestoji iz točno določenega števila hkrati potekajočih melodij. V širšem pomenu je velika večina zahodnoevropske umetne (komponirane) [[Glasba|glasbe]] kot tudi velika večina sodobne glasbe sploh polifona; polifoni so npr. tudi Chopinovi valčki, saj ne sestojijo iz ene same melodije. V ožjem pomenu besede pa [[Frédéric Chopin|Chopinovi]] valčki niso polifoni, saj njihov glasbeni stavek največkrat ne sestoji iz točno določenega števila hkrati razvijajočih se glasov. Pač pa sololso v ožjem pomenu besede polifoni Palestrinovi moteti ali pa [[Johann Sebastian Bach|Bachove]] fuge, ki so dvoglasne, triglasne, štiriglasne itd., kar pomeni, da sestojijo iz dveh, treh, štirih itd. hkrati potekajočih melodij. Razmerja in odnosi med glasovi so v polifonih kompozicijah različni. Vse melodije so si lahko enakovredne (kot npr. v Bachovi fugi); nasprotje takšnega stavka je stavek, v katerem je ena melodija (npr. zgornja) izstopajoča, medtem ko predstavljajo vse ostale le v istem [[Ritem|ritmu]] potekajočo spremljavo. Za tak tip polifonije se uporablja izraz homofonija. Čeprav je izraz polifonija nastal v zvezi z zahodnoevropsko komponirano glasbo, se je začel uporabljati tudi za večglasno glasbo evropskih ljudskih in neevropskih glasbenih kultur. Mnoge od teh poznajo oblike, ki so na meji med eno- in večglasjem, kot npr. petje v paralelnih intervalih (oktavah, kvintah, tercah, sekundah), ali pa petje ali igranje ob ostinatno ležečem tonu.