Konfucij: Razlika med redakcijama

== Življenjepis ==

 

 

Še preden je dopolnil trideset let, je postal znan kot veliki učitelj, toda v tistem času je bil še vedno zaposlen v administraciji, vendar se znotraj uradniške hierarhije nikoli ni povzpel na nobeno omembe vredno pozicijo.

# naklonjenost med starejšim in mlajšim bratom,

# zvestoba med prijatelji.

 

Njegov nauk ne govori o univerzalni ljubezni, marveč o različnih stopnjah naklonjenosti in spoštovanja. Na tem temelji država, ki predstavlja moralno bitje. Vladar pa naj bo nraven človek, ki se mora ravnati po strogem moralnem standardu. Njegova miselnost je kasneje doživela tri reforme. V prvi, do katere je prišlo v času [[dinastija Han|dinastije Han]] (206 pr. n. št. – 220), se je konfucijanstvo spojilo z despotskim legalizmom in iz izvorno demokratičnega nauka je nastala ideologija konfucianizma, ki je bila temelj državne doktrine, ki je na Kitajskem prevladovala skoraj dve tisočletji (glavni predstavnik prve reforme: Dong Zhongshu). Do druge reforme je prišlo v času [[dinastija Song|dinastije Song]] (960–1279) in v njej je prišlo do sinteze med konfucianizmom, budizmom in daoizmom (glavna predstavnika druge reforme: Zhu Xi in Wang Yangming). Tretja reforma sodi v čas prvega soočanja Kitajske z zahodnimi silami. V težnji po rešitvi države, ki se je v 18. stoletju znašla v vseobsežni krizi, so si predstavniki Modernega konfucijanstva (xin ruxue) konec 19. in na pragu 20. stoletja prizadevali za modernizacijo izvornega nauka, za njegovo prilagoditev sodobnim razmeram, ter za sinteze z zahodno miselnostjo (glavni predstavniki: Xiong Shili, Feng Youlan, Liang Shuming). Ta struja je bila zelo aktivna tudi v 2. polovici prejšnjega stoletja (Glavni predstavniki: Mou Zongsan, Tang Junyi, Fang Dongmei, Xu Fuguan, Liu Shu-hsien). Trenutno še živeči predstavniki tega diskurza so Tu Wei-ming, Cheng Chung-ying, Chen Lai, Mou Zhongjian, Lee Ming-huei idr.