|
:''Serapeum je bila zadnja utrdba poganov, ki so se utrdili v templju in njegovem ograjenem prostoru. Svetišče so napadli kristjani. Pogani so bili izgnani, tempelj je bil razpuščen in njegova vsebina uničena. V tem boju je verjetno propadla tudi knjižnica.''
[[File:Alexandrian World Chronicle - 6v.jpg|thumb|left|PapirusovaPapirus, risbana papežakaterem Teofilaje Aleksandrijskegapapež Teofil Aleksandrijski, evangelijki z evangelijem v roki, kizmagovito stoji zmagovito na vrhu serapejona leta 391 (iz aleksandrijske svetovne kronike)]]
=== Uničenje ===
Aleksandrijski separejonserapejon je uničila krščanska mafijadrhal ali rimski vojaki leta 391 (čeprav se razpravlja o datumu) <ref>Hahn: Gewalt und religiöser Konflikt. p.82.</ref>. Obstaja več nasprotujočih si zapisov o njegovem uničenju.
Ne glede na vzrok je bilo uničenje, ki so ga opisali krščanski pisci, kot sta Rufinus iz Ogleja in Sozomen, po mnenju Petra Browna najbolj spektakularen. <ref>''The Rise of Western Christendom'' (2003: 73-74.</ref> Nekateri drugi antični in sodobni avtorji so namesto tega razlagali njegovo uničenje kot predstavitev zmagoslavja krščanstva in odnos kristjanov do poganov. Vendar pa ga Peter Brown postavlja v okvir dolgotrajnega nasilja v mestu, kjer so se grške in judovske četrti borile že štiristo let, od 1. stoletja pr. n. št. <ref>[http://www.vinland.org/scamp/grove/kreich/chapter4.html Kreich, Chapter 4] {{webarchive|url=https://web.archive.org/web/20100531093733/http://www.vinland.org/scamp/grove/kreich/chapter4.html |date=2010-05-31 }}, Michael Routery, 1997.</ref>. Tudi [[Evzebij Cezarejski]] omenja ulične spopade v Aleksandriji med kristjani in nekristjani, ki so se zgodili že leta 249. Obstajajo dokazi, da so nekristjani sodelovali v mestnih bojih proti [[Atanazij Veliki|Atanaziju Aleksandrijskemu]] in zanj leta 341 in 356. Podobne opise najdemo v spisih [[Sokrat Sholastik|Sokrata Konstantinopelskega]]. R. McMullan še poroča, da je bil leta 363 (skoraj 30 let prej) Jurij Kapadokijski ubit zaradi ponavljajočih se dejanj nezaslišanega ogorčenja, žalitev in ropanja najsvetejših mestnih zakladov. <ref>Ramsay McMullan, ''Christianizing the Roman Empire A.D. 100-400'' (Yale University Press) 1984: 90.</ref>
==== Krščanska različica ====
Po zgodnjih krščanskih virih je bil škof papež Teofil Aleksandrijski nicejski [[patriarh]], ko so dekretiodloki cesarja [[Teodozij I.|Teodozija I.]] prepovedali javne obrede v kakršni koli obliki, razen krščanskih. Teodozij I. je postopoma (leta 389) uvedel svete praznike drugih veroizpovedihveroizpovedi spremenil v delovne dni, prepovedal javno žrtvovanje, zaprl templje in končal lokalno nasilje kristjanov protinad glavnimglavnimi kultnimkultnimi krajemkraji. DekretOdlok, ki ga je razglasil leta 391, da ''nihče ne sme iti v svetišča ali hoditi skozi templje'', je povzročil opustitev številnih templjev po cesarstvu, kikar soje postavilipostavilo temelje za razširjeno pretvarjanje ali zamenjavopreoblikovanje teh krajev sv krščanskimikrščanske cerkvamicerkve.
V Aleksandriji je škof Teofil pridobildobil pravno oblast nad enim zapuščenim [[Dioniz]]ovim templjem (ali po drugi različici zgodbe mitrejem), ki ga je nameraval spremeniti v cerkev. Med obnovo so bile razkrite vsebine podzemnih prostorov ("skrivnih votlin" v krščanskih virih) in oskrunjene, karzaradi najčesar bise spodbujaleje množicemnožica nekristjanov, da bi sehotela maščevalimaščevati. Kristjani so sehoteli vrniti milo vrniliza drago, koTeofil se je Teofil umaknil in povzročil, dapogani so se pogani umaknili v serapejon, ki je bil še vedno najmočnejšinajmočnejše od preostalih mestnih svetišč in se zabarikadirali v njem, pri čemer so zajeli kristjane. Ti viri poročajo, da so bili zaporniki prisiljeni žrtvovati prepovedanim božanstvom in da so tisti, ki so to zavrnili, bili mučeni (raztrgali so jim golenice) in nazadnje vrgli v jame, ki so bile zgrajene za krvavo žrtvovanje. Ujeti pogani so ga oplenili (Rufinus in MacMullen 1984).
Teodozij je poslal Teofilu pismo, v katerem ga je prosil, naj prizanese poganom in jih pozove k uničenju vseh poganskih podob, karki nakazuje,naj dabi so bile vzrokpovzročile razburjenostinemir. Zato so serapejon porušili rimski vojaki in menihi, ki so prišli iz puščave, kakor tudi zgradbe, posvečene egipčanskemu bogu Kanopu. Val uničenja nekrščanskih idolov se je razširil po celotnem Egiptu v naslednjih tednih, kot je dokumentirano z obrobno ilustracijo na papirusu iz svetovne kronike, napisane v Aleksandriji v začetku 5. stoletja, ki prikazuje zmagoslavnega Teofila v zmagoslavju (slika zgoraj); kultna podoba Serapisa, okronana s krono, je vidna v templju na dnu. <ref> (MacMullen 1984)</ref>
==== Poganska različica ====
V zapisih [[Evnapij]]a, poganskega zgodovinarja kasnejšega [[neoplatonizem|neoplatonizma]], najdemo različico opisa incidentauničenja. TukajšnjaKrščanska krščanska mafijadrhal je uspešno uporabila vojaškitaktiko, podobnepodobno taktikevojaški, da bije uničila serapejon in ukradla vse, kar je morda preživelo napad. Po mnenju Evnapija so si ostanke kriminalcev in sužnjev, ki so med napadom zasedli serapejon, prisvojiliprilastili nekristjani in jih postavili v (preživele) poganske templje ter jih častili kot mučenike. <ref>(Turcan, 1996)</ref>
== Izkopavanja ==
[[File:The Catacombs beneath the Serapeum of Alexandria (II).jpg|thumb|Katakombe pod serapejonom]]
Arhitektura je sledila zgodnjemu ptolemajskemu in drugemu rimskemu obdobju. Pri izkopavanjih na najdišču Dioklecijanovega stebra leta 1944 so našli ostanke temeljev serapejona in v njih dva kompleta desetih plošč, po ena iz zlata, srebra, brona, egipčanske keramike, na soncu sušenega nilskega blata in petih neprozornih stekel <ref>Kessler, D. (2000). ''Das hellenistische Serapeum in Alexandria und Ägypten''. Dokument, predstavljen o Egiptu in vzhodnem Sredozemlju v 1. tisočletju pr. n. št., konferenca, Berlin.</ref>. Napis, da je Ptolemaj III. Everget zgradil Serapejon, v grščini in egiptovščini, označujeje vsena ploščevseh ploščah; dokazano je, da je bil arhitekt Parmeniskos (Parmenion). <ref>McKenzie, J. (2007). ''The Architecture of Alexandria and Egypt, C. 300 B.C. to A.D. 700'': Yale University Press.</ref>
Ostanki templja so bili posvečeni [[Harpokrates|Harpokratu]] iz obdobja, ko je vladal [[Ptolemaj IV. Filopator]]. <ref>McKenzie, J. S., Gibson, S., & Reyes, A. T. (2008). ''Reconstructing the Serapeum in Alexandria from the Archaeological Evidence''.</ref>
Prvo uničenje je bilo med Kitosovo vojno leta 116, obnovljeno pa verjetno pod [[Hadrijan]]om. To je podprto z najdbo črnega [[diorit]]skega kipa leta 1895, ki je predstavljal Serapisa v inkarnaciji bika [[Apis]]a s sončno ploščo med rogovi; napis se nanaša na vladanje Hadrijana (117−138).
Morda so tu častili boginjo zdravja, poroke in modrosti [[Izida|Izido]]. Podzemne galerije pod templjem so bile najverjetneje kraj skrivnosti Serapisa. [[Granit]]ni stebri kažejo rimsko obnovo in razširitev aleksandrijskega serapejonserapejona med letoma 181 in 217. Pri izkopavanjih so odkrili 58 bronastih kovancev in 3 srebrnike z datumi do 211 <ref>Judre McKenzie, »Glipsing Aleksandrija iz arheoloških dokazov"; '' Journal of Roman Archeology '' Vol. 16 (2003), str. 50–56. "Rimska različica serapeuma, ki je bila večja, je bila zgrajena med letoma 181 in 217. Iz te faze preživijo betonske temelje in deli granitnih stebrov. Betonski temelji zaobjemajo temelje kamnitih zidov Ptolemajevega templja po egiptovskem običaju. [...] Najdeni so bili v vogalih bazena v bližini vhoda E, ostanki kovancev, tla bazena so iz istega materiala kot temelji samega rimskega templja, datiran v 211 in zagotavlja ''terminus post quem'', bazen in navedbo datuma gradnje rimskega templja.«</ref>. Trup marmornega kipa [[Mitraizem|Mitre]] je bil najden leta 1905/6.
=== Kipi ===
VGlede delcihna drobce so bili tu kipi dvanajstih bogov. Mimaut je v 19. stoletju omenil devet stoječih kipov, ki so se ujemali z devetimi boginjami umetnosti, ki naj bi bile prisotne v Aleksandrijski knjižnici <ref>Murray, S. A., (2009). The library: An illustrated history. New York: Skyhorse Publishing, p. 17</ref>. V [[Sakara|Sakari]] je bilo najdenih enajst kipov. V pregledu '' Les Statues Ptolémaïques du Sarapieion de Memphis'' je bilo ugotovljeno, da so bili verjetno oblikovani v 3. stoletju z apnencem in štukaturo, nekateri stoječi, drugi sedeči. Rowe in Rees sta leta 1956 menila, da imata oba prizora v aleksandrijskem separejonu in Sakari podobno temo, kot je na primer z mozaikommozaik Platonove akademije, pri čemer so figure Sakarev pripisaneSakari: "(1) PindarePindar, (2) DémétriosDemetrij de PhalèreFalerski, (3) x (?), (4) Orphée (?) aux oiseauxOrfej, (5) HésiodeHeziod, (6) HomèreHomer, (7) x (?), (8) ProtagorasProtagora, (9) ThalèsTales, (10) HéracliteHeraklit, (11) Platon, (12) AristoteAristotel (?). " <ref>{{cite journal|jstor=500375|title=Reviewed Work: Les Statues Ptolémaïques du Sarapieion de Memphis|authors=Ph. Lauer and Ch. Picard|year=1957|doi=10.2307/500375|journal=Archaeological Institute of America}}</ref>
== Sklici ==
|
