Serapeum v Aleksandriji: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
mBrez povzetka urejanja
mBrez povzetka urejanja
Vrstica 1:
[[File:Alexandria - Pompey's Pillar - view of ruins.JPG|thumb|Ostanki Serapeumaserapejona v Aleksandriji]]
[[File:Alexandreia anc Shepherd.jpg|thumb|Karta antične Aleksandrije s serapeumomserapejonom na jugu (označen s 7)]]
[[File:عمود السواري بالاسكندرية.jpg|thumb|Pompejev steber, posvečen Dioklecijanu leta 297 pri Serapeumuserapejonu]]
 
'''[[Serapeum]] ali serapejon v Aleksandriji''' je bil v [[Ptolemajsko kraljestvo|Ptolemajskemptolemajskem kraljestvu]] starodavni [[grški tempelj]], ki ga je zgradil [[Ptolemaj III. Everget]] (vladal 246–222 pr. n. št.) in je bil posvečen [[Serapis]]u, ki je postal zaščitnik Aleksandrije. So tudi tudi znaki [[Harpokrates|Harpokrata]]a. SerapeumImeli so imeliga za hčer [[Aleksandrijska knjižnica|Aleksandrijske knjižnice]]. Nahajališče je bilo oplenjeno. <ref name="RoweRees1956">{{cite web|url=https://www.escholar.manchester.ac.uk/api/datastream?publicationPid=uk-ac-man-scw:1m1914&datastreamId=POST-PEER-REVIEW-PUBLISHERS-DOCUMENT.PDF|authors=Alan Rowe and B. R. Rees|year=1956|publisher=Manchester|title=A Contribution To The Archaeology of The Western Desert: IV - The Great Serapeum Of Alexandria}}</ref>
 
== Zgodovina ==
Nahajališče je na skalni planoti s pogledom na kopno in morje. Po vseh podrobnih pripovedih je bil serapejon največji in najlepši med vsemi templji v grški četrti Aleksandrije.
 
Poleg podobe boga je bila v templju tudi zbirka velike knjižnice v Aleksandriji <ref>Sabottka, M. (1986). ''Das Serapeum in Alexandria''. Paper presented at the Koldeway-Gesellschaft, Bericht über die 33. Tagung für Ausgrabungswissenschaft und Bauforschung 30. Mai-30. Juni 1984.</ref><ref>Sabottka, M. (1989). ''Serapeum v Aleksandriji. Preiskave arhitekture in arhitekturne zgodovine svetišča od zgodnjega Ptolemejskegaptolemajskega obdobja do njegovega uničenja leta 391'', Dissertation, University of Berlin.</ref>. Geograf [[Strabon]] piše, da je stalabila knjižnica na zahodu mesta.
 
Zdaj ni nič ostalo, razen ogromnega [[Pompejev steber|Pompejevega stebra]]. Po RowejuRowu in Reesu, 1956, je Aftonij, grški retorik iz Antiohije, obiskalserapejon Serapeumobiskal okoli leta 315.
 
=== Zaprtje Serapeumaserapejona ===
SerapeumSerapejon v Aleksandriji je bil zaprt julija leta 325, verjetno po ukazu krščanskega cesarja [[Konstantin I. Veliki |Konstantina]] med preganjanjem poganov v poznem rimskem cesarstvu. Potem so leta 391 izbruhnili verski nemiri, po Waceu:
 
:''Serapeum je bila zadnja utrdba poganov, ki so se utrdili v templju in njegovem ograjenem prostoru. Svetišče so napadli kristjani. Pogani so bili izgnani, tempelj je bil razpuščen in njegova vsebina uničena. V tem boju je verjetno propadla tudi knjižnica.''
 
[[File:Alexandrian World Chronicle - 6v.jpg|thumb|left|Papirusova risba papeža Teofila Aleksandrijskega, evangelij v roki, ki stoji zmagovito na vrhu Serapeumaserapejona leta 391 (iz aleksandrijske svetovne kronike)]]
 
=== Uničenje ===
SerapeumAleksandrijski v Aleksandrijiseparejon je uničila krščanska mafija ali rimski vojaki leta 391 (čeprav se razpravlja o datumu) <ref>Hahn: Gewalt und religiöser Konflikt. p.82.</ref>. Obstaja več nasprotujočih si zapisov o njegovem uničenju.
 
Ne glede na vzrok je bilo uničenje Serapeuma, ki so ga opisali krščanski pisci, kot sta Rufinus iz Ogleja in Sozomen, po mnenju Petra Browna najbolj spektakularen. <ref>''The Rise of Western Christendom'' (2003: 73-74.</ref> Nekateri drugi antični in sodobni avtorji so namesto tega razlagali njegovo uničenje kot predstavitev zmagoslavja krščanstva in odnos kristjanov do poganov. Vendar pa ga Peter Brown postavlja v okvir dolgotrajnega nasilja v mestu, kjer so se grške in judovske četrti borile že štiristo let, od 1. stoletja pr. n. št. <ref>[http://www.vinland.org/scamp/grove/kreich/chapter4.html Kreich, Chapter 4] {{webarchive|url=https://web.archive.org/web/20100531093733/http://www.vinland.org/scamp/grove/kreich/chapter4.html |date=2010-05-31 }}, Michael Routery, 1997.</ref>. Tudi [[Evzebij Cezarejski]] omenja ulične spopade v Aleksandriji med kristjani in nekristjani, ki so se zgodili že leta 249. Obstajajo dokazi, da so nekristjani sodelovali v mestnih bojih tako za in proti [[Atanazij Veliki|Atanaziju Aleksandrijskemu]] in zanj leta 341 in 356. Podobne opise najdemo v spisih [[Sokrat Sholastik|Sokrata Konstantinopelskega]]. R. McMullan še poroča, da je bil leta 363 (skoraj 30 let prej) Jurij Kapadokijski ubit zaradi ponavljajočih se dejanj nezaslišanega ogorčenja, žalitev in ropanja najsvetejših mestnih zakladov. <ref>Ramsay McMullan, ''Christianizing the Roman Empire A.D. 100-400'' (Yale University Press) 1984: 90.</ref>
 
Ne glede na predhodne dogodke Serapeumaleksandrijski v Aleksandrijiseparejon ni bil obnovljen. Po uničenju je bil ustanovljen samostan, zgrajena je bila cerkev svetega Janeza Krstnika, znana kot ''Angelium'' ali ''Evangelium''. Vendar pa je cerkev okoli leta 600 propadla, ostale so ruševine, ko jo je obnovil patriarh Izak (681−684) in bila končno uničena v 10. stoletju. V zadnjem času je bilo tu muslimansko pokopališče Bab Sidra.
 
==== Krščanska različica ====
Po zgodnjih krščanskih virih je bil škof papež Teofil Aleksandrijski, nicejski [[patriarh]], ko so dekreti cesarja [[Teodozij I.|Teodozija I.]] prepovedali javne obrede v kakršni koli obliki, razen krščanskekrščanskih. Teodozij I. je postopoma (leta 389) uvedel svete praznike drugih veroizpovediveroizpovedih v delovne dni, prepovedal javno žrtvovanje, zaprl templje in končal lokalno nasilje kristjanov proti glavnim kultnim krajem. Dekret, ki ga je razglasil leta 391, da ''nihče ne sme iti v svetišča ali hoditi skozi templje'', je povzročil opustitev številnih templjev po cesarstvu, ki so postavili temelje za razširjeno pretvarjanje ali zamenjavo teh krajev s krščanskimi. cerkvami.
 
V Aleksandriji je škof Teofil pridobil pravno oblast nad enim tako silovito zapuščenim [[Dioniz]]ovim templjem (ali po drugi različici zgodbe mitrejem), ki ga je nameraval spremeniti v cerkev. Med obnovo so bile razkrite vsebine podzemnih prostorov ("skrivnih votlin" v krščanskih virih) in oskrunjene, kikar naj bi spodbujale množice nekristjanov, da bi se maščevali. Kristjani so se vrnili, ko se je Teofil umaknil in povzročil, da so se pogani umaknili v Serapeumserapejon, ki je bil še vedno najmočnejši od preostalih mestnih svetišč in se zabarikadirali v njem, pri čemer so zajeli kristjane. Ti viri poročajo, da so bili zaporniki prisiljeni žrtvovati prepovedanim božanstvom in da so tisti, ki so to zavrnili, bili mučeni (raztrgali so jim golenice) in nazadnje vrgli v jame, ki so bile zgrajene za krvavo žrtvovanje. Ujeti pogani so opleniliga Serapeumoplenili (Rufinus in MacMullen 1984).
 
Teodozij je poslal Teofilu pismo, v katerem ga je prosil, naj prizanese poganom in pozove k uničenju vseh poganskih podob, kar nakazuje, da so bile vzrok razburjenosti. Zato so Serapeumserapejon porušili rimski vojaki in menihi, ki so prišli iz puščave, kakor tudi zgradbe, posvečene egiptovskemuegipčanskemu bogu CanopusuKanopu. Val uničenja nekrščanskih idolov se je razširil po celotnem Egiptu v naslednjih tednih, kot je dokumentirano z obrobno ilustracijo na papirusu iz svetovne kronike, napisane v Aleksandriji v začetku 5. stoletja, ki prikazuje Teofila v zmagoslavju (slika zgoraj); kultna podoba Serapisa, okronana zs ''modiusom''krono, je vidna v templju na dnu. <ref> (MacMullen 1984)</ref>
 
==== Poganska različica ====
V zapisih [[Evnapij]]a, poganskega zgodovinarja kasnejšega [[neoplatonizem|neoplatonizma]], najdemo različico opisa incidenta. Tukajšnja krščanska mafija je uspešno uporabila vojaški podobne taktike, da bi uničila Serapeumserapejon in ukradla vse, kar je morda preživelo napad. Po mnenju Evnapija so si ostanke kriminalcev in sužnjev, ki so v časumed napadanapadom zasedli Serapeumserapejon, prisvojili nekristjani, in jih postavili v (preživele) poganske templje inter častili kot mučenike. <ref>(Turcan, 1996)</ref>
 
== Izkopavanja ==
[[File:The Catacombs beneath the Serapeum of Alexandria (II).jpg|thumb|Katakombe pod Serapeumomserapejonom]]
Arhitektura je sledila zgodnjemu ptolemajskemu in drugemu rimskemu obdobju. Pri izkopavanjih na najdišču Dioklecijanovega stebra leta 1944 so našli ostanke temeljev Serapejonaserapejona in v njih dva kompleta desetih plošč, po ena iz zlata, srebra, brona, egipčanske keramike, na soncu sušenega nilskega blata in petih neprozornih stekel <ref>Kessler, D. (2000). ''Das hellenistische Serapeum in Alexandria und Ägypten''. Dokument, predstavljen o Egiptu in vzhodnem Sredozemlju v 1. tisočletju pr. n. št., konferenca, Berlin.</ref>. Napis, da je Ptolemaj III. Everget zgradil Serapejon, v grščini in egiptovščini, označuje vse plošče; dokazano je, da je bil arhitekt Parmeniskos (Parmenion). <ref>McKenzie, J. (2007). ''The Architecture of Alexandria and Egypt, C. 300 B.C. to A.D. 700'': Yale University Press.</ref>
 
Ostanki templja so bili posvečeni [[Harpokrates|Harpokratu]]u iz časaobdobja, vladavineko je vladal [[Ptolemaj IV. Filopator|Ptolemaja IV. Filopatorja]]. <ref>McKenzie, J. S., Gibson, S., & Reyes, A. T. (2008). ''Reconstructing the Serapeum in Alexandria from the Archaeological Evidence''.</ref>
 
Prvo uničenje je bilo med Kitosovo vojno leta 116, obnovljeno pa verjetno pod [[Hadrijan]]om. To je podprto z najdbo črnega [[diorit]]skega kipa leta 1895, ki je predstavljal Serapisa v inkarnaciji bika [[Apis]]a s sončno ploščo med rogovi; napis se nanaša na vladanje Hadrijana (117−138).
 
Morda so tu častili boginjo zdravja, poroke in modrosti [[Izida|Izido]]. Podzemne galerije pod templjem so bile najverjetneje kraj skrivnosti Serapisa. [[Granit]]ni stebri kažejo rimsko obnovo in razširitev aleksandrijskega Serapeumaserapejon med letoma 181 in 217. Pri izkopavanjih so odkrili 58 bronastih kovancev in 3 srebrnike z datumi do 211 <ref>Judre McKenzie, »Glipsing Aleksandrija iz arheoloških dokazov"; '' Journal of Roman Archeology '' Vol. 16 (2003), str. 50–56. "Rimska različica Serapeumaserapeuma, ki je bila večja, je bila zgrajena med letoma 181 in 217. Iz te faze preživijo betonske temelje in deli granitnih stebrov. Betonski temelji zaobjemajo temelje kamnitih zidov Ptolemajevega templja po egiptovskem običaju. [...] Najdeni so bili v vogalih bazena v bližini vhoda E, ostanki kovancev, tla bazena so iz istega materiala kot temelji samega rimskega templja, datiran v 211 in zagotavlja ''terminus post quem'', bazen in navedbo datuma gradnje rimskega templja.«</ref>. Trup marmornega kipa [[Mitraizem|Mitre]] je bil najden leta 1905/6.
 
=== Kipi ===
V delcih so bili kipi dvanajstih bogov. Mimaut je v 19. stoletju omenil devet stoječih kipov, ki so se ujemali z devetimi boginjami umetnosti, ki naj bi bile prisotne v Aleksandrijski knjižnici <ref>Murray, S. A., (2009). The library: An illustrated history. New York: Skyhorse Publishing, p. 17</ref>. V [[Sakara|Sakari]] je bilo najdenih enajst kipov. V pregledu '' Les Statues Ptolémaïques du Sarapieion de Memphis'' je bilo ugotovljeno, da so bili verjetno oblikovani v 3. stoletju z apnencem in štukaturo, nekateri stoječi, drugi sedeči. Rowe in Rees sta leta 1956 predlagalamenila, da imata oba prizora v Serapeumualeksandrijskem v Aleksandrijiseparejonu in Sakari podobno temo, kot je na primer z mozaikom Platonove akademije, pri čemer so figure Sakare pripisane: "(1) Pindare, (2) Démétrios de Phalère, (3) x (?), (4) Orphée (?) aux oiseaux, (5) Hésiode, (6) Homère, (7) x (?), (8) Protagoras, (9) Thalès, (10) Héraclite, (11) Platon, (12) Aristote (?). " <ref>{{cite journal|jstor=500375|title=Reviewed Work: Les Statues Ptolémaïques du Sarapieion de Memphis|authors=Ph. Lauer and Ch. Picard|year=1957|doi=10.2307/500375|journal=Archaeological Institute of America}}</ref>
 
== Sklici ==