Program nosi ime po takratnem državnem sekretarju [[George Catlett Marshall|Georgeu Catlettu Marshallu]], ki je leta 1947 ob priliki govora na [[Univerza Harvard|Harvardski univerzi]] izjavil, da je Evropa nujno potrebna pomoči, ki jo lahko samo ZDA nudijo. Zamisel sta podprla tako [[Kongres ZDA|ameriški Kongres]] kot [[Bela Hiša]]. Člana ministrstva za zunanje zadeve (''Department of State'') [[William L. Clayton]] in [[George F. Kennan]] sta glavna avtorja vsebine Marshallovega načrta. Osnovno besedilo je bilo pripravljeno že junija istega leta in je predvidevalo gmotno pomoč vsem evropskim državam vključno s [[Sovjetska zveza|Sovjetsko zvezo]], razen [[Španija|Španije]], ki se je bila izognila vojni.
Dejansko ni bila predvidena "rekonstrukcija" hudo prizadete Evrope, temveč njena "modernizacija". Ameriško razumevanje evropskih problemov ni jemalo v poštev skrajne potrebe ljudstva po osnovnih dobrinah (stanovanjih, prehrani, energiji). Pomoč Evropi je bila mišljena kot dolgoročna [[investicija]], predvsem ustvarjanje novih struktur in ponudba novih [[tehnologija|tehnologij]], kar bi povzročilo razvoj [[trgovina|trgovskih]] stikov in dolgotrajno [[ekonomija|ekonomsko]] in tehnološko odvisnost Evrope od ZDA. To je bilo jasno razvidno iz pogojev načrta, ki je med drugim predvideval, da morajo države sprejemnice pomoči dovoliti ameriški nadzor nad vso ekonomijo. Prav ta plat predloga, praktično [[kolonializem|kolonialistični]] razvoj gospodarstva Združenih držav, je prepričala oblasti in volivce, da so brez odlašanja sprejeli načrt in ga začeli takoj izvajati. Kljub nasprotovanju [[Robert A. Taft|Roberta A. Tafta]], je bil ERP ratificiran aprila 1948, z odobritvijo 12.400 milijonov dolarjev razhodka v štirih letih.<ref>{{navedi knjigo |author=Grogin, Robert C. |year=2001 |title=Natural Enemies: The United States and the Soviet Union in the Cold War, 1917-1991 |publisher=Lexington Books |isbn=9780739101605 |cobiss= |pages=}}</ref>
