Redakcija: 09:45, 26. februar 2019 uredi Octopus (pogovor \| prispevki) 48.507 urejanj m →‎Neposredna redukcija: čiščenje ← Starejše urejanje		Redakcija: 10:03, 26. februar 2019 uredi razveljavi Octopus (pogovor \| prispevki) 48.507 urejanj m →‎Železarstvo na slovenskem ozemlju: čiščenje Novejše urejanje →
Vrstica 445: ===Fužinarstvo=== Fužinarstvo je zgodovinska gospodarska dejavnost pridobivanja in ~~predelovanja~~predelave kovin, predvsem železa, v polizdelke in končne izdelke. Na slovenskem ozemlju so bile fužine (iz beneškoitalijanske narečne besede ''fusina'' - ''topilnica'', ''kovačnica'') sprva omejene na lokalne vire železove rude – bobovca, kasneje tudi na bolj oddaljene vire, in lokalne vire energije, predvsem lesnega oglja. Najbolj znane so bile fužine v Bohinju, Savi (Jesenice), Javorniku, Tržiču, Ajdovščini, Dvoru pri Žužemberku in Mežiški dolini. Nanje še vedno spominjajo številna ledinska in krajevna imena, predvsem na severozahodu in severu Slovenije.<ref name=fuz>[http://e-lookout.tripod.com/fuzinarstvo.htm ''Fužinarstvo'']- Pridobljeno 6. aprila 2006.</ref> Postavitev fužin je bila pogojena s podelitvijo vladarskega ali deželnoknežjega privilegija. Glede na namen so se navadno delile na fužine za razkosanje ali velike laške fužine, fužine za presnanje, fužine za izkovanje ali brescianske fužine, fužine za jeklo, fužine za pločevino in fužine za ~~izdelovanje~~proizvodnjo specialnih jekel. Med industrijsko revolucijo, ki se je v Angliji ~~zaćela~~začela že v 17. stoletju, pri nas pa mnogo kasneje, so jih zaradi zastarele tehnologije opustili, njihovo vlogo pa so prevzele železarne in jeklarne.<ref name=fuz/> ===Železarstvo in jeklarstvo=== Vrstica 454: ====Jesenice==== Predhodnica jeseniške železarne je bila delniška [[Kranjska industrijska družba]], ustanovljena leta 1869. Na Jesenicah je bilo že pred tem nekaj fužin, katerih lastniki so se pogosto menjavali. Obrate na Savi so leta 1766 prevzeli Ruardi, obrate na Plavžu in Javorniku pa leta 1752 Zoisi. Obrati so sprva cveteli, med industrijsko revolucijo pa so postali nekonkurenčni. Ker lastniki niso bili finančno dovolj močni, da bi jih posodobili, so z ljubljanskim lastnikom parnega mlina Lambertom Karlom Lukmannom in veletrgovcema Karlom Kanutom Holzerjem in Vincencom Sunigom ustanovili Kranjsko industrijsko družbo, ki naj bi prevzela upravljanje industrijskih in rudarskih podjetij. Družba je leta 1870 od Zoisovih dedičev odkupila plavže in fužine na Javorniku, v Radovni, Mostah, Bohinjski Bistrici in Stari Fužini. Leto kasneje je od Viktorja Ruarda odkupila plavž na Savi, dve pudlarski peči z žagami in mlini, fužine v Mojstrani in Globokem, rudnik Savske jame in rudnik manganove rude na Begunjščici. Leta 1873 je sledil še nakup fužin v Slapu pri Tržiču. Posel kljub temu ni cvetel, kot so pričakovali, zato so morali že leta 1882 prodati del posesti. V jeseniški železarni so iznašli postopek za proizvodnjo ~~feromangana~~feromangan]a, kar ji je prineslo svetovno slavo<ref name=acroni>[http://www.acroni.si/sl/druzba/o-nas/zgodovina/ sij.acroni]. Pridobljeno 7. aprila 2015.</ref> in zlato medaljo na svetovni razstavi na Dunaju leta 1873. Postopek so kasneje izpopolnili in proizvajali železo s stalno vsebnostjo 40 % mangana, največ v plavžu na Savi. Najvišja vsebnost mangana je dosegla 54 %. Ko je Kranjska industrijska družba zgradila večje in sodobnejše plavže v Trstu, so savske in javorniške plavže leta 1897 in 1904 ugasnili in uvedli predelovalne obrate in proizvodnjo jekla v [[Siemens-Martinova peč\|Siemens-Martinovi peči]]. Železarna Jesenice je dosegla ponoven razcvet v 1960. letih in se po razpadu Jugoslavije v 1990. letih preoblikovala v več manjših podjetij. Vodilno podjetje je SŽ Acroni d.o.o., ustanovljeno 23. decembra 1992, ki stalno širi in posodablja proizvodnjo in skrbi tudi za varstvo okolja. V njen proizvodni program spadajo nerjavna, ~~obraboodporna~~trda, konstrukcijska, orodna in specialna jekla, elektro pločevina in nikljeve zlitine.<ref name=acroni/> ====Ravne na Koroškem====

Železo: Razlika med redakcijama