Feliks Dev: Razlika med redakcijama

| name = Feliks Anton (Janez DemascenDamascen) Dev

'''Feliks Anton (Janez DemascenDamascen) Dev''', [[Slovenci|slovenski]] [[pesnik]], [[prevajalec]] in [[urednik]], * [[15. januar]] [[1732]], [[Tržič]], † [[7. november]] [[1786]], [[Ljubljana]].

Feliks Dev je bil rojen 15. januarja 1732 v Tržiču. Bil je prvi otrok Lovrenca, uglednega tržiškega meščana, in [[Katarina Untersinger|Katarine Untersinger]], hčerke upravitelja tržiškega gospostva. Elementarna znanja si je pridobil v Tržiču, kjer je tudi živel do leta 1743. Leta 1744 je šolanje nadaljeval v ljubljanskem [[Jezuitski kolegij v Ljubljani|jezuitskem kolegiju]]. Poslušal je predavanja jezuitske šolske poetike, retorike in se uril v imitiranju latinskih klasikov. 10. septembra 1752 je stopil v red [[Avguštinci|bosonogih avguštincev]] - diskalceatov avstrijsko-češke province; dobil je redovno ime Janez DemascenDamascen ({{jezik-la|Joannes DemascenusDamascenus a nomine Mariae}}). Leto kasneje je opravil redovno zaobljubo, leta 1755 pa je bil na [[Dunaj]]u posvečen v mašnika. Istega leta je doštudiral [[teologija|teologijo]] in [[filozofija|filozofijo]] ter začel opravljati delo redovnega lektorja (filozofije in teologije). Nimamo točnih podatkov o tem, kdaj je Dev prišel v ljubljanski samostan, ohranjen pa je seznam menihov ljubljanskega samostana iz leta 1764, ki dokazuje, da je bil Dev tega leta že v Ljubljani. Dev je deloval na treh področjih: literarno-organizacijskem (kot urednik ''[[Pisanice|Pisanic]]''), prevajalskem in pesniško-ustvarjalnem (kot osrednji in najbolj plodovit avtor Pisanic). Na njegovo ustvarjanje sta vplivala [[Marko Pohlin]] in [[Žiga Zois]], pa tudi [[Vergilij]], [[Ovid]], [[Martial|Martial]], [[Hancke|Hancke]], [[Denis|Denis]] in [[Janez Vajkard Valvasor|Valvasor]] s [[Slava vojvodine Kranjske|Slavo vojvodine Kranjske]]. Velik vtis nanj je naredila [[Gottfried August Bürger|Bürgerjeva]] ''[[Lenora]]''. DemascenDamascen je bil član [[Academia operosorum|Akademije delovnih]] ({{jezik-la|Academia operosorum}}) in velja za začetnika slovenskega posvetnega pesništva. [[Putika]] ga je prikovala na posteljo in ovirala njegovo pesniško in uredniško udejstvovanje. Vse do smrti je ostal dober prijatelj z Zoisom. Leta 1786 so ljubljanski diskalceatski samostan ukinili in ga preuredili v bolnišnico. Dev se ni preselil drugam, saj je bilo njegovo zdravstveno stanje že precej slabo. Do smrti 7. novembra 1786 so zanj skrbeli bratje [[lazaristi]].

Janez DemascenDamascen Dev se je s svojimi somišljeniki sestajal v okviru redovniškega krožka, po letu 1775 je celo prevzel njegovo vodenje. Bil je urednik in hkrati osrednji avtor prvega slovenskega pesniškega [[almanah|almanaha]], ki se je imenoval ''SKUPSPRAVLANJE / KRAYNSKEH PISSANIZ / OD / Lepeh Umetnoẛt'' ali ''[[Pisanice]]''. Izšli so trije zvezki: prvi leta 1779, drugi leta 1780, tretji pa 1781, četrti zvezek Pisanic je ostal v rokopisu. Zunanja spodbuda za začetek izhajanja almanaha je bil [[Wiener Musenalmanach]], ki je začel izhajati leta 1777. V sedemdesetih letih 18. stoletja so tudi drugod po [[Evropa|Evropi]] (npr. v Franciji in Nemčiji) izhajali pesniški almanahi, ta "moda" je gotovo vplivala tudi na Pisanice. V Pisnicah so poleg Deva svoja dela objavili še [[Valentin Vodnik]] (''Sadovolne Kraynz,'' ''Mila pesm pejta P. Marku A. D. ẛa odhodno, kader je vˈlejtu 1775. is Lublane na Dunej shl,'' ''Proshna na Kraynsko Modrino'') , [[Janez Mihelič]] (''Mila pesm, katiro je J*. M**. kˈhvalli teh pregovorov pejl''), [[Martin Naglič]] (''Nezhemernoẛt tega svejta'') in [[Janez Nepomuk Edling]] (''Lubesn Joẛhefa II. rimskega zesarja pruti svojemu bliẛhnemu is kraynskega, na nemshku prestavlena''). Dev se pod svoje stvaritve navadno ni podpisoval - kar šestintrideset njegovih pesmi je v Pisanicah brez podpisa. S priimkom se je podpisal le v prvem zvezku ob epigramu (''Epigrama''). Trikrat se je podpisal s šiframi - kratico P. D.n. (Pater DemascenDamascen) najdemo pod verzi pesmi ''Lubesn Joẛhefa II. rimskega zesarja pruti svojemu bliẛhnemu,'' F. D. (Feliks Dev) je zapisano pod pesmijo ''Paradish'' in B. E. (kar po Gspanovi razlagi pomeni "bosi eremit") zasledimo pod delom ''Amynth na ozhy svoje Elmire.''

[[Jože Pogačnik (literarni zgodovinar)|Pogačnik]] v ''Zgodovini slovenskega slovstva'' deli pesnikove pesmi na lirske in epske. Navaja, da Devove [[lirska pesem|lirske pesmi]] kažejo avtorjevo pesniško nadarjenost, a odražajo tudi pomanjkanje pesnikove širine izkušnje, slovstvene izobrazbe in osebnostne avtentičnosti. Umetniško vrednost priznava samo dvema liričnima tožbama, in sicer [[Občutenje tega srca nad pesmijo od Lenore|Občutenju tega srca nad pesmijo Lenore]] in Zadovoljnemu jetniku. Koruza opozarja, da Devove lirike ne moremo vrednotiti v osebnoizpovednem smislu (kakršnega je uvedla romantika), saj v baročni poetiki (katere predstavnik je tudi Dev) ni bilo prostora za osebna doživetja in čustva. Vsaka pojavitev subjektivne izpovednosti je zato za razvoj lirike dragocena in pomembna. Janez DemascenDamascen Dev je bil duhovnik, zato je zanimivo, da med njegovimi pesmimi zasledimo tudi erotično poezijo (''Amynth na ozhy svoje Elmire'') in občutenje elegičnega minevanja, ničevosti sveta (''Na kratkust zhloveshkega ẛhivlenja'').

[[Epigram|Epigrami]] Janeza DemascenaDamascena Deva so izrazito literarne in duhovni igri namenjene verzifikacije. Gre za kratke nelirične pesnitve, ki jih je pesnik sestavljal v aleksandrincih, pri ustvarjanju pa se je zgledoval po nemški epigramatiki. Oblikovno je zanimiv epigram ''Napis na pokopnizi enega psa'', ki ima [[vagantska kitica|vagantsko kitico]]. Za vse Devove epigrame (razen enega) je značilna satiričnost. "Devovi epigrami smešijo človekove značajske slabosti (požrešnost, skopost, lažno sramežljivost itn.) ali se zabavajo na račun človekove minljivosti (''Na Paulo,'' ''Na enega gologlavza'')." <ref name="Svetina2005">Svetina, Peter:''Devovi epigrami v Pisanicah.'' JiS, let. 50 (2005), št. 6.</ref> Epigramov pesnik ni postavljal v konkreten in razpoznaven družbeni kontekst in jih ni namenjal določeni osebi. Izjema je epigram ''Epigramma'', ki ga je Dev namenil cesarju. Tudi satiričnosti tukaj ni, Koruza pravi, da ima epigram "panegiričen značaj"<ref name="Koruza1993">Koruza, Jože: ''Značaj pesniškega zbornika Pisanice od lepeh umetnost.'' Maribor: Obzorja, 1993.</ref> in je napisan v obliki uganke in njene razrešitve.

Samo štirje Devovi epigrami so bili natisnjeni, in sicer ''Epigramma'', ki je izšel leta 1779 v prvem zvezku Pisanic, v almanahu pa zasledimo še epigrame ''Na Shkarkona'' (1780), ''Napis na pokopnizi enega psa'' ter ''Gartroẛha, inu merzisa'' (1781). Preostale epigrame (''Na praẛne obete'', ''Na Paulo,'' ''Na enega gologlavza,'' ''Na Skopina'', ''Na enega namernega obiskavza'') najdemo v rokopisnem gradivu za Pisanice. Tudi zato, ker so bili natisnjeni samo štirje epigrami, o odločilnem vplivu Devovih epigramov na kasnejše avtorje ne moremo govoriti, potrebno je upoštevati tudi dejstvo, da so bili Devovi nasledniki dobro seznanjeni z antičnimi epigrami in sočasnimi nemškimi zgledi. DemascenDamascen pa je pustil pečat s svojim načinom sestavljanja epigramov, Svetina navaja, da je [[Prešeren]] v dveh epigramih uporabil aleksandrinec in "[...] nemara je na izbor tega verza le vplivala Devova poezija."<ref name="Svetina2005"/>

Pesem je nastala v začetku leta 1779. Na koncu pesmi, ki je napisana v prvi osebi ednine, ne najdemo podpisa ali šifre avtorja (znano je, da se je Dev le redko podpisal pod svoje pesnitve). Zaradi te značilnosti in verzne strukture (aleksandrinec) pesem pripisujemo Janezu DemascenuDamascenu Devu. [[Kranjska|Kranjska dežela]], ki pesem govori, poudarja in utemeljuje potrebo po slovenskem slovarju in (enotnem) pravopisu. Tako bi se končno dokazalo bogastvo našega jezika, [[Nemci]] pa se nam ne bi več posmehovali in nas obtoževali kraje njihovega besedišča. V pesmi izstopa predvsem agitacija, opazimo pa tudi retorično privzdignjenost in stilistično okrašenost. Pesmi ne moremo razlagati kot nagovor na slovar Devovega sobrata Pohlina (ki je dve leti kasneje (1781) res izdal [[Tu malu besediše]]), saj dežela Kranjska ne nagovarja posameznika, ampak skupino ljudi, ljubljence muz - torej kulturne delavce. Poudarja nujnost skupnega in učinkovitega dela več ljudi. Edina skupina tistega časa, ki ustreza opisu v pesmi, je t. i. Akademija delavnih ali Academia operosorum, katere član je bil tudi Dev. Pobudnik Akademije, ki je delovala v Ljubljani na prehodu iz 17. v 18. stoletje, je bil [[Blaž Kumerdej]].

Pesem Admit na oči svoje Elmire je izšla leta 1781, in sicer v tretjem zvezku [[Pisanice|Pisanic]]. Pri ustvarjanju te ljubezenske pesmi se je pesnik vsebinsko naslonil na [[Hancke|Hanckejevo]] pesem ''Auf die Augen seiner Geliebten''. Kitica se oblikovno razlikuje od Hanckejeve, in sicer jo sestavljajo trohejski osmerci in sedmerci. S tem delom je Dev dokazal, da je tudi slovenska vezana beseda sposobna besedne igre, ki opisuje upiranje in popuščanje čarom ljubezni. Pesem na določenih mestih zveni kot osebna izpoved; ker pa bi ljubezenska tematika pesmi pesniku, ki je živel samostansko življenje, lahko škodovala, je razumljivo, da se je Dev pod pesem podpisal s šifro - B. E. Kar nekaj časa si literarni zgodovinarji niso bili enotni glede razlage kratice. [[Omerza]] je trdil, da B. E. pomeni "Baron Edelstein" (to je bil Zoisov plemiški naziv), Gspan je to razlago zavrnil in trdil, da okrajšava pomeni "Bosi ali Bosonogi Eremit", torej Deva. S primerjavo Devove pesmi s Hanckejevo je bilo dokazano, da je erotična pesem ''Admit na oči svoje Elmire'' gotovo delo DemascenaDamascena, kajti znano je, da se je pesnik zgledoval po Hanckeju, medtem ko se je "[...] Zios orientiral po pomembnejših pesniških osebnostih."<ref name="Koruza1993"/>

''Zadovolni jetnik'' (''Zadovolne jetnik'') Janeza DemascenaDamascena Deva je del rokopisnega gradiva za četrti zvezek [[Pisanice|Pisanic]]. [[Lirski subjekt]] pesmi je jetnik, ki pa ni obupan in razočaran nad svojo usodo, temveč je, kakor pravi že naslov pesmi, zadovoljen in na zabaven način razlaga o prednostih zaporniškega življenja. Spodbudo za pesem je avtor najverjetneje dobil pri Vodnikovem Zadovolnem Kranjcu. Najti je mogoče kar nekaj vzporednic s to Vodnikovo pesmijo, ne moremo pa trditi, da je pesem parodija Zdovoljnega Kranjca. Pesem sestavljajo štiri kitice, vsaka kitica ima sedem verzov. [[Lino Legiša]] je pesem opredelil kot pesem vložnico s pavlihovskim junakom, ki "[...] humoristično prevrača vrednote svojega zgleda, ne da bi se ravno norčevala iz njega, ampak da bi na zabaven način pokazala vire zadovoljnosti tudi tam, kjer bi pričakovali tarnanje."<ref>Lino Legiša: Pisanice 1779–1782. Ljubljana: Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede, 1977.</ref> Dev je bil menih, zato je moral čutiti neke vrste povezanost, sorodnost z jetnikom, z njegovo nenavezanostjo na skrbi in tegobe zunanjega oziroma družinskega sveta.