Nubija: Razlika med redakcijama

'''Nubija''' je območje ob reki [[Nil]], ki je bila v današnjem [[Sudan|severnem Sudanu]] in južnem delu [[Egipt]]a. Je ena prvih avtohtonih civilizacij z zgodovino, ki jo lahko zasledimo od 2000 pr. n. št. naprej prek nubijskih spomenikov in [[artefakt]]ov, pa tudi zapisov iz Egipta in [[Rim]]a, bilav njej je tudibil domtudi enegaeden od afriških imperijev. V vsem poklasičnem obdobju so bila tam številna velika nubijska kraljestva, od katerih je zadnje propadlo leta 1504, ko se je Nubija razdelila med Egipt in sultanat Senar. Nubija se je ponovno združila v otomanskem Egiptu v 19. stoletju ter v anglo-egiptovskem Sudanu med letoma 1899 in 1956.

Zgodovinsko gledano so prebivalci Nubije spadali v vsaj dve nubijski jezikovni skupini: podskupino, ki vključuje nobijski jezik (naslednik stare nubijščine), dongolavijski, midoskimidobski in nekaj sorodnih jezikov v severnem delu nubskih gora v Južnem Kordofanu. Vsaj do leta 1970 so birgidski jezik govorili severno od Njale v [[Darfur]]ju, vendar je zdaj izumrl.

Nubija je bila razdeljena na dve glavni regiji: Zgornjo in Spodnjo Nubijo zaradi svoje lege v dolini Nila, 'nižja' bi bila dolvodno, torej 'gornja'. Spodnja Nubija je ležala med prvim in drugim [[Katarakti na Nilu|kataraktom reke Nil]], ki se širi v današnjem južnem Egiptu in severnem Sudanu, medtem ko je GornjaZgornja Nubija ležala med drugim in šestim kataraktom, danes v osrednjem Sudanu.

[[Neolitik|Neolitski]] ljudje so v dolino Nila verjetno prišli iz Sudana, prav tako tudi iz Sahare, bili sta dve kulturi in tudi egipčanska. <ref name = "Keita 1990">{{cite journal |title=Studies of Ancient Crania From Northern Africa}} &ndash; S.O.Y. Keita, ''[[American Journal of Physical Anthropology]]'' (1990)</ref> Do 5. tisočletja pred našim štetjem so ljudje, ki so naseljevali današnjo Nubijo, sodelovali pri neolitski revoluciji. Saharski skalni [[relief (umetnost)|relief]]i kažejo prizore, za katere mislijo, da so povezani s kultom goveda, značilni so v delih vzhodne Afrike in dolini Nila. <ref>{{cite web|url=http://www.anth.ucsb.edu/faculty/stsmith/research/nubia_history.html|title=Dr. Stuart Tyson Smith|work=ucsb.edu}}</ref> [[Megalit]]i, odkriti nav [[NabtaNabti Playa]]Plaji, so zgodnji primeri, zaje kar se zdi, da jeverjetno prva astronomska naprava na svetu, nastala skoraj 2000 let pred [[Stonehenge]]mem. <ref>[http://www.planetquest.org/learn/nabta.html PlanetQuest: The History of Astronomy] &ndash; Retrieved on 2007-08-29</ref> Kompleksnost Nabta Plaje in različne ravni oblasti v družbi so bile verjetno osnova za strukturo neolitske družbe na Nabti Plaji in tudi v starem kraljestvu v Egiptu. <ref>[http://www.comp-archaeology.org/WendorfSAA98.html Late Neolithic megalithic structures at Nabta Playa] &ndash; by Fred Wendorf (1998)</ref> Okoli 3800 pred našim štetjem je nastala druga "nubijska" kultura, imenovana A-skupina. Bila je sodobnik in etnično in kulturno zelo podobna kot preddinastična Nakada Zgornjega Egipta. <ref>[http://www.archaeology.org/interactive/hierakonpolis/nubian.html Hunting for the Elusive Nubian A-Group People] &ndash; by Maria Gatto, archaeology.org</ref><ref name = "Keita further">{{cite journal|title=Further Studies of Crania From Ancient Northern Africa: An Analysis of Crania From First Dynasty Egyptian Tombs, using Multiple Discriminant Functions}} &ndash; American Journal of Physical Anthropology, 87: 245&ndash;254 (1992)</ref> Okoli 3300 pred našim štetjem je dokazano enotno kraljestvo, kot kažejo tudi najdbe v Kustulu, kar dokazujekaže na precejšnje povezave (kulturne in genetske) sz [[Nakada|nakadsko]] kulturo Nakadan v Zgornjem Egiptu. Nubijska kultura je morda celo pripomogla k poenotenju doline Nila. Prav Nubijci so zelo verjetno prispevali k faraonski [[ikonografija|ikonografiji]], kot sta bela krona in [[serek]]. Bela krona je bila v zgodovini Zgornjega Egipta prva, šele kasneje, po združitvi Egiptov, je bila dodana rdeča krona. Prva znana upodobitev bele krone je na svečanem gorilniku kadila izs pokopališča v Kustulu v Spodnji Nubiji.<ref>{{cite web|title=The Qustul Incense Burner|url=http://oi.uchicago.edu/museum/nubia/aqib.html}}</ref><ref name = "Menes">{{cite journal|title=Forbears of Menes in Nubia: Myth or Reality}} &ndash; Journal of Near Eastern Studies, Vol. 46, No. 1 (Jan., 1987), pp. 15&ndash;26</ref><ref>Egypt and Sub-Saharan Africa: Their Interaction &ndash; Encyclopedia of Precolonial Africa, by Joseph O. Vogel, AltaMira Press, (1997), pp. 465&ndash;472</ref><ref name="Wilkinson 1999 8">{{cite book|last=Emberling|first=Geoff|title=Early Dynastic Egypt|year=1999|publisher=Routledge|location=London|isbn=0-415-18633-1|pages=165}}</ref> Okoli preloma protodinastičnegaglavnega dinastičnega obdobja Nakada so osvojiliNakadijci nameravali osvojiti in poenotilipoenotiti celotno dolino Nila in zdi se, daa so jo verjetno osvojili Ta-Seti (kraljestvo, kjer je bil Kustul) in se uskladili z egiptovsko državo. Tako je Nubija postala prva ''noma'' Zgornjega Egipta. Med 1. dinastijo so celotno območje A-skupine izpraznili, najverjetneje zaradi priseljevanja na jug in zahod.

Leta 2300 pred našim štetjem je Nubija prvič omenjena v staroegiptovskih zapisih trgovinskih misijzapisih. Od [[Asuan]]a, tik nad prvim kataraktom, do južne meje egiptovskega nadzora so v tistem času, so Egipčani uvažali [[zlato]], [[kadilo]], ebenovino, [[baker]], slonovino in eksotične živali iz tropske Afrike prek Nubije. Kot se je trgovina med Egiptom in Nubijo povečala, sta se večala tudi bogastvo in stabilnosttrdnost. Z egiptovsko 6. dinastijo je bila Nubija razdeljena na več manjših kraljestev. Danes razpravljajo, ali so bila ljudstva C-skupine, ki so cvetela od 2240 do okoli 2150 pred našim štetjem, posledica notranjega razvoja ali vsiljivci. Obstaja utemeljena podobnost med [[lončarstvo]]m A-skupine in C-skupine, tako da lahko gre za notranjo oživitev izgubljenih umetnosti. V tem času je Sahara postala preveč sušna za bivanje človeka in mogoče je, da je nastal nenaden pritok saharskih nomadov. Lončarstvo C-skupine je značilno po zarezanih geometrijskih linijah z belim polnilom in vtisnjeno imitacijo košare.

Ena od možnih razlag je, da so nubijski oblastniki nubijski in zgodnji egipčanski faraoni uporabljali sorodne kraljevske simbole. Podobnosti v skalni umetnosti A-skupine Nubije in Zgornjega Egipta podpirajo to teorijo. Stari Egipt je osvojil nubijsko ozemlje v različnih obdobjih in ga vključil v svoje pokrajine. Nubijci pa so osvojili Egipt pod njegovo 25. dinastijo. <ref>Barbara Watterson, ''The Egyptians''. Blackwell, Oxford. pp. 50&ndash;117</ref>

V srednjem kraljestvu »Medžaj« ni več okrožje Medža, ampak pleme ali klan ljudi. Ni znano, kaj se je zgodilo v okrožju, toda po prvem vmesnem obdobju ta in druga okrožja v Nubiji niso bila več omenjena v pisnih virih.<ref>Gardiner, ''op.cit.'', p. 76*</ref> Pisni viri imenujejo MedžajMedžajce kot nomadske puščavske ljudi. Sčasoma so bili vključeni v egiptovsko vojsko. Služili so kot garnizija vojakov v egiptovskih trdnjavah v Nubiji in patruljirali po puščavi kot nekakšna žandarmerija. Kasneje so jih uporabili v vojni proti Hiksom in postali so ključni pri oblikovanju egiptovske vojaške moči. Do obdobja 18. dinastije novega kraljestva so bili MedžajMedžajci elitna paravojaška policija. Nič več se izraz ne nanaša na etnično skupino in sčasoma nov pomen postane sinonim za policijski poklic. Elitno policijo so pogosto uporabljali za zaščito dragocenih območij, zlasti kraljevskih in verskih kompleksov. Uporabljeni so bili v celotnem Zgornjem in Spodnjem Egiptu.

Do konca vladavine Tutmozisa I. (1520 pr. n. št.) je bila osvojena vsa severna Nubija. Egipčani so zgradili novo upravno središče Napata in uporabili območje za pridobivanje zlata. To je bil za Egipt glavni vir plemenitih kovin na Bližnjem vzhodu. Primitivne delovne razmere za sužnje je opisal [[Diodor Sicilski]], ki je videl nekaj rudnikov v kasnejšem obdobju. Eden izmed najstarejših znanih zemljevidov je rudnik zlata v Nubiji, Torinskitorinski zemljevid iz papirusa, datiran okoli 1160 pred našim štetjem.

Ko so Egipčani odšli iz Napata, so zapustili trajno zapuščino, ki je združila avtohtone prebivalce, ki so ustvarili kraljestvo Kuš. Arheologi so našli več grobov na območju, ki so verjetno pripadali lokalnim voditeljem. Kušiti so bili pokopani kmalu po tem, ko so Egipčani dekolonizirali nubijske meje. Kuš je sprejel številne egiptovske navade, tudi njihovo religijo. Kraljevina Kuš je preživela dlje in nadzorovala Egipt v 8. stoletju kot 25. dinastija. <ref>{{cite web|url=http://www.ancientsudan.org/history_06_nubconegypt.htm|title=Ancient Sudan~ Nubia: History: The Kushite Conquest of Egypt|work=ancientsudan.org}}</ref> Kušiti so vladali nad svojimi severnimi sosedi skoraj 100 let, dokler jih na koncu niso pregnali Asirci. Asirci so jih prisilili, da so se premaknili dlje proti jugu, kjer so na koncu ustanovili glavno mesto Meroë. Od nubijskih kraljev tega obdobja je morda najbolj znan Taharka. Sin in tretji naslednik kralja Pije, je bil okronan za kralja v [[Memfis, Egipt|Memfis]]u okoli leta 690. <ref>{{cite book|last=Diop|first=Cheikh Anta|title=The African Origin of Civilization|year=1974|publisher=Lawrence Hill Books|location=Chicago, Illinois|isbn=1-55652-072-7|pages=219–221}}</ref> Taharka je vladal Nubiji in Egiptu, obnovil egiptovske templje v [[Karnak]]u in zgradil nove templje in piramide v Nubiji, preden je odšel iz Egipta, ker so ga pregnali Asirci. <ref>{{cite book|last=Bonnet|first=Charles|title=The Nubian Pharaohs|year=2006|publisher=The American University in Cairo Press|location=New York|isbn=978-977-416-010-3|pages=142–154}}</ref><ref>{{cite book|last=Mokhtar|first=G.|title=General History of Africa|year=1990|publisher=University of California Press|location=California, USA|isbn=0-520-06697-9|pages=161–163}}</ref><ref>{{cite book|last=Emberling|first=Geoff|title=Nubia: Ancient Kingdoms of Africa|year=2011|publisher=Institute for the Study of the Ancient World|location=New York|isbn=978-0-615-48102-9|pages=9–11}}</ref><ref>{{cite book|last=Silverman|first=David|title=Ancient Egypt|year=1997|publisher=Oxford University Press|location=New York|isbn=0-19-521270-3|pages=36–37}}</ref>

Meroë (800 pr. n. št. do okoli 350 n. št.) je bil v južni Nubiji na vzhodnem bregu Nila okoli 6 km severovzhodno od postaje Kabušija blizu Šehendija, Sudan, približno 200 km severovzhodno od [[Kartum]]a. Ljudje hranijo številne starodavne egiptovske predmete, edinstvene v mnogih pogledih. Razvili so svojo obliko pisanja, najprej z uporabo egipčanskih hieroglifov in kasneje z uporabo abecedne pisave s 23 znaki. <ref>[http://www.digitalegypt.ucl.ac.uk/nubia/mwriting.html Meroë: writing] – digitalegypt</ref> Zgradili so mnogo piramid, kraljestvo je imelo močno vojaško silo. [[Strabon]] opisuje tudi spopad z [[Rimljani]], v katerihkaterem so Rimljani premagali Nubijce. Rimske sile so se spopadle s Kušiti v bližini Teb in jih prisilili, da so se umaknili v Pselčis (Maharaka) v kušitske dežele. Petronius je potem poslal poslance h Kušitom, da bi doseglisklenili mirovni sporazum. Ker se Kuš ni odzval, je Petronius napredoval s svojo vojsko in zavzel mesto Premnis (danes Karanog) južno od Maharake. Od tam je napredoval vse do Napata, druge prestolnice Kušitov po Meroë. Petronius je napadel in oplenil Napato.

V tem času so si različne dele regije razdelili na manjše skupine posamezni voditelji ali generali, vsak poveljujoč manjšihmanjši vojski plačancev, različne dele regije razdelili na manjše skupine. Borili so se za nadzor, kar je zdaj Nubija in okoliška ozemlja, pri čemer je bila celotna regija šibka in ranljiva. Meroëjce je sčasoma premagalo novo vzhajajoče kraljestvo na jugu, [[kraljestvo Aksum]], s kraljem Ezanom.

[[File:A post-Meroitic era Nubian royal crown from Ballana Tomb 118 by John Campana.jpg|thumb|Krona lokalnih nubijskih kraljev, ki so vladali med propadom Meroitskemeroitske dinastije leta 350 ali 400 n. št. in ustanovitev krščanskega kraljestva Nubija leta 600. Našli so jo v grobu 118 pri Balani v Spodnji Nubiji -, britanski egiptolog Walter Bryan Emery.]]

Okoli leta 350 so na območje vdrli iz kraljestva Aksum in kraljestvo Meroë je propadlo. Sčasoma so ga nadomestila tri manjša kraljestva: najsevernejše je bilo Nobatija med prvim in drugim kataraktom reke Nil s središčem Pačoras (danes Faras); v sredini je bila Makurija s središčem Stara Dongola, in najjužnejše Alodija, s središčem Soba (blizu Kartuma). Kralj Silki iz Nobatije je zdrobil Blemje in zmaga je omenjena v grškem napisu, vklesanem v steno templja Talmis (danes Kalabša) okoli leta 500.

Ker je škof Atanasius[[Atanazij AleksandrijskiVeliki]] posvetil nekega MarcusaMarkusa kot škofa File pred svojo smrtjo leta 373, to kaže, da je krščanstvo že prodrlo na območje v 4. stoletju, Janez iz Efeza je zapisal, da je monofizitski duhovnik z imenom Julian prekrstil kralja in njegove plemiče Nobatie okoli leta 545. Janez iz Efeza tudi piše, da je bilo kraljestvo Alodia pokristjanjeno okoli 569. Vendar pa je Janez BiclarumBiklavijski ugotovil, da je bila Kraljevina Makuria pokristjanjena isto leto, kar kaže, da se je morda Janez iz Efeza zmotil. Dodaten dvom o Janezovem pričevanju kaže vpis v kroniki grškega pravoslavnega patriarha Aleksandra Evtihija, ki navaja, da je leta 719 cerkev Nubije prenesla svojo zvestobo odz grške na koptsko pravoslavno Cerkevcerkev.

V 7. stoletju je Makurija postala prevladujoča sila v regiji. Bila je dovolj močna, da je ustavila širitev [[islam]]a, potem ko so [[Arabci]] zasedli Egipt. Po nekaj neuspelih vpadih so novi oblastniki sklenili pogodbo z Dongolo, kikar jim je omogočila mirno sožitje in trgovino. Ta pogodba je veljala 600 let. Sčasoma je pritok arabskih trgovcev v Nubijo uvedel islam in postopoma izpodrinil krščanstvo. Obstaja evidenca škofa v Kasr Ibrimu iz 1372, da je prišel v Faras. Jasno je tudi, da je bila [[stolnica]] Dongole preoblikovana v [[mošeja|mošejo]] leta 1317. <ref>Hassan, ''Arabs'', 125.</ref>

V 14. stoletju je vlada Dongole propadla in regija je postala razdeljena, prevladovali so Arabci. V naslednjih stoletjih je bilo več arabskih vdorov v regijo, tudi ustanovitev številnih manjših kraljestev. Severna Nubija je bila pod egiptovskim nadzorom, medtem ko je v 16. stoletju jug prišel pod nadzor Kraljevine Senar. Celotna regija bije prišla pod egiptovski nadzor med vladanjem Mohameda Alija v začetku 19. stoletja, kasneje pa je postala skupni anglo-egiptovski kondominij.