Anton Vovk: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m vrnitev sprememb uporabnika 31.15.187.29 (pogovor) na zadnje urejanje uporabnika BuDi Oznaka: vrnitev |
|||
Vrstica 25:
Anton Vovk se je rodil v Vrbi na [[Gorenjska|Gorenjskem]], v [[Prešernova rojstna hiša|isti hiši]] kot 100 let prej pesnik [[France Prešeren]]. Anton je bil Prešernov pranečak, saj je bila njegova stara mati Marija Vovk (Mina) Francetova sestra. Oče Jožef in mati Marija, rojena Debelak, sta umrla v njegovi rani mladosti. Dva razreda osnovne šole je naredil v Breznici, druge v Kranju, kjer je obiskoval tudi gimnazijo. Leta 1917 je vstopil v malo semenišče v Škofovskih zavodih v Šentvidu, pozneje pa v ljubljansko semenišče; 29. junija leta 1923 je bil posvečen v duhovnika. Kot kaplan je služboval v [[Metlika|Metliki]] in v Tržiču, kjer je leta 1928 postal župnik. Leta 1940 je bil imenovan za škofijskega svetnika in ljubljanskega stolnega kanonika z namenom, da s časom prevzame mesto rektorja novega Baragovega semenišča. Od začetka okupacije je kot predsednik škofijskega odbora, ustanovljenega v ta namen, pomagal duhovnikom beguncem, ki so se zatekli v Ljubljansko pokrajino iz nemškega okupacijskega območja. Leta 1944 je postal rektor bogoslovnega semenišča.
Anton Vovk je kot [[generalni vikar]] junija leta 1945 zaradi aretacije generalnega vikarja [[Ignacij Nadrah|Ignacija Nadraha]]
Komunistična oblast ga je psihično (nočna zasliševanja) in fizično trpinčila, čeprav med vojno ni sodeloval z [[okupator]]ji in je bil narodno zaveden. Vztrajno si je prizadeval, da bi oblast spoštovala ustavni položaj cerkve ter opustila preganjanje in prizadevanje krivic. Pod vplivom politične propagande so nadškofa 20. januarja 1952 na železniški postaji [[Bršljin]] v [[Novo mesto|Novem mestu]] polili z bencinom in ga zažgali, zdravniško oskrbo pa so mu omogočili šele po povratku v Ljubljano čez več ur. Preživel je hudo poškodovan, posledice je čutil do konca življenja. 13. maja 1999 je bil izdan škofijski odlok o začetku postopka za njegovo [[beatifikacija|beatifikacijo]]. S tem je nadškof Vovk dobil naziv [[Božji služabnik]], leta 2007 pa je bilo gradivo predano kongregaciji za zadeve svetnikov v Vatikanu. Leta 2003 so izšli njegovi dnevniški zapiski iz povojnih let (1945-53) z naslovom "V spomin in opomin".
|