Vladimir Vauhnik: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 9:
Leta [[1936]] je postal [[načelnik štaba]] [[Drinska divizija|Drinske divizije]].
 
Leta [[1938]] je bil postavljen za stalnega rezidenčnega [[obrambni ataše|obrambnega]], [[vojaški ataše|vojaškega]], [[letalski ataše|letalskega]] in [[pomorski ataše|pomorskega atašeja]] Kraljevine Jugoslavije v [[Berlin]]u. Bil je tudi izjemnoizredno nadarjen za tuje jezike. Popolnoma je obvladal nemški jezik, odlično angleščino in francoščino, dobro tudi italijanščino, v Argentini pa še španščino. P[[polkovnik|olkovnik]] Vauhnik se je vpisal v [[vojna zgodovina|vojno zgodovino]], ko je nekaj dni pred [[Nemčija|nemško]] [[operacija Kazenska sodba|''operacijo Kazenska sodba'']] obvestil [[generalštab Vojske Kraljevine Jugoslavije]], da namerava [[Tretji rajh]] napasti [[Kraljevina Jugoslavija|Kraljevino Jugoslavijo]]. [[Državnega|Državn]]<nowiki/>i [[državni udar|udar]] je odnesel [[vlada|vlado]], ki je podpisala pristop k [[sile osi|silam osi]]. Vauhnik je odkril to operacijo, skrito pod kodo ''Projekt 25''.
 
 
Po njegovih besedah je do veliko skrivnih podatkov prišel že samo s pazljivim poslušanjem. Zato je prirejal zabave, srečanja itn z veliko dobre hrane in pijače. Med banketi, z izmenjavo podatkov z drugimi vojnimi atašeji, z nekaj sodelavci in predvsem z velikimi količinami alkohola je prišel do zaželenih podatkov. Nemškim častnikom in nacističnim politikom so se pod vplivom dobre hrane in alkohola razvezali jeziki. Prav tako so mu veliko podatkov priskrbele tudi osamljene soproge višjih častnikov, katerim je dobavljal izbrano hrano iz Jugoslavije. Meso, maslo, jajca, sire, suhomesnate izdelke, šunko, alkoholne pijače itn je bilo takrat v Nemčiji že izredno težko dobiti. Zelo so mu pomagali tudi nasprotniki nacistov med aristokracijo in višjimi sloji nemške družbe, s katerimi je prijateljeval. O tem obdobju je leta 1952 napisal knjigo ''Nevidna fronta''. Pomemben del njegovih zapiskov o tistem času je žal za vedno izgubljen.
 
Po njegovih besedah je do veliko skrivnih podatkov prišel že samo s pazljivim poslušanjem. Zato je prirejal zabave, srečanja itn z veliko dobre hrane in pijače. Med banketi, z izmenjavo podatkov z drugimi vojnimi atašeji, z nekaj sodelavci in predvsem z velikimi količinami alkohola je prišel do zaželenih podatkov. Nemškim častnikom in nacističnim politikom so se pod vplivom dobre hrane in alkohola razvezali jeziki. Prav tako so mu veliko podatkov priskrbele tudi osamljene soproge višjih častnikov, katerim je dobavljal izbrano hrano iz Jugoslavije. Meso, maslo, jajca, sire, suhomesnate izdelke, šunko, alkoholne pijače itn je bilo takrat v Nemčiji že izredno težko dobiti. Zelo so mu pomagali tudi nasprotniki nacistov med aristokracijo in višjimi sloji nemške družbe, s katerimi je prijateljeval. O tem obdobju je leta 1952 napisal knjigo ''Nevidna fronta''. Pomemben del njegovih zapiskov o tistem času je žal za vedno izgubljen.
 
Po [[kapitulacija|kapitulaciji]] [[Kraljevina Jugoslavija|Jugoslavije]] je bil sprva zaprt in nato izgnan iz Nemčije. Postal je častnik [[Oborožene sile NDH|Vojske NDH]], a se je 21. novembra 1941 vrnil v [[okupacija|okupirano]] [[Ljubljana|Ljubljano]]. Tu je še istega leta ustanovil [[obveščevalna služba|obveščevalno službo]] [[Berliner Börsen-Zeitung|''Berliner Börsen-Zeitung'']] (''BBZ''), ki je delovala za potrebe [[Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske|Združenega kraljestva]]. Ta skupina je delovala vse do leta [[1944]].