Junkers Ju 87 Stuka: Razlika med redakcijama

|wing_area=31,90m90 m²

|engine=[[Junkers Jumo]] 211D s 1.100 [[konjska moč|KM]] vodno hlajenihlajen V12 [[valj]]ni motor

|max_range=600km600 km B-1 serija do 820km820 km D-1, D-5 serija

Štuka je nastala leta 1933, na zahtevo tedaj še tajnega nemškega vojnega letalstva [[Luftwaffe (Wehrmacht)|Luftwaffe,]] po vzorcu starega [[Švedska|švedskega]] Junkersa iz leta 1928. Novega strmoglavca je najbolj zagovarjal [[Ernst Udet]], [[minister]] za letalsko proizvodnjo [[tretji rajh|rajha]] (do smrti leta 1941). Na obisku v [[Združene države Amerike|ZDA]] se je navdušil nad strmoglavci [[Vojna mornarica Združenih držav Amerike|ameriške mornarice]] in nad v [[Evropa|Evropi]] tedaj še neznanim načinom [[strmoglavec|strmoglavega bombardiranja]]. Tako je Ju 87 postal nekakšno nemško daljinsko [[topništvo]], ki naj bi napredujoči [[kopenska vojska|kopenski vojski]] pomagalo uničevati cilje na [[bojišče|bojišču]] in v bližnjem zaledju. Pri tem so morali biti [[pilot]]i štuk zelo natančni, saj so morali večkrat odvreči [[bomba|bombe]] le kakšnih sto metrov pred svojimi četami.

Značilnosti štuke so bile zajetne »hlače« oziroma [[aerodinamičnost|aerodinamični]] pokrovi neuvlačljivega [[podvozje|podvozja]] ter negativno galebje [[krilo (letalstvo)|krilo]]. Krilo je imelo po vsej dolžini značilno Junkersovo pomožno [[zakrilce]], ki je opravljalo vlogo krilc in zakrilc hkrati. Pod krilom so bile nameščene še aerodinamične [[zavore]] - nepogrešljive za strmoglavljanje. Funkcija teh zavor je bila zmanjšanje hitrosti pri skoraj navpičnem strmoglavljanju. S tem pa je bilo pilotu omogočeno lažje in predvsem natančnejše merjenje pri usmerjanju bombe. Petsto kilogramov težka bomba je bila nameščena pod trupom na posebnem obešalniku. Po sprožitvi se je zavrtela tako, da ni mogla zadeti vrtečega se [[propeler|propelerja]] skoraj navpično postavljenega letala. Pri strmoglavem poletu je pilot na določeni višini zaslišal prediren pisk. To je bil znak, da mora odvreči bombo in se izvleči iz strmoglavega leta. Štuka je bila tudi opremljena z novim izumom nemškega vojnega letalstva - [[sirena|sireno]], imenovano tudi [[jerihonska tromba]]. Poganjal jo je majhen propeler(ček) na zgornjem delu levega kolesa in je bila namenjena ustvarjanju panike med prebivalstvom, ko so štuke strmoglavo napadale mesto. S sireno je bil močno ojačan hrup motorja in se je v času [[bliskovita vojna|bliskovite vojne]] (''Blitzkriega'') izkazala za zelo učinkovito.

Štuke so prvič uporabili v [[španska državljanska vojna|španski državljanski vojni]] leta 1937, kjer se jih je zaradi šibke republikanske [[lovsko letalo|lovske]] in protiletalske obrambe, oprijel [[mit]] o nepremagljivosti in neverjetni natančnosti njihovega bombardiranja. Ju 87 bi lahko opisali kot razmeroma veliko dvosedežno, težko enomotorno letalo, z vrstnim Junkersovim motorjem Jumo. Slaba stran Ju 87 je bil predvsem premajhen doseg, tako da ga ni bilo mogoče uporabljati v večji globini nasprotnikovega zaledja. Poleg tega so bile štuke uspešne le v primeru, da je sovražnik nudil le šibak zračni odpor ali pa če so jih spremljali nemški lovci. Za boj z lovskimi letali so bile popolnoma neprimerne: veliko prepočasne, premalo okretne in prešibko oborožene. Zlata doba štuk se je končala v [[bitka za Britanijo|bitki za Britanijo]], kjer so utrpele zelo velike izgube, zato jih je bil [[Herman Göring|Göring]] prisiljen umakniti z bojišča. Svoje zadnje ure slave so Ju 87 doživele v prvih letih vojne na [[vzhodna fronta (druga svetovna vojna|vzhodni fronti]]. Nemci so tam od leta 1943 za podporo kopenske vojske uporabljali novo izpeljanko Ju 87G. Namen je bil uničevanje številnih [[sovjeti|sovjetskih]] [[tank]]ov, v ta namen je bila oborožena z dvema protitankovskima topoma kalibra 37 mm pod krili. Pozneje so jih zamenjali z modernejšimi jurišniki Focke Wulf Fw 190 izpeljank F in G.