Wikipedija

Ljubljana: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
lol
m vrnitev sprememb uporabnika 149.62.100.146 (pogovor) na zadnje urejanje uporabnika Yerpo
Oznaka: vrnitev
Vrstica 1:
{{drugi pomeni}}
Pod [[Napoleon Bonaparte|Napoleonovo]] okupacijo (1809–1813) je bilo mesto prestolnica Ilirskih provinc. Eden uradnih jezikov je postala slovenščina, v Ljubljani pa so odprli tudi prvo [[visoka šola|visoko šolo]].<ref name="Artis" /><ref name="Histo4" /> Leta 1815 je mesto znova prešlo pod avstrijsko oblast in bilo do leta 1849 administrativno središče [[Ilirsko kraljestvo|Ilirskega kraljestva]]. Leta 1821 je Ljubljana gostila [[Ljubljanski kongres (1821)|kongres Svete alianse]], na katerem so evropski veljaki določili meje.<ref name="InfoIntro1" /> V spomin na ta dogodek je dobil ime [[Kongresni trg, Ljubljana|Kongresni trg]].
 
V prvi polovici 19. stoletja so delno uredili nabrežja Ljubljanice ter postavili nove kamnite in železne mostove. V tistem času je v Ljubljani ustvarjal tudi pesnik [[France Prešeren]]. Leta 1849 je z Dunaja pripeljal prvi vlak, osem let pozneje pa je bila [[južna železnica]] in s tem povezava s [[Trst]]om dokončana. V 60. letih je bila ustanovljena [[Slovenska matica]]. Ljubljanska občina je tedaj obsegala mesto in sedem predmestij. Z današnjimi imeni bi jo omejili takole: proti zahodu po Tržaški cesti do Jadranske ulice, proti severozahodu po Cankarjevi do Opere in po Gosposvetski cesti do evangeličanske cerkve, proti severu po Dunajski cesti do Triglavske ulice, proti severovzhodu po Šmartinski cesti do Žal, proti vzhodu do šentpetrske cerkve in Kodeljevega, proti jugovzhodu po Dolenjski cesti do Rakovnika.
 
Leta 1895 je mesto s 30.000 prebivalci doživelo [[Ljubljanski potres 1895|katastrofalen potres]] z magnitudo 6,1 po [[Richterjeva potresna lestvica|Richterjevi lestvici]], ki je porušil 10 % od približno 1.400 zgradb. Podobno kot po potresu leta 1515, so mesto obnovili v takrat značilnih slogih, zlasti secesijskem. Obnovili so ga večinoma avstrijski in češki arhitekti v [[neoklasicizem|neoklasicističnem]] in secesijskem slogu (''glej tudi [[Mesta Art Nouveau#Ljubljana|Art Nouveau v Ljubljani]]'').<ref name="Histo4" /> Med najpomembnejšimi zgradbami tega obdobja so stanovanjske stavbe okoli sodišča in med Slovensko ter Miklošičevo cesto, deželni dvorec (sedaj Univerza), deželni zdaj Narodni muzej, Narodni dom, Dekliški licej, prva gimnazija (kasneje klasična - zdaj osnovna šola Prežihovega Voranca), deželno gledališče (sedaj Opera), nemško gledališče (sedaj Drama), deželno sodišče in druge.
 
V drugi polovici 19. stoletja se je Ljubljana postopoma uveljavila kot politično in kulturno središče Slovencev. Mesto se je širilo s priključevanjem delov sosednjih občin in sicer Tivoli, okolica Kolizeja, Vodmat, do dolenjske železniške proge, in druga območja. Ob prelomu stoletja so se množile nove pridobitve: vodovod (1890), elektrika in sodobno kanalizacijsko omrežje (1898), tramvaj (1901) ter prvi kino (1907).<ref name="Histo5" /> Veliko zaslug pri tem je imel tedanji župan [[Ivan Hribar]]. Leta 1914 so mestu priključili Spodnjo Šiško, leta 1929 pokopališče pri sv. Križu, pa Zgornjo Šiško, Moste in Vič in tako je do leta 1935 nastala prva "velika" Ljubljana.Pod [[Napoleon Bonaparte|Napoleonovo]] okupacijo (1809–1813) je bilo mesto prestolnica Ilirskih provinc. Eden uradnih jezikov je postala slovenščina, v Ljubljani pa so odprli tudi prvo [[visoka šola|visoko šolo]].<ref name="Artis" /><ref name="Histo4" /> Leta 1815 je mesto znova prešlo pod avstrijsko oblast in bilo do leta 1849 administrativno središče [[Ilirsko kraljestvo|Ilirskega kraljestva]]. Leta 1821 je Ljubljana gostila [[Ljubljanski kongres (1821)|kongres Svete alianse]], na katerem so evropski veljaki določili meje.<ref name="InfoIntro1" /> V spomin na ta dogodek je dobil ime [[Kongresni trg, Ljubljana|Kongresni trg]].
 
V prvi polovici 19. stoletja so delno uredili nabrežja Ljubljanice ter postavili nove kamnite in železne mostove. V tistem času je v Ljubljani ustvarjal tudi pesnik [[France Prešeren]]. Leta 1849 je z Dunaja pripeljal prvi vlak, osem let pozneje pa je bila [[južna železnica]] in s tem povezava s [[Trst]]om dokončana. V 60. letih je bila ustanovljena [[Slovenska matica]]. Ljubljanska občina je tedaj obsegala mesto in sedem predmestij. Z današnjimi imeni bi jo omejili takole: proti zahodu po Tržaški cesti do Jadranske ulice, proti severozahodu po Cankarjevi do Opere in po Gosposvetski cesti do evangeličanske cerkve, proti severu po Dunajski cesti do Triglavske ulice, proti severovzhodu po Šmartinski cesti do Žal, proti vzhodu do šentpetrske cerkve in Kodeljevega, proti jugovzhodu po Dolenjski cesti do Rakovnika.
 
Leta 1895 je mesto s 30.000 prebivalci doživelo [[Ljubljanski potres 1895|katastrofalen potres]] z magnitudo 6,1 po [[Richterjeva potresna lestvica|Richterjevi lestvici]], ki je porušil 10 % od približno 1.400 zgradb. Podobno kot po potresu leta 1515, so mesto obnovili v takrat značilnih slogih, zlasti secesijskem. Obnovili so ga večinoma avstrijski in češki arhitekti v [[neoklasicizem|neoklasicističnem]] in secesijskem slogu (''glej tudi [[Mesta Art Nouveau#Ljubljana|Art Nouveau v Ljubljani]]'').<ref name="Histo4" /> Med najpomembnejšimi zgradbami tega obdobja so stanovanjske stavbe okoli sodišča in med Slovensko ter Miklošičevo cesto, deželni dvorec (sedaj Univerza), deželni zdaj Narodni muzej, Narodni dom, Dekliški licej, prva gimnazija (kasneje klasična - zdaj osnovna šola Prežihovega Voranca), deželno gledališče (sedaj Opera), nemško gledališče (sedaj Drama), deželno sodišče in druge.
 
V drugi polovici 19. stoletja se je Ljubljana postopoma uveljavila kot politično in kulturno središče Slovencev. Mesto se je širilo s priključevanjem delov sosednjih občin in sicer Tivoli, okolica Kolizeja, Vodmat, do dolenjske železniške proge, in druga območja. Ob prelomu stoletja so se množile nove pridobitve: vodovod (1890), elektrika in sodobno kanalizacijsko omrežje (1898), tramvaj (1901) ter prvi kino (1907).<ref name="Histo5" /> Veliko zaslug pri tem je imel tedanji župan [[Ivan Hribar]]. Leta 1914 so mestu priključili Spodnjo Šiško, leta 1929 pokopališče pri sv. Križu, pa Zgornjo Šiško, Moste in Vič in tako je do leta 1935 nastala prva "velika" Ljubljana.Pod [[Napoleon Bonaparte|Napoleonovo]] okupacijo (1809–1813) je bilo mesto prestolnica Ilirskih provinc. Eden uradnih jezikov je postala slovenščina, v Ljubljani pa so odprli tudi prvo [[visoka šola|visoko šolo]].<ref name="Artis" /><ref name="Histo4" /> Leta 1815 je mesto znova prešlo pod avstrijsko oblast in bilo do leta 1849 administrativno središče [[Ilirsko kraljestvo|Ilirskega kraljestva]]. Leta 1821 je Ljubljana gostila [[Ljubljanski kongres (1821)|kongres Svete alianse]], na katerem so evropski veljaki določili meje.<ref name="InfoIntro1" /> V spomin na ta dogodek je dobil ime [[Kongresni trg, Ljubljana|Kongresni trg]].
 
V prvi polovici 19. stoletja so delno uredili nabrežja Ljubljanice ter postavili nove kamnite in železne mostove. V tistem času je v Ljubljani ustvarjal tudi pesnik [[France Prešeren]]. Leta 1849 je z Dunaja pripeljal prvi vlak, osem let pozneje pa je bila [[južna železnica]] in s tem povezava s [[Trst]]om dokončana. V 60. letih je bila ustanovljena [[Slovenska matica]]. Ljubljanska občina je tedaj obsegala mesto in sedem predmestij. Z današnjimi imeni bi jo omejili takole: proti zahodu po Tržaški cesti do Jadranske ulice, proti severozahodu po Cankarjevi do Opere in po Gosposvetski cesti do evangeličanske cerkve, proti severu po Dunajski cesti do Triglavske ulice, proti severovzhodu po Šmartinski cesti do Žal, proti vzhodu do šentpetrske cerkve in Kodeljevega, proti jugovzhodu po Dolenjski cesti do Rakovnika.
 
Leta 1895 je mesto s 30.000 prebivalci doživelo [[Ljubljanski potres 1895|katastrofalen potres]] z magnitudo 6,1 po [[Richterjeva potresna lestvica|Richterjevi lestvici]], ki je porušil 10 % od približno 1.400 zgradb. Podobno kot po potresu leta 1515, so mesto obnovili v takrat značilnih slogih, zlasti secesijskem. Obnovili so ga večinoma avstrijski in češki arhitekti v [[neoklasicizem|neoklasicističnem]] in secesijskem slogu (''glej tudi [[Mesta Art Nouveau#Ljubljana|Art Nouveau v Ljubljani]]'').<ref name="Histo4" /> Med najpomembnejšimi zgradbami tega obdobja so stanovanjske stavbe okoli sodišča in med Slovensko ter Miklošičevo cesto, deželni dvorec (sedaj Univerza), deželni zdaj Narodni muzej, Narodni dom, Dekliški licej, prva gimnazija (kasneje klasična - zdaj osnovna šola Prežihovega Voranca), deželno gledališče (sedaj Opera), nemško gledališče (sedaj Drama), deželno sodišče in druge.
 
V drugi polovici 19. stoletja se je Ljubljana postopoma uveljavila kot politično in kulturno središče Slovencev. Mesto se je širilo s priključevanjem delov sosednjih občin in sicer Tivoli, okolica Kolizeja, Vodmat, do dolenjske železniške proge, in druga območja. Ob prelomu stoletja so se množile nove pridobitve: vodovod (1890), elektrika in sodobno kanalizacijsko omrežje (1898), tramvaj (1901) ter prvi kino (1907).<ref name="Histo5" /> Veliko zaslug pri tem je imel tedanji župan [[Ivan Hribar]]. Leta 1914 so mestu priključili Spodnjo Šiško, leta 1929 pokopališče pri sv. Križu, pa Zgornjo Šiško, Moste in Vič in tako je do leta 1935 nastala prva "velika" Ljubljana.Pod [[Napoleon Bonaparte|Napoleonovo]] okupacijo (1809–1813) je bilo mesto prestolnica Ilirskih provinc. Eden uradnih jezikov je postala slovenščina, v Ljubljani pa so odprli tudi prvo [[visoka šola|visoko šolo]].<ref name="Artis" /><ref name="Histo4" /> Leta 1815 je mesto znova prešlo pod avstrijsko oblast in bilo do leta 1849 administrativno središče [[Ilirsko kraljestvo|Ilirskega kraljestva]]. Leta 1821 je Ljubljana gostila [[Ljubljanski kongres (1821)|kongres Svete alianse]], na katerem so evropski veljaki določili meje.<ref name="InfoIntro1" /> V spomin na ta dogodek je dobil ime [[Kongresni trg, Ljubljana|Kongresni trg]].
 
V prvi polovici 19. stoletja so delno uredili nabrežja Ljubljanice ter postavili nove kamnite in železne mostove. V tistem času je v Ljubljani ustvarjal tudi pesnik [[France Prešeren]]. Leta 1849 je z Dunaja pripeljal prvi vlak, osem let pozneje pa je bila [[južna železnica]] in s tem povezava s [[Trst]]om dokončana. V 60. letih je bila ustanovljena [[Slovenska matica]]. Ljubljanska občina je tedaj obsegala mesto in sedem predmestij. Z današnjimi imeni bi jo omejili takole: proti zahodu po Tržaški cesti do Jadranske ulice, proti severozahodu po Cankarjevi do Opere in po Gosposvetski cesti do evangeličanske cerkve, proti severu po Dunajski cesti do Triglavske ulice, proti severovzhodu po Šmartinski cesti do Žal, proti vzhodu do šentpetrske cerkve in Kodeljevega, proti jugovzhodu po Dolenjski cesti do Rakovnika.
 
Leta 1895 je mesto s 30.000 prebivalci doživelo [[Ljubljanski potres 1895|katastrofalen potres]] z magnitudo 6,1 po [[Richterjeva potresna lestvica|Richterjevi lestvici]], ki je porušil 10 % od približno 1.400 zgradb. Podobno kot po potresu leta 1515, so mesto obnovili v takrat značilnih slogih, zlasti secesijskem. Obnovili so ga večinoma avstrijski in češki arhitekti v [[neoklasicizem|neoklasicističnem]] in secesijskem slogu (''glej tudi [[Mesta Art Nouveau#Ljubljana|Art Nouveau v Ljubljani]]'').<ref name="Histo4" /> Med najpomembnejšimi zgradbami tega obdobja so stanovanjske stavbe okoli sodišča in med Slovensko ter Miklošičevo cesto, deželni dvorec (sedaj Univerza), deželni zdaj Narodni muzej, Narodni dom, Dekliški licej, prva gimnazija (kasneje klasična - zdaj osnovna šola Prežihovega Voranca), deželno gledališče (sedaj Opera), nemško gledališče (sedaj Drama), deželno sodišče in druge.
 
V drugi polovici 19. stoletja se je Ljubljana postopoma uveljavila kot politično in kulturno središče Slovencev. Mesto se je širilo s priključevanjem delov sosednjih občin in sicer Tivoli, okolica Kolizeja, Vodmat, do dolenjske železniške proge, in druga območja. Ob prelomu stoletja so se množile nove pridobitve: vodovod (1890), elektrika in sodobno kanalizacijsko omrežje (1898), tramvaj (1901) ter prvi kino (1907).<ref name="Histo5" /> Veliko zaslug pri tem je imel tedanji župan [[Ivan Hribar]]. Leta 1914 so mestu priključili Spodnjo Šiško, leta 1929 pokopališče pri sv. Križu, pa Zgornjo Šiško, Moste in Vič in tako je do leta 1935 nastala prva "velika" Ljubljana.Pod [[Napoleon Bonaparte|Napoleonovo]] okupacijo (1809–1813) je bilo mesto prestolnica Ilirskih provinc. Eden uradnih jezikov je postala slovenščina, v Ljubljani pa so odprli tudi prvo [[visoka šola|visoko šolo]].<ref name="Artis" /><ref name="Histo4" /> Leta 1815 je mesto znova prešlo pod avstrijsko oblast in bilo do leta 1849 administrativno središče [[Ilirsko kraljestvo|Ilirskega kraljestva]]. Leta 1821 je Ljubljana gostila [[Ljubljanski kongres (1821)|kongres Svete alianse]], na katerem so evropski veljaki določili meje.<ref name="InfoIntro1" /> V spomin na ta dogodek je dobil ime [[Kongresni trg, Ljubljana|Kongresni trg]].
 
V prvi polovici 19. stoletja so delno uredili nabrežja Ljubljanice ter postavili nove kamnite in železne mostove. V tistem času je v Ljubljani ustvarjal tudi pesnik [[France Prešeren]]. Leta 1849 je z Dunaja pripeljal prvi vlak, osem let pozneje pa je bila [[južna železnica]] in s tem povezava s [[Trst]]om dokončana. V 60. letih je bila ustanovljena [[Slovenska matica]]. Ljubljanska občina je tedaj obsegala mesto in sedem predmestij. Z današnjimi imeni bi jo omejili takole: proti zahodu po Tržaški cesti do Jadranske ulice, proti severozahodu po Cankarjevi do Opere in po Gosposvetski cesti do evangeličanske cerkve, proti severu po Dunajski cesti do Triglavske ulice, proti severovzhodu po Šmartinski cesti do Žal, proti vzhodu do šentpetrske cerkve in Kodeljevega, proti jugovzhodu po Dolenjski cesti do Rakovnika.
 
Leta 1895 je mesto s 30.000 prebivalci doživelo [[Ljubljanski potres 1895|katastrofalen potres]] z magnitudo 6,1 po [[Richterjeva potresna lestvica|Richterjevi lestvici]], ki je porušil 10 % od približno 1.400 zgradb. Podobno kot po potresu leta 1515, so mesto obnovili v takrat značilnih slogih, zlasti secesijskem. Obnovili so ga večinoma avstrijski in češki arhitekti v [[neoklasicizem|neoklasicističnem]] in secesijskem slogu (''glej tudi [[Mesta Art Nouveau#Ljubljana|Art Nouveau v Ljubljani]]'').<ref name="Histo4" /> Med najpomembnejšimi zgradbami tega obdobja so stanovanjske stavbe okoli sodišča in med Slovensko ter Miklošičevo cesto, deželni dvorec (sedaj Univerza), deželni zdaj Narodni muzej, Narodni dom, Dekliški licej, prva gimnazija (kasneje klasična - zdaj osnovna šola Prežihovega Voranca), deželno gledališče (sedaj Opera), nemško gledališče (sedaj Drama), deželno sodišče in druge.
 
V drugi polovici 19. stoletja se je Ljubljana postopoma uveljavila kot politično in kulturno središče Slovencev. Mesto se je širilo s priključevanjem delov sosednjih občin in sicer Tivoli, okolica Kolizeja, Vodmat, do dolenjske železniške proge, in druga območja. Ob prelomu stoletja so se množile nove pridobitve: vodovod (1890), elektrika in sodobno kanalizacijsko omrežje (1898), tramvaj (1901) ter prvi kino (1907).<ref name="Histo5" /> Veliko zaslug pri tem je imel tedanji župan [[Ivan Hribar]]. Leta 1914 so mestu priključili Spodnjo Šiško, leta 1929 pokopališče pri sv. Križu, pa Zgornjo Šiško, Moste in Vič in tako je do leta 1935 nastala prva "velika" Ljubljana.Pod [[Napoleon Bonaparte|Napoleonovo]] okupacijo (1809–1813) je bilo mesto prestolnica Ilirskih provinc. Eden uradnih jezikov je postala slovenščina, v Ljubljani pa so odprli tudi prvo [[visoka šola|visoko šolo]].<ref name="Artis" /><ref name="Histo4" /> Leta 1815 je mesto znova prešlo pod avstrijsko oblast in bilo do leta 1849 administrativno središče [[Ilirsko kraljestvo|Ilirskega kraljestva]]. Leta 1821 je Ljubljana gostila [[Ljubljanski kongres (1821)|kongres Svete alianse]], na katerem so evropski veljaki določili meje.<ref name="InfoIntro1" /> V spomin na ta dogodek je dobil ime [[Kongresni trg, Ljubljana|Kongresni trg]].
 
V prvi polovici 19. stoletja so delno uredili nabrežja Ljubljanice ter postavili nove kamnite in železne mostove. V tistem času je v Ljubljani ustvarjal tudi pesnik [[France Prešeren]]. Leta 1849 je z Dunaja pripeljal prvi vlak, osem let pozneje pa je bila [[južna železnica]] in s tem povezava s [[Trst]]om dokončana. V 60. letih je bila ustanovljena [[Slovenska matica]]. Ljubljanska občina je tedaj obsegala mesto in sedem predmestij. Z današnjimi imeni bi jo omejili takole: proti zahodu po Tržaški cesti do Jadranske ulice, proti severozahodu po Cankarjevi do Opere in po Gosposvetski cesti do evangeličanske cerkve, proti severu po Dunajski cesti do Triglavske ulice, proti severovzhodu po Šmartinski cesti do Žal, proti vzhodu do šentpetrske cerkve in Kodeljevega, proti jugovzhodu po Dolenjski cesti do Rakovnika.
 
Leta 1895 je mesto s 30.000 prebivalci doživelo [[Ljubljanski potres 1895|katastrofalen potres]] z magnitudo 6,1 po [[Richterjeva potresna lestvica|Richterjevi lestvici]], ki je porušil 10 % od približno 1.400 zgradb. Podobno kot po potresu leta 1515, so mesto obnovili v takrat značilnih slogih, zlasti secesijskem. Obnovili so ga večinoma avstrijski in češki arhitekti v [[neoklasicizem|neoklasicističnem]] in secesijskem slogu (''glej tudi [[Mesta Art Nouveau#Ljubljana|Art Nouveau v Ljubljani]]'').<ref name="Histo4" /> Med najpomembnejšimi zgradbami tega obdobja so stanovanjske stavbe okoli sodišča in med Slovensko ter Miklošičevo cesto, deželni dvorec (sedaj Univerza), deželni zdaj Narodni muzej, Narodni dom, Dekliški licej, prva gimnazija (kasneje klasična - zdaj osnovna šola Prežihovega Voranca), deželno gledališče (sedaj Opera), nemško gledališče (sedaj Drama), deželno sodišče in druge.
 
V drugi polovici 19. stoletja se je Ljubljana postopoma uveljavila kot politično in kulturno središče Slovencev. Mesto se je širilo s priključevanjem delov sosednjih občin in sicer Tivoli, okolica Kolizeja, Vodmat, do dolenjske železniške proge, in druga območja. Ob prelomu stoletja so se množile nove pridobitve: vodovod (1890), elektrika in sodobno kanalizacijsko omrežje (1898), tramvaj (1901) ter prvi kino (1907).<ref name="Histo5" /> Veliko zaslug pri tem je imel tedanji župan [[Ivan Hribar]]. Leta 1914 so mestu priključili Spodnjo Šiško, leta 1929 pokopališče pri sv. Križu, pa Zgornjo Šiško, Moste in Vič in tako je do leta 1935 nastala prva "velika" Ljubljana.Pod [[Napoleon Bonaparte|Napoleonovo]] okupacijo (1809–1813) je bilo mesto prestolnica Ilirskih provinc. Eden uradnih jezikov je postala slovenščina, v Ljubljani pa so odprli tudi prvo [[visoka šola|visoko šolo]].<ref name="Artis" /><ref name="Histo4" /> Leta 1815 je mesto znova prešlo pod avstrijsko oblast in bilo do leta 1849 administrativno središče [[Ilirsko kraljestvo|Ilirskega kraljestva]]. Leta 1821 je Ljubljana gostila [[Ljubljanski kongres (1821)|kongres Svete alianse]], na katerem so evropski veljaki določili meje.<ref name="InfoIntro1" /> V spomin na ta dogodek je dobil ime [[Kongresni trg, Ljubljana|Kongresni trg]].
 
V prvi polovici 19. stoletja so delno uredili nabrežja Ljubljanice ter postavili nove kamnite in železne mostove. V tistem času je v Ljubljani ustvarjal tudi pesnik [[France Prešeren]]. Leta 1849 je z Dunaja pripeljal prvi vlak, osem let pozneje pa je bila [[južna železnica]] in s tem povezava s [[Trst]]om dokončana. V 60. letih je bila ustanovljena [[Slovenska matica]]. Ljubljanska občina je tedaj obsegala mesto in sedem predmestij. Z današnjimi imeni bi jo omejili takole: proti zahodu po Tržaški cesti do Jadranske ulice, proti severozahodu po Cankarjevi do Opere in po Gosposvetski cesti do evangeličanske cerkve, proti severu po Dunajski cesti do Triglavske ulice, proti severovzhodu po Šmartinski cesti do Žal, proti vzhodu do šentpetrske cerkve in Kodeljevega, proti jugovzhodu po Dolenjski cesti do Rakovnika.
 
Leta 1895 je mesto s 30.000 prebivalci doživelo [[Ljubljanski potres 1895|katastrofalen potres]] z magnitudo 6,1 po [[Richterjeva potresna lestvica|Richterjevi lestvici]], ki je porušil 10 % od približno 1.400 zgradb. Podobno kot po potresu leta 1515, so mesto obnovili v takrat značilnih slogih, zlasti secesijskem. Obnovili so ga večinoma avstrijski in češki arhitekti v [[neoklasicizem|neoklasicističnem]] in secesijskem slogu (''glej tudi [[Mesta Art Nouveau#Ljubljana|Art Nouveau v Ljubljani]]'').<ref name="Histo4" /> Med najpomembnejšimi zgradbami tega obdobja so stanovanjske stavbe okoli sodišča in med Slovensko ter Miklošičevo cesto, deželni dvorec (sedaj Univerza), deželni zdaj Narodni muzej, Narodni dom, Dekliški licej, prva gimnazija (kasneje klasična - zdaj osnovna šola Prežihovega Voranca), deželno gledališče (sedaj Opera), nemško gledališče (sedaj Drama), deželno sodišče in druge.
 
V drugi polovici 19. stoletja se je Ljubljana postopoma uveljavila kot politično in kulturno središče Slovencev. Mesto se je širilo s priključevanjem delov sosednjih občin in sicer Tivoli, okolica Kolizeja, Vodmat, do dolenjske železniške proge, in druga območja. Ob prelomu stoletja so se množile nove pridobitve: vodovod (1890), elektrika in sodobno kanalizacijsko omrežje (1898), tramvaj (1901) ter prvi kino (1907).<ref name="Histo5" /> Veliko zaslug pri tem je imel tedanji župan [[Ivan Hribar]]. Leta 1914 so mestu priključili Spodnjo Šiško, leta 1929 pokopališče pri sv. Križu, pa Zgornjo Šiško, Moste in Vič in tako je do leta 1935 nastala prva "velika" Ljubljana.Pod [[Napoleon Bonaparte|Napoleonovo]] okupacijo (1809–1813) je bilo mesto prestolnica Ilirskih provinc. Eden uradnih jezikov je postala slovenščina, v Ljubljani pa so odprli tudi prvo [[visoka šola|visoko šolo]].<ref name="Artis" /><ref name="Histo4" /> Leta 1815 je mesto znova prešlo pod avstrijsko oblast in bilo do leta 1849 administrativno središče [[Ilirsko kraljestvo|Ilirskega kraljestva]]. Leta 1821 je Ljubljana gostila [[Ljubljanski kongres (1821)|kongres Svete alianse]], na katerem so evropski veljaki določili meje.<ref name="InfoIntro1" /> V spomin na ta dogodek je dobil ime [[Kongresni trg, Ljubljana|Kongresni trg]].
 
V prvi polovici 19. stoletja so delno uredili nabrežja Ljubljanice ter postavili nove kamnite in železne mostove. V tistem času je v Ljubljani ustvarjal tudi pesnik [[France Prešeren]]. Leta 1849 je z Dunaja pripeljal prvi vlak, osem let pozneje pa je bila [[južna železnica]] in s tem povezava s [[Trst]]om dokončana. V 60. letih je bila ustanovljena [[Slovenska matica]]. Ljubljanska občina je tedaj obsegala mesto in sedem predmestij. Z današnjimi imeni bi jo omejili takole: proti zahodu po Tržaški cesti do Jadranske ulice, proti severozahodu po Cankarjevi do Opere in po Gosposvetski cesti do evangeličanske cerkve, proti severu po Dunajski cesti do Triglavske ulice, proti severovzhodu po Šmartinski cesti do Žal, proti vzhodu do šentpetrske cerkve in Kodeljevega, proti jugovzhodu po Dolenjski cesti do Rakovnika.
 
Leta 1895 je mesto s 30.000 prebivalci doživelo [[Ljubljanski potres 1895|katastrofalen potres]] z magnitudo 6,1 po [[Richterjeva potresna lestvica|Richterjevi lestvici]], ki je porušil 10 % od približno 1.400 zgradb. Podobno kot po potresu leta 1515, so mesto obnovili v takrat značilnih slogih, zlasti secesijskem. Obnovili so ga večinoma avstrijski in češki arhitekti v [[neoklasicizem|neoklasicističnem]] in secesijskem slogu (''glej tudi [[Mesta Art Nouveau#Ljubljana|Art Nouveau v Ljubljani]]'').<ref name="Histo4" /> Med najpomembnejšimi zgradbami tega obdobja so stanovanjske stavbe okoli sodišča in med Slovensko ter Miklošičevo cesto, deželni dvorec (sedaj Univerza), deželni zdaj Narodni muzej, Narodni dom, Dekliški licej, prva gimnazija (kasneje klasična - zdaj osnovna šola Prežihovega Voranca), deželno gledališče (sedaj Opera), nemško gledališče (sedaj Drama), deželno sodišče in druge.
 
V drugi polovici 19. stoletja se je Ljubljana postopoma uveljavila kot politično in kulturno središče Slovencev. Mesto se je širilo s priključevanjem delov sosednjih občin in sicer Tivoli, okolica Kolizeja, Vodmat, do dolenjske železniške proge, in druga območja. Ob prelomu stoletja so se množile nove pridobitve: vodovod (1890), elektrika in sodobno kanalizacijsko omrežje (1898), tramvaj (1901) ter prvi kino (1907).<ref name="Histo5" /> Veliko zaslug pri tem je imel tedanji župan [[Ivan Hribar]]. Leta 1914 so mestu priključili Spodnjo Šiško, leta 1929 pokopališče pri sv. Križu, pa Zgornjo Šiško, Moste in Vič in tako je do leta 1935 nastala prva "velika" Ljubljana.Pod [[Napoleon Bonaparte|Napoleonovo]] okupacijo (1809–1813) je bilo mesto prestolnica Ilirskih provinc. Eden uradnih jezikov je postala slovenščina, v Ljubljani pa so odprli tudi prvo [[visoka šola|visoko šolo]].<ref name="Artis" /><ref name="Histo4" /> Leta 1815 je mesto znova prešlo pod avstrijsko oblast in bilo do leta 1849 administrativno središče [[Ilirsko kraljestvo|Ilirskega kraljestva]]. Leta 1821 je Ljubljana gostila [[Ljubljanski kongres (1821)|kongres Svete alianse]], na katerem so evropski veljaki določili meje.<ref name="InfoIntro1" /> V spomin na ta dogodek je dobil ime [[Kongresni trg, Ljubljana|Kongresni trg]].
 
V prvi polovici 19. stoletja so delno uredili nabrežja Ljubljanice ter postavili nove kamnite in železne mostove. V tistem času je v Ljubljani ustvarjal tudi pesnik [[France Prešeren]]. Leta 1849 je z Dunaja pripeljal prvi vlak, osem let pozneje pa je bila [[južna železnica]] in s tem povezava s [[Trst]]om dokončana. V 60. letih je bila ustanovljena [[Slovenska matica]]. Ljubljanska občina je tedaj obsegala mesto in sedem predmestij. Z današnjimi imeni bi jo omejili takole: proti zahodu po Tržaški cesti do Jadranske ulice, proti severozahodu po Cankarjevi do Opere in po Gosposvetski cesti do evangeličanske cerkve, proti severu po Dunajski cesti do Triglavske ulice, proti severovzhodu po Šmartinski cesti do Žal, proti vzhodu do šentpetrske cerkve in Kodeljevega, proti jugovzhodu po Dolenjski cesti do Rakovnika.
 
Leta 1895 je mesto s 30.000 prebivalci doživelo [[Ljubljanski potres 1895|katastrofalen potres]] z magnitudo 6,1 po [[Richterjeva potresna lestvica|Richterjevi lestvici]], ki je porušil 10 % od približno 1.400 zgradb. Podobno kot po potresu leta 1515, so mesto obnovili v takrat značilnih slogih, zlasti secesijskem. Obnovili so ga večinoma avstrijski in češki arhitekti v [[neoklasicizem|neoklasicističnem]] in secesijskem slogu (''glej tudi [[Mesta Art Nouveau#Ljubljana|Art Nouveau v Ljubljani]]'').<ref name="Histo4" /> Med najpomembnejšimi zgradbami tega obdobja so stanovanjske stavbe okoli sodišča in med Slovensko ter Miklošičevo cesto, deželni dvorec (sedaj Univerza), deželni zdaj Narodni muzej, Narodni dom, Dekliški licej, prva gimnazija (kasneje klasična - zdaj osnovna šola Prežihovega Voranca), deželno gledališče (sedaj Opera), nemško gledališče (sedaj Drama), deželno sodišče in druge.
 
V drugi polovici 19. stoletja se je Ljubljana postopoma uveljavila kot politično in kulturno središče Slovencev. Mesto se je širilo s priključevanjem delov sosednjih občin in sicer Tivoli, okolica Kolizeja, Vodmat, do dolenjske železniške proge, in druga območja. Ob prelomu stoletja so se množile nove pridobitve: vodovod (1890), elektrika in sodobno kanalizacijsko omrežje (1898), tramvaj (1901) ter prvi kino (1907).<ref name="Histo5" /> Veliko zaslug pri tem je imel tedanji župan [[Ivan Hribar]]. Leta 1914 so mestu priključili Spodnjo Šiško, leta 1929 pokopališče pri sv. Križu, pa Zgornjo Šiško, Moste in Vič in tako je do leta 1935 nastala prva "velika" Ljubljana.Pod [[Napoleon Bonaparte|Napoleonovo]] okupacijo (1809–1813) je bilo mesto prestolnica Ilirskih provinc. Eden uradnih jezikov je postala slovenščina, v Ljubljani pa so odprli tudi prvo [[visoka šola|visoko šolo]].<ref name="Artis" /><ref name="Histo4" /> Leta 1815 je mesto znova prešlo pod avstrijsko oblast in bilo do leta 1849 administrativno središče [[Ilirsko kraljestvo|Ilirskega kraljestva]]. Leta 1821 je Ljubljana gostila [[Ljubljanski kongres (1821)|kongres Svete alianse]], na katerem so evropski veljaki določili meje.<ref name="InfoIntro1" /> V spomin na ta dogodek je dobil ime [[Kongresni trg, Ljubljana|Kongresni trg]].
 
V prvi polovici 19. stoletja so delno uredili nabrežja Ljubljanice ter postavili nove kamnite in železne mostove. V tistem času je v Ljubljani ustvarjal tudi pesnik [[France Prešeren]]. Leta 1849 je z Dunaja pripeljal prvi vlak, osem let pozneje pa je bila [[južna železnica]] in s tem povezava s [[Trst]]om dokončana. V 60. letih je bila ustanovljena [[Slovenska matica]]. Ljubljanska občina je tedaj obsegala mesto in sedem predmestij. Z današnjimi imeni bi jo omejili takole: proti zahodu po Tržaški cesti do Jadranske ulice, proti severozahodu po Cankarjevi do Opere in po Gosposvetski cesti do evangeličanske cerkve, proti severu po Dunajski cesti do Triglavske ulice, proti severovzhodu po Šmartinski cesti do Žal, proti vzhodu do šentpetrske cerkve in Kodeljevega, proti jugovzhodu po Dolenjski cesti do Rakovnika.
 
Leta 1895 je mesto s 30.000 prebivalci doživelo [[Ljubljanski potres 1895|katastrofalen potres]] z magnitudo 6,1 po [[Richterjeva potresna lestvica|Richterjevi lestvici]], ki je porušil 10 % od približno 1.400 zgradb. Podobno kot po potresu leta 1515, so mesto obnovili v takrat značilnih slogih, zlasti secesijskem. Obnovili so ga večinoma avstrijski in češki arhitekti v [[neoklasicizem|neoklasicističnem]] in secesijskem slogu (''glej tudi [[Mesta Art Nouveau#Ljubljana|Art Nouveau v Ljubljani]]'').<ref name="Histo4" /> Med najpomembnejšimi zgradbami tega obdobja so stanovanjske stavbe okoli sodišča in med Slovensko ter Miklošičevo cesto, deželni dvorec (sedaj Univerza), deželni zdaj Narodni muzej, Narodni dom, Dekliški licej, prva gimnazija (kasneje klasična - zdaj osnovna šola Prežihovega Voranca), deželno gledališče (sedaj Opera), nemško gledališče (sedaj Drama), deželno sodišče in druge.
 
V drugi polovici 19. stoletja se je Ljubljana postopoma uveljavila kot politično in kulturno središče Slovencev. Mesto se je širilo s priključevanjem delov sosednjih občin in sicer Tivoli, okolica Kolizeja, Vodmat, do dolenjske železniške proge, in druga območja. Ob prelomu stoletja so se množile nove pridobitve: vodovod (1890), elektrika in sodobno kanalizacijsko omrežje (1898), tramvaj (1901) ter prvi kino (1907).<ref name="Histo5" /> Veliko zaslug pri tem je imel tedanji župan [[Ivan Hribar]]. Leta 1914 so mestu priključili Spodnjo Šiško, leta 1929 pokopališče pri sv. Križu, pa Zgornjo Šiško, Moste in Vič in tako je do leta 1935 nastala prva "velika" Ljubljana.Pod [[Napoleon Bonaparte|Napoleonovo]] okupacijo (1809–1813) je bilo mesto prestolnica Ilirskih provinc. Eden uradnih jezikov je postala slovenščina, v Ljubljani pa so odprli tudi prvo [[visoka šola|visoko šolo]].<ref name="Artis" /><ref name="Histo4" /> Leta 1815 je mesto znova prešlo pod avstrijsko oblast in bilo do leta 1849 administrativno središče [[Ilirsko kraljestvo|Ilirskega kraljestva]]. Leta 1821 je Ljubljana gostila [[Ljubljanski kongres (1821)|kongres Svete alianse]], na katerem so evropski veljaki določili meje.<ref name="InfoIntro1" /> V spomin na ta dogodek je dobil ime [[Kongresni trg, Ljubljana|Kongresni trg]].
 
V prvi polovici 19. stoletja so delno uredili nabrežja Ljubljanice ter postavili nove kamnite in železne mostove. V tistem času je v Ljubljani ustvarjal tudi pesnik [[France Prešeren]]. Leta 1849 je z Dunaja pripeljal prvi vlak, osem let pozneje pa je bila [[južna železnica]] in s tem povezava s [[Trst]]om dokončana. V 60. letih je bila ustanovljena [[Slovenska matica]]. Ljubljanska občina je tedaj obsegala mesto in sedem predmestij. Z današnjimi imeni bi jo omejili takole: proti zahodu po Tržaški cesti do Jadranske ulice, proti severozahodu po Cankarjevi do Opere in po Gosposvetski cesti do evangeličanske cerkve, proti severu po Dunajski cesti do Triglavske ulice, proti severovzhodu po Šmartinski cesti do Žal, proti vzhodu do šentpetrske cerkve in Kodeljevega, proti jugovzhodu po Dolenjski cesti do Rakovnika.
 
Leta 1895 je mesto s 30.000 prebivalci doživelo [[Ljubljanski potres 1895|katastrofalen potres]] z magnitudo 6,1 po [[Richterjeva potresna lestvica|Richterjevi lestvici]], ki je porušil 10 % od približno 1.400 zgradb. Podobno kot po potresu leta 1515, so mesto obnovili v takrat značilnih slogih, zlasti secesijskem. Obnovili so ga večinoma avstrijski in češki arhitekti v [[neoklasicizem|neoklasicističnem]] in secesijskem slogu (''glej tudi [[Mesta Art Nouveau#Ljubljana|Art Nouveau v Ljubljani]]'').<ref name="Histo4" /> Med najpomembnejšimi zgradbami tega obdobja so stanovanjske stavbe okoli sodišča in med Slovensko ter Miklošičevo cesto, deželni dvorec (sedaj Univerza), deželni zdaj Narodni muzej, Narodni dom, Dekliški licej, prva gimnazija (kasneje klasična - zdaj osnovna šola Prežihovega Voranca), deželno gledališče (sedaj Opera), nemško gledališče (sedaj Drama), deželno sodišče in druge.
 
V drugi polovici 19. stoletja se je Ljubljana postopoma uveljavila kot politično in kulturno središče Slovencev. Mesto se je širilo s priključevanjem delov sosednjih občin in sicer Tivoli, okolica Kolizeja, Vodmat, do dolenjske železniške proge, in druga območja. Ob prelomu stoletja so se množile nove pridobitve: vodovod (1890), elektrika in sodobno kanalizacijsko omrežje (1898), tramvaj (1901) ter prvi kino (1907).<ref name="Histo5" /> Veliko zaslug pri tem je imel tedanji župan [[Ivan Hribar]]. Leta 1914 so mestu priključili Spodnjo Šiško, leta 1929 pokopališče pri sv. Križu, pa Zgornjo Šiško, Moste in Vič in tako je do leta 1935 nastala prva "velika" Ljubljana.{{drugi pomeni}}
{{Infopolje Naselje
|name = Ljubljana
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/wiki/Ljubljana«