Tipi vulkanskih izbruhov: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Ljuba brank (pogovor | prispevki)
SportiBot (pogovor | prispevki)
pravopis
Vrstica 9:
== Erupcijski mehanizmi ==
[[File:VEIfigure en.svg|thumb|Diagram, ki prikazuje razmerje korelacije indeksa vulkanske eksplozivnosti s skupnim volumnom izmetov.]]
Vulkanski izbruhi nastanejo prek treh glavnih mehanizmov<ref name="vol cash">{{cite book|title=Volcanic Ash|publisher=University of California Press|page=246|author1=Heiken, G. |author2=Wohletz, K. |lastauthoramp=yes <!--|accessdate=3 August 2010 -->}}</ref>:
* Izpust plina pri dekompresiji povzroča magmatske izbruhe
* Termično krčenje zaradi ohlajanja ob stiku z vodo, ki povzroči freatomagmatske izbruhe
Vrstica 92:
| Supervulkanski
| 50.000+ let<ref name="Dosseto">{{cite web | title=Timescales of Magmatic Processes: From Core to Atmosphere | publisher=Wiley-Blackwell | date=2011 | author=Dosseto, A., Turner, S. P. and Van-Orman, J. A. (editors) | isbn=978-1-4443-3260-5}}</ref><ref name="Rothery2010">{{cite web | title=Volcanoes, Earthquakes and Tsunamis | publisher=Teach Yourself | date=2010 | author=Rothery, David A.}}</ref>
| [[jezero Toba]], Sumatra, (74 pred sedanjostjo)
|-
| colspan="6" | <small>{{anchor|*}} '''*''' This is the minimum eruptive volume necessary for the eruption to be considered within the category.<br />{{anchor|**}} '''**''' Values are a rough estimate. They indicate the frequencies for volcanoes of that magnitude OR HIGHER<br />{{anchor|anc}} '''†''' There is a discontinuity between the 1st and 2nd VEI level; instead of increasing by a magnitude of 10, the value increases by a magnitude of 100 (from 10,000 to 1,000,000).</small>
Vrstica 130:
Izraz "strombolski" je bil uporabljen brez razlikovanja za opis številnih vulkanskih izbruhov, ki se razlikujejo od majhnih vulkanskih eksplozij do velikih eruptivnih stebrov. V resnici so za prave Strombolske erupcije značilni kratkotrajni in eksplozivni izbruhi lave z vmesno viskoznostjo, ki se pogosto izloča visoko v zrak. Stebri lahko merijo stotine metrov v višino. Lave, ki jih tvorijo strombolske erupcije, so relativno viskozne bazaltne lave, končni izdelek pa je večinoma žlindra. Relativna pasivnost Strombolskih izbruhov in njihova neškodljiva narava izvira ventila omogočata, da se strombolski izbruhi še tisočletja ne bodo manjšali, zaradi česar je ena izmed najmanj nevarnih eruptivnih vrst. <ref name="hvw-strom">{{cite web|title=How Volcanoes Work: Strombolian Eruptions|url=http://www.geology.sdsu.edu/how_volcanoes_work/Strombolian.html|publisher=San Diego State University|accessdate=29 July 2010}}</ref>
 
Strombolske erupcije izločajo [[vulkanska bomba|vulkanske bombe]] in lapilične fragmente, ki potujejo po paraboličnih poteh, preden pristanejo okoli izvira. Stalno kopičenje majhnih drobcev gradi žlindraste stožce, ki so v celoti sestavljeni iz bazaltnih piroklastov. Ta oblika kopičenja ima za posledico dobro urejene obroče tefre.
 
Erupcije so podobne havajskim, vendar obstajajo razlike. Strombolske so hrupnejšw, ne proizvajajo trajnih eruptivnih stebrov, ne proizvajajo nekaterih vulkanskih izdelkov, povezanih z havajskim vulkanizmom (posebej Pelejeve solze in Pelejeve lase) in proizvajajo manj staljenih tokov lave.
 
Erupcije so podobne havajskim, vendar obstajajo razlike. Strombolske so hrupnejšw, ne proizvajajo trajnih eruptivnih stebrov, ne proizvajajo nekaterih vulkanskih izdelkov, povezanih zs havajskim vulkanizmom (posebej Pelejeve solze in Pelejeve lase) in proizvajajo manj staljenih tokov lave.
 
Vulkani, za katere je znano, da imajo Strombolski tip erupcije so:
Vrstica 145 ⟶ 144:
[[File:Vulcanian Eruption-numbers.svg|thumb|Diagram Vulcanove erupcije. (key: 1. [[Ognjeniški oblak]] 2. [[Lapilli]] 3. [[Lavomet]] 4. Dež vulkanskega pepela 5. [[vulkanska bomba]] 6. [[Lava#Značilnosti lavnih tokov]] 7. plast lave in pepela 8. [[Plast (geologija)|plast]] 9. [[sil (plastna žila)|sil]] 10. kanal [[magma|magme]] 11. [[magmatsko ognjišče]] 12. [[dajk]]) [[:File:Vulcanian Eruption-numbers.svg|Click for larger version.]]]]
 
Vulcanov tip erupcije je vrsta vulkanskega izbruha, poimenovana po vulkanu [[Vulcano]].<ref name="ut-vulc">{{cite web|last=Cain|first=Fraser|title=Vulcanian Eruptions|url=http://www.universetoday.com/29682/vulcanian-eruptions/|publisher=Universe Today|accessdate=1 August 2010}}</ref>. Ime je dobil po opažanjih [[Giuseppe Mercalli |Giuseppa Mercallija]] njegovih izbruhov 1888–1890. Vulcanove erupcije srednje viskozne magme v vulkanu otežujejo pobeg vezikularnih plinov. Podobno kot pri strombolskih erupcijah, to povzroči nastanek visokega tlaka plina, s čimer se pojavi kapa, ki zadržuje magmo in povzroči eksploziven izbruh. Vendar pa, za razliko od strombolskih, izločeni fragmenti lave niso aerodinamični; to je posledica večje viskoznosti vulkanske magme in večje vključitve kristaliničnega materiala, ki se je odlomil od nekdanje kape. Prav tako so bolj eksplozivni kot njihovi strombolski vulkani, pri čemer eruptivni stebri pogosto sežejo med 5 in 10 km visoko. Nazadnje so vulkanske usedline [[andezit]]ne do [[dacit]]ne in ne bazaltne.
[[File:Tavurvur volcano edit.jpg|thumb|left|Izbruh Tavurvura v Papui Novi Gvineji.]]
 
Vrstica 205 ⟶ 204:
{{glavni|Surtsejski tip erupcije}}
[[File:Surtseyan Eruption-numbers.svg|thumb|Diagram surtsejskega tipa erupcije. (key: 1. Oblak vodne pare 2. Stisnjen vulkanski pepel 3. [[vulkanski krater]] 4. [[voda]] 5. plast lave in pepela 6. [[Plast (geologija)|plast]] 7. kanal [[magma|magme]] 8. [[magmatsko ognjišče]] 9. [[dajk]]) [[:File:Surtseyan Eruption-numbers.svg|Click for larger version]].]]
Surtsejski tip erupcije (ali hidrovulkanski) je vrsta vulkanskega izbruha, ki ga povzročajo interakcije med vodo in lavo v plitvih vodah, in so ga poimenovali po najbolj znanem primeru, izbruhu in nastanku otoka [[Surtsey]] ob obali [[Islandija|Islandije]] leta 1963. Surtsejski izbruhi so 'mokri' ekvivalent zemeljskih strombolskih izbruhov, vendar so zaradi njihovega položaja veliko bolj eksplozivni. To je zato, ker se voda segreva z lavo, utripa v pari in se silovito širi, razdeli magmo, s katero je v stiku, v drobnozrnati pepel. Surtsejski izbruhi so značilnost plitvih vulkanskih oceanskih otokov, vendar niso posebej omejeni nanje. Lahko se zgodijo tudi na kopnem in so posledica dvigajoče magme, ki pride v stik z [[vodonosnik]]om na plitvih ravneh pod vulkanom. Rezultat surtsejskih izbruhov so na splošno oksidirani [[palagonit]]ni bazalti (čeprav se pojavijo tudi andezitni izbruhi, čeprav le redko). Kot strombolski so tudi surtsejski izbruhi na splošno neprekinjeni ali drugače ritmični.
 
Posebna značilnost surtsejskih erupcij je nastanek piroklastičnega vala (ali talnega valovanja), ki je obkrožen z radialnim oblakom, ki se razvija skupaj sz ognjeniškim oblakom. Bazni sunki so posledica gravitacijskega zdrsa hlapnega ognjeniškega oblaka, ki je bolj gost kot običajen. Najgostejši del oblaka je najbližje odprtini, kar povzroči klinasto obliko. S temi bočno premikajočimi se obroči povezujejo deponije kamnin v obliki sipin, ki jih zaznamuje bočno gibanje. Te so občasno motene zaradi sedimentov, kamenja, ki ga je eksplozivno izbruhalo in je sledilo balistični poti do tal. Akumulacije mokrega, sferičnega pepela, znanega kot akrecijski [[lapili]], so še en skupni kazalec.
 
Sčasoma so surtsejske erupcije navadno tvorile [[maar]]e, v zemljo so vkopali široke vulkanske kraterje in obroče tufov, krožne strukture, zgrajene iz hitro ugasle lave. Te strukture so povezane z enkratno erupcijo, vendar če se izbruhi pojavijo po prelomih, lahko nastane riftna cona; ti izbruhi so po navadi bolj nasilni, kot tisti, ki tvorijo prstan iz tufa ali maare, na primer erupcija iz leta 1886 na gori Tarawera. Obmorski stožci so še ena hidrovulkanska lastnost, ki nastane z eksplozivnim odlaganjem bazaltne tefre (čeprav niso resnično vulkanske odprtine). Oblikujejo se, ko se lava nabira v razpokah, se pregreje in eksplodira v parni eksploziji, zdrobi kamnine in jih položi na bok vulkana. Zaporedne eksplozije te vrste sčasoma ustvarijo stožec.
Vrstica 231 ⟶ 230:
Podmorski vulkanizem je posledica različnih procesov. Vulkani v bližini meja [[tektonska plošča|tektonskih plošč]] in srednjeoceanskih hrbtov so zgrajeni z dekompresijskim taljenjem plasti [[Zemljin plašč|plašča]], ki se dviga na delu konvekcijske celice do površine skorje. Erupcije, povezane s podvodnimi območji, pa poganjajo subdukcije plošč, ki dodajajo hlapne snovi na dvigajočo ploščo, s čimer se znižuje njeno tališče. Vsak proces ustvarja različne kamnine; vulkani srednjeoceanskega hrbta so predvsem bazaltni, medtem ko so subdukcijski tokovi večinoma kalko-akalni, bolj eksplozivni in viskozni. <ref name="oceanography-geo">{{cite journal|author1=Hubert Straudigal |author2=David A Clauge |lastauthoramp=yes |title=The Geological History of Deep-Sea Volcanoes: Biosphere, Hydrosphere, and Lithosphere Interactions |journal= Oceanography |volume=32 |series=Seamounts Special Issue |issue=1 |url=http://www.tos.org/oceanography/issues/issue_archive/issue_pdfs/23_1/23-1_staudigel2.pdf |accessdate=4 August 2010 |publisher=Oceanography Society |deadurl=yes |archiveurl=https://web.archive.org/web/20100613141518/http://www.tos.org/oceanography/issues/issue_archive/issue_pdfs/23_1/23-1_staudigel2.pdf |archivedate=13 June 2010 |df= }}</ref>
 
Stopnje raztrosa vzdolž srednjeoceanskih hrbtov se močno razlikujejo od 2 cm letno na [[Srednjeatlantski hrbet |srednjeatlantskem]] do 16 cm vzdolž [[vzhodnopacifiški hrbet|vzhodnopacifiškega hrbta]]. Višje stopnje širjenja so verjeten vzrok za višje ravni vulkanizma. Tehnologija za preučevanje izbruhov morskih vrhov ni obstajala, dokler napredek v tehnologiji hidrofonov ni omogočil "poslušanja" akustičnih valov, znanih kot T-valovi, ki jih sproščajo podmorski potresi, povezani zs podmorskimi vulkanskimi izbruhi. Razlog za to je, da seizmometri na kopnem ne morejo zaznati potresov v morju pod velikostjo 4, vendar akustični valovi v vodi dobro potujejo in v daljših časovnih obdobjih. Sistem v severnem Pacifiku, ki ga vzdržuje ameriška mornarica in je bil prvotno namenjen odkrivanju podmornic, je zaznal dogodek v povprečju vsake 2 do 3 leta.
 
Najpogostejši podvodni tok je lava iz blazinaste lave, krožni tok lave, poimenovan po nenavadni obliki. Manj pogosti so stekleni, mejni pretoki listov, kar kaže na večje pretoke. Vulkanoklastične sedimentne kamnine so pogoste v plitvih vodnih okoljih. Ko se plošče začnejo gibati, se vulkani prenašajo iz njihovega eruptivnega vira, vodna erozija pa zmelje vulkan. Končne faze erupcij zgornjega sloja so alkalni tokovi. Na svetu je okoli 100.000 globokomorskih vulkanov, čeprav je večina zunaj aktivne faze svojega življenja. Nekatere vzorčne podvodne gore so Loihi Seamount, Bowie Seamount, Davidson Seamount in Axial Seamount.
Vrstica 242 ⟶ 241:
Študija glaciovulkanizma je še vedno relativno novo področje. Zgodnji opisi opisujejo nenavadne ravne vulkane s strmimi stranicami (imenovane 'mizasti vulkan') na Islandiji, za katere je bilo predlagano, da so nastali iz izbruhov pod ledom. Prvi v angleščini objavljen zapis o tej temi je leta 1947 objavil William Henry Mathews in opisal polje Tuya Butte v severozahodni Britanski Kolumbiji v Kanadi. Eruptivni proces, ki gradi te strukture, predstavljen v članku, se začne z vulkansko rastjo pod ledenikom. Sprva izbruhi spominjajo na tiste, ki se pojavljajo v globokem morju, ki tvorijo blazinasto lavo na dnu vulkanske strukture. Nekatere lave razpadejo, ko pridejo v stik s hladnim ledom in tvorijo stekleno brečo, imenovano hialoklastit. Po določenem času se led končno stopi v jezero in začne se eksplozivnejša erupcija surtsejskega tipa, s čimer se gradijo boki, ki so sestavljeni večinoma iz hialoklastita. Eventualno jezero vre iz neprekinjenega vulkanizma, pretok lave pa postane bolj izčrpen in se zgosti, ko se lava ohladi, pogosto pa se oblikujejo bazaltni stebri. Dobro ohranjeni mizasti vulkani prikazujejo vse te faze, na primer Hjorleifshofdi na Islandiji. <ref name="about-tuya">{{cite web|last=Alden|first=Andrew|title=Tuya or Subglacial Volcano, Iceland|url=http://geology.about.com/od/structureslandforms/ig/volcanotypes/tuya500.htm|publisher=[[about.com]]|accessdate=5 August 2010}}</ref>
 
Produkti interakcij med vulkanom in ledom so različne strukture, katerih oblika je odvisna od kompleksnih eruptivnih in okoljskih interakcij. Ledeniški vulkanizem je dober pokazatelj pretekle porazdelitve ledu, zaradi česar je pomemben klimatski marker. Glede na to, da so v ledu, se umik ledenikov po svetu pojavlja kot zaskrbljenost, da bi mizasti vulkani in druge strukture lahko destabilizirale in povzročile množične zemeljske plazove. Dokazi o vulkansko-glacialnih interakcijah so razvidni na Islandiji in v nekaterih delih [[Britanska Kolumbija|Britanske Kolumbije]], možno pa je tudi, da igrajo vlogo pri deglaciaciji.
[[File:Herðubreið-Iceland-2.jpg|thumb|Herðubreið, mizast vulkan na Islandiji.]]
 
Vrstica 255 ⟶ 254:
{{glavni|Freatska erupcija}}
[[File:Phreatic Eruption-numbers.svg|thumb|Diagram freatskega tipa erupcije. (key: 1. Oblak vodne pare 2. kanal [[magma|magme]] 3. plast lave in pepela 4. [[Plast (geologija)|plast]] 5. plast vode 6. eksplozija 7. [[Magmatsko ognjišče]])]]
Freatske erupcije (ali izbruhi pare) so vrsta izbruha, ki ga poganja širjenje pare. Ko hladna zemlja ali površinska voda pride v stik z vročimi kamni ali magmo, se pregreje in eksplodira, prelomi okoliške skale in izbruha mešanico pare, vode, pepela, vulkanskih bomb in vulkanskih blokov. <ref name="usgs-vhp-pheat">{{cite web|title=VHP Photo Glossary: Phreatic eruption|url=http://volcanoes.usgs.gov/images/pglossary/HydroVolcEruption.php|publisher=USGS|accessdate=6 August 2010|date=17 July 2008}}</ref> Značilnost freatskih eksplozij je v tem, da da samo razstreljujejo fragmente obstoječe trdne kamnine iz vulkanskega žrela; nobena nova magma ni izbruhnila. Ker jih poganja drobljenje plasti pod pritiskom, freatska aktivnost ne povzroči vedno izbruha; če je skala dovolj močna, da vzdrži eksplozivno silo, se morda ne bodo pojavili popolni izbruhi, čeprav se bodo razpoke v kamnini verjetno razvile in jo oslabile, s čimer se bodo nadaljevali prihodnji izbruhi.
 
Pogosto je predhodnik vulkanske dejavnosti v prihodnosti <ref name="vw-phreatic">{{cite web|title=Phreatic Eruptions – John Seach|url=http://www.volcanolive.com/phreatic.html|publisher=Volcano World|accessdate=6 August 2010}}</ref>, sicer pa so freatske erupcije na splošno šibki, čeprav je prišlo do izjem. Nekateri dogodki se lahko sprožijo zaradi potresne aktivnosti, drugega vulkanskega predhodnika, lahko pa potujejo tudi po liniji dajkov. Freatski izbruhi tvorijo piroklastične valove, laharje, plazove in dež vulkanskih blokov. Prav tako lahko sproščajo smrtonosno strupene pline, ki lahko zadušijo vsakogar v območju izbruha.