Krka: Razlika med redakcijama

Krka se začenja v zahodni [[Suha krajina|Suhi krajini]] v [[zatrepna dolina|zatrepni dolini]], ki jo v polkrogu obdajajo gozdnata apnenčasta pobočja. V njenem dnu je slikovit kraški izvir Pod jamo, nekaj metrov niže od [[Krška jama|Krške jame]]. V njem prihaja na površje voda iz širšega kraškega zaledja, največji del iz 5 km oddaljenih [[Ponor in požiralnik|ponorov]] na jugovzhodnem koncu [[Radensko polje|Radenskega polja]]. Le malo niže se ji z leve pridruži Poltarica, ki prav tako priteka iz kraškega izvira na južni strani vasi Gradiček, in še malo naprej z leve [[Višnjica (reka)|Višnjica]], edini nekraški pritok v celotnem zgornjem toku.

Sprva teče 28 km daleč proti jugovzhodu po široki dolini, nastali vzdolž žužemberškega preloma, ki ima zelo nenavaden prečni prerez: reka teče večino poti po ozki, 10–25 m globoki dolini s strmimi pobočji, ki si jo je izdelala v živoskalno podlago starejše doline, od katere je ostalo 1–2 km široko dno na obeh straneh reke, na katerem so našle obilo prostora številne vasi in njihova polja. Na poti skozi Suho krajino se Krka neopazno povečuje, saj priteka vanjo z obeh strani voda iz kraškega podzemlja Suhe krajine,. Mnogi so drobni izviri, ki se okrepijo le ob dolgotrajnih deževjih, nekateri pa so prav mogočni, kot npr. [[Globočec, Krka|Globočec]], desni pritok pri Zagradcu, iz katerega se s pitno vodo oskrbuje velik del Suhe krajine. Tominčev studenec na desnem bregu Krke pod Podgozdom je eden naših najizdatnejših kraških izvirov – ob visoki vodi doseže pretok do 10 m³/s.<ref>Novak, Dušan (1992). ''Tominčev studenec pri Dvoru in njegovo zaledje.'' Naše jame, 34, str. 63-73.</ref>

Malo naprej se Krka ponovno zaje v živoskalno podlago in v dveh lepih zavojih teče skozi [[Novo mesto]], ki je s starim delom stisnjeno na notranjo stran Krkinega [[Okljuk|okljuka]]. Tudi še naprej teče po ožji dolini 20–30 m niže od rahlo valovitih in nekoliko zakraselih teras, vse do [[Otočec|Otočca]], kjer na enem od lehnjakovih otočkov stoji [[grad Otočec]]. Malo niže, pri Dolenjem Kronovem, se Krka spremeni v počasno nižinsko reko. Ob njej je čedalje širša poplavna ravnica, ki se na desni strani komaj opazno dvigne v ogromen šentjernejski [[vršaj]]. Z desne strani priteče vanjo več potokov z [[Gorjanci|Gorjancev]], z leve pri Dobravi [[Radulja]], nato pa vijuga naprej proti vzhodu in se pri [[Kostanjevica na Krki|Kostanjevici na Krki]] spet približa vznožju Gorjancev. Na levi strani jo spremlja obsežen [[Krakovski gozd]], naš največji nižinski gozd.

Skromna, a nekoč v davnini pomembna nahajališča železove rude v Suhi krajini in drugod po Dolenjskem so bila ena od osnov, ki so že v starejši železni dobi (8.–4. st. pr.n.š.) omogočila razcvet t. i. [[Halštatska kultura|halštatske kulture]], od katere so ostali ostanki številnih gradišč in gomilnih grobov. Tudi v srednjem in novem veku je bilo v dolini pomembno fužinarstvo, zlasti pri [[Zagradec, Ivančna Gorica|Zagradcu]], kjer so poznane [[fužina|fužine ]] v 16. stoletju, [[Žužemberk|Žužemberku]] in predvsem na [[Dvor, Žužemberk|Dvoru]], kjer so nekdanje fužine v 19. stoletju prerasle v veliko železarno, daleč naokrog poznano po izdelkih iz litega železa, ki pa so jo morali zaradi tuje konkurence leta 1896 zapreti. <ref name="kulturni" /> <ref>''Krajevni leksikon Slovenije'', 2. knjiga, str. 491.</ref> Danes je neposredno z reko povezan turizem, tako v zgornjem toku, kjer je ob reki več turističnih kmetij, kot ob spodnjem toku, kjer je najpomembnejša turistična točka [[Grad Otočec|grad Otočec]] z bogato turistično ponudbo (hotel, restavracija, golf igrišče, avtokamp). Na [[Dvor, Žužemberk|Dvoru]] deluje velika ribogojnica, manjša je tudi v vasi [[Krka, Ivančna Gorica|Krka]].

Celotna Krka, od izvira do izliva, je sicer vključena v varovana območja [[Natura 2000]], vendar obstajajo številni pritiski za nove posege v to dolenjsko lepotico (male hidroelektrarne, širitev ribogojnic, čolnarjenje in raftanje prek lehnjakovih pragov), ki jih bo treba skrbno pretehtati in ohraniti reko v sedanjem dobrem stanju.

V zgornjem delu porečja Krke, kjer so številni kraški izviri, živijo številne endemične jamske živali. Tudi reka in njeni pritoki so biološko zelo bogati, saj v njih živi 52 vrst rib in ena vrsta piškurja (donavski potočni piškur ''Eudontomyzon vladykovi'' Oliva&Zanan 1959), od teh je 44 domorodnih in 8 tujerodnih. Kar 16 ribjih vrst je uvrščenih v Prilogo II Habitatne direktive; to so evropsko pomembne ribje vrste, za katere je Slovenija dolžna varovati njihove [[Habitat|habitate]], npr. upiravec (''Zingel streber'' Siebold 1863), zvezdogled (''Romanogobio uranoscopus'' Agassiz 1828), velika nežica (''Cobitis elongata'' Heckel&Kner 1858). Krka je zelo pomembna tudi za športni ribolov; najpomembnejše lovne ribe so [[potočna postrv]] (''Salmo trutta'' L. 1758), [[šarenka ]] (''Oncorhynchus mykiss'' Walbaum 1792) in [[lipan]] (''Thymallus thymallus L. 1758). <ref>[http://www.mko.gov.si/fileadmin/mko.gov.si/pageuploads/podrocja/Ribistvo/novomesko_RO.''Načrt za izvajanje ribiškega upravljanja v novomeškem ribiškem območju za obdobje 2011-2016. Osnutek''.]. Zavod za ribištvo Slovenije, Spodnje Gameljne 2010, 84 str. Pridobljeno 22. december 2013.</ref> <ref>[http://www.natura2000.gov.si/uploads/tx_library/sezffh_II_sept07.pdf ''Seznam rastlinskih in živalskih vrst v Sloveniji s priloge II Direktive o habitatih]. 2007, 6 str. Pridobljeno 22. december 2013.</ref>