Tipi vulkanskih izbruhov: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
mBrez povzetka urejanja |
dodano |
||
Vrstica 156:
* Tavurvur, Papua Nova Gvineja, eden od več vulkanov v kalderi Rabaul.
* Vulkan Irazú v Kostariki je v izbruhu leta 1965 pokazal vulkansko aktivnost. <ref name="vhp-vulc">{{cite web|title=VHP Photo Glossary: Vulcanian eruption|url=http://volcanoes.usgs.gov/images/pglossary/vulcanian.php|publisher=USGS|accessdate=1 August 2010}}</ref>
=== Peléjski tip erupcije ===
[[File:Pelean Eruption-numbers.svg|thumb|Diagram Peléjske erupcije. (key: 1. [[Ognjeniški oblak]] 2. Dež vulkanskega pepela 3. Lavina kupola 4. [[vulkanska bomba]] 5. [[Piroklastični tok]] 6. plast lave in pepela 7. [[Plast (geologija)|plast]] 8. kanal [[magma|magme]] 9. [[magmatsko ognjišče]] 10. [[dajk]]) [[:File:Pelean Eruption-numbers.svg|Click for larger version]].]]
Peléjski tip erupcije (ali ''nuée ardente'') je vrsta vulkanskega izbruha, poimenovana po vulkanu [[Mount Pelée]] na [[Martinik]]u, kjer je leta 1902 prišlo do velikega pelejskega izbruha, ki je ena najhujših naravnih nesreč v zgodovini. V peléjski erupciji je velika količina plina, prahu, pepela in lave iztisnjena iz osrednjega kraterja vulkana, ki ga poganja propad riolitne, dacitne in andezitske kupole, ki pogosto povzroči velike eruptivne stebre. Zgodnji znak prihodnjega izbruha je rast tako imenovane peléjske bodice, izbokline na vrhu vulkana, ki preprečuje njegov popolni propad<ref name="nhd-volc">{{cite book|title=Natural Hazards and Disasters|publisher=Cengage Learning|isbn=978-0-495-31667-1|pages=134–35|url=https://books.google.com/?id=8jg5oRWHXmcC&lpg=PA134|author1=Donald Hyndman |author2=David Hyndman |lastauthoramp=yes|date=April 2008}}</ref>. Material se zruši vase, kar ustvarja hitro premikajoč se piroklastični tok, ki se premika navzdol po gorski brežini z veliko hitrostjo, pogosto več kot 150 km na uro. Zaradi velikih zemeljskih plazov so peléjski izbruhi med najnevarnejšimi na svetu, ki se lahko razširijo po naseljenih območjih in povzročijo veliko izgubo življenj. Izbruh gore Pelé leta 1902 je povzročil ogromno uničenje, ubil je več kot 30.000 ljudi in popolnoma uničil mesto St. Pierre (najhujši vulkanski dogodek v 20. stoletju).
Pelejske erupcije so najbolj značilne zaradi najbolj žarečih piroklastičnih tokov, ki jih ustvarjajo. Mehanika peléjskega izbruha je zelo podobna mehaniki vulcanovega izbruha, razen, da je pri peléjskih struktura vulkana sposobna prenesti večji pritisk, zato se izbruh zgodi kot ena velika eksplozija in ne več manjših. <ref>{{cite journal|author1=Richard V. Fisher |author2=Grant Heiken |lastauthoramp=yes |title=Mt. Pelée, Martinique: May 8 and 20 pyroclastic flows and surges|journal=Journal of Volcanology and Geothermal Research|year=1982|volume=13|issue=3–4|pages=339–71<!--|accessdate=2 August 2010 -->|doi=10.1016/0377-0273(82)90056-7|bibcode = 1982JVGR...13..339F }}</ref>
Vulkani, za katere je znano, da imajo dejavnost Peléjskega tipa, so:
* Mount Pelée, Martinik. izbruh gore Pelée leta 1902 je popolnoma uničil otok, uničil mesto St. Pierre in pustil samo 3 preživele. <ref>{{cite web|title=How Volcanoes Work: Mount Pelée Eruption (1902)|url=http://www.geology.sdsu.edu/how_volcanoes_work/Pelee.html|publisher=San Diego State University|accessdate=1 August 2010}}</ref> Izbruhu je neposredno sledila rast lavine kupole.
* Vulkan Mayonov, najbolj aktiven vulkan na [[Filipini]]h. To je bilo mesto veliko različnih vrst erupcij, tudi peléjska. Približno 40 sotesk izžareva iz vrha in zagotavlja poti za pogoste piroklastične tokove in tekoče blato v nižine spodaj. Mayonov najbolj nasilna erupcija se je zgodila leta 1814 in je bila odgovorna za več kot 1200 smrti. <ref>{{cite web|title=Mayon|url=http://www.volcano.si.edu/world/volcano.cfm?vnum=0703-03=|work=Global Volcanism Program|publisher=Smithsonian National Museum of Natural History|accessdate=2 August 2010}}</ref>
* Mount Lamington - erupcija iz leta 1951; pred tem izbruhom vrh še ni bil priznan kot vulkan. Več kot 3000 ljudi je bilo ubitih in postal je merilo za preučevanje velikih peléjskih erupcij. <ref>{{cite web|title=Lamington: Photo Gallery|url=http://www.volcano.si.edu/world/volcano.cfm?vnum=0503-01=&volpage=photos|work=Global Volcanism Program|publisher=Smithsonian National Museum of Natural History|accessdate=2 August 2010}}</ref>
<gallery>
File:Pyroclastic flows at Mayon Volcano.jpg|Piroklastičen tok vulkana Mayon, Filipini, 1984.
File:Pelee 1902 6.jpg|Stolp lave, ki se je razvil po izbruhu leta Mount Peléeja 1902
File:Mount Lamington 1951.jpg|Mount Lamington po uničujočem izbruhu leta 1951.
</gallery>
=== Plinijski tip erupcije ===
[[File:Plinian Eruption-numbers.svg|thumb|Diagram Plinijske erupcije. (key: 1. [[Ognjeniški oblak]] 2. kanal [[magma|magme]] 3. Dež vulkanskega pepela 4. plast lave in pepela 5. [[Plast (geologija)|plast]] 6. [[magmatsko ognjišče]]) [[:File:Plinian Eruption-numbers.svg|Click for larger version]].]]
Plinijski tip erupcije (ali Vesuvijski) je vrsta vulkanske erupcije, imenovane po zgodovinskem izbruhu [[Vezuv]]a leta 79, ki je pokopal rimska mesta [[Pompeji|Pompeje]] in [[Herculaneum]] in še posebej po kronistu [[Plinij mlajši|Pliniju mlajšem]] <ref name="hvw-plin">{{cite web|title=How Volcanoes Work: Plinian Eruptions|url=http://www.geology.sdsu.edu/how_volcanoes_work/Plinian.html|publisher=San Diego State University|accessdate=3 August 2010}}</ref>. Proces, ki napaja plinijske izbruhe, se začne v [[magmatsko ognjišče |magmatskem ognjišču]], kjer se v magmi shranjujejo raztopljeni hlapni plini. Plini se vezikulirajo in se kopičijo, ko se dvigajo skozi kanal magme. Ti mehurčki se aglutinirajo in ko dosežejo določeno velikost (približno 75% celotnega volumna kanala magme), eksplodirajo. Ozke meje vodnika silijo pline in pripadajočo magmo, tako da tvorijo [[ognjeniški oblak]]. Hitrost izbruhov je nadzorovana s plinsko vsebino stebra, nizke trdnosti površinskih kamnin pa se običajno razpokajo pod pritiskom izbruha, tako da tvorijo sežgano izhodno strukturo, ki potisne pline še hitreje.
Ti masivni eruptivni stebri (ognjeniški oblaki) so značilnost plinijskega erupcije in dosežejo od 2 do 45 km visoko v ozračje. Najgostejši del dima, neposredno nad vulkanom, potiska notranje širjenje plina. Ko se dvigne v večje višine, se dim razširi in postane manj gost, konvekcija in toplotna ekspanzija vulkanskega pepela ga še bolj poganja v stratosfero. Na vrhu močni prevladujoči vetrovi nosijo oblak v smeri stran od vulkana.
[[File:MtRedoubtedit1.jpg|thumb|left|21. april 1990 vulkanski oblak iz vulkana Redoubt, ko se je videl iz polotoka Kenai, Aljaska.]]
Ti visoko eksplozivni izbruhi so povezani s hlapnimi [[dacit]]i z [[riolit]]nimi lavami in se najpogosteje pojavljajo pri [[stratovulkan]]ih. Erupcije lahko trajajo od nekaj ur do nekaj dni, večji izbruhi pa so povezani z bolj [[Felzičnost |felzičnimi]] vulkani. Čeprav so povezani s felzično magmo, se plinijski izbruhi lahko prav tako pojavijo pri bazaltnih vulkanih, saj magmatsko ognjišče razlikuje in ima strukturo bogato s silicijevim dioksidom.
Plinijske erupcije so podobne vulcanovim in strombolskim, le da ne ustvarjajo diskretnih eksplozivnih dogodkov, ampak tvorijo trajne eruptivne stebre. Prav tako so podobni havajskim lavometom, saj obe vrsti eruptivnih snovi ustvarjata stalne stebre, ki jih vzdržuje rast mehurčkov, ki se gibljejo približno enako hitro kot magma, ki jih obdaja.
Regije, ki so jih prizadele plinijske erupcije, so izpostavljene težkemu zasipavanju s plovcem, ki obsega velikost od 0,5 do 50 km3. Material v pepelastem dimu končno pade nazaj na zemljo, pokrije pokrajino v debelem sloju z več kubičnih kilometrov pepela. <ref name="ut-plinian">{{cite web|last=Cain|first=Fraser|title=Plinian Eruption|url=http://www.universetoday.com/29641/plinian-eruption/|publisher=Universe Today|accessdate=3 August 2010}}</ref>
[[File:Armero aftermath Marso.jpg|thumb|Lahar iz vulkana Nevado del Ruiz leta 1985, ki je uničil mesto Armero v Kolumbiji.]]
Najnevarnejša eruptivna značilnost pa so piroklastični tokovi, ki nastanejo zaradi razpada materiala, ki se premika navzdol po hribu z ekstremno hitrostjo do 700 km na uro in z možnostjo razširitve dosega stotine kilometrov. Izmet vročega materiala z vrha vulkana topi snežne plazove in ledene usedline na vulkanu, ki se zmešajo s tefro in tvorijo laharje, hitro premikajoče se blato s konsistenco mokrega betona, ki se premika s hitrostjo reke.
Večji plinijski eruptivni dogodki so:
* Erupcija Vezuva leta 79 je pokopala rimski mesti Pompeji in Herculaneum pod plastjo pepela in tefre. To je model za plinijsko erupcijo. Vezuv je od takrat večkrat bruhal. Zadnji izbruh je bil leta 1944 in je povzročal težave zavezniškim vojskam, ko so napredovali skozi Italijo. Poročilo Plinija mlajšega je vodilo znanstvenike, da so vezuvske erupcije označili kot "plinijske".
* Leta 1980 je erupcija Mount St. Helens v Washingtonu raztrgala vrh vulkana; bil je plinijski izbruh vulkanskega indeksa eksplozivnosti (VEI) 5. <ref name="gsc-class">{{cite web|title=Volcanoes of Canada: Volcanic eruptions|url=http://gsc.nrcan.gc.ca/volcanoes/erupt_e.php|work=Geological Survey of Canada|publisher=Natural Resources Canada|accessdate=3 August 2010|date=2 April 2009|deadurl=yes|archiveurl=https://web.archive.org/web/20100220052524/http://gsc.nrcan.gc.ca/volcanoes/erupt_e.php|archivedate=20 February 2010|df=dmy-all}}</ref>
*Najmočnejši tipi erupcij z VEI 8, so tako imenovani "ultra-plinijski" izbruhi, kot je tisti pri jezeru Toba pred 74 000 leti, ki je izločil 2800-krat več materiala, kot ga je izbruhnila Mount St. Helens leta 1980. <ref name="hvw-vei">{{cite web|title=How Volcanoes Work: Eruption Variability|url=http://www.geology.sdsu.edu/how_volcanoes_work/Variability.html|publisher=San Diego State University|accessdate=3 August 2010}}</ref><ref name="hvw-cald">{{cite web|title=How Volcanoes Work: Calderas|url=http://www.geology.sdsu.edu/how_volcanoes_work/Calderas.html#anchor877494|publisher=San Diego State University|accessdate=3 August 2010}}</ref>
* Hekla na Islandiji, primer bazaltnega plinijskega vulkanizma in je bruhala med 1947-48. V zadnjih 800 letih je bil vzorec nasilnih začetnih izbruhov plovca, ki mu je sledilo dolgotrajno iztiskanje bazaltne lave iz spodnjega dela vulkana.
* Pinatubo na Filipinih 15. junija 1991, ki je proizvedel 5 km3 dacitske magme, 40 km visok steber dima in izpustil 17 megaton žveplovega dioksida. <ref>{{cite journal|author1=Stephen Self |author2=Jing-Xia Zhao |author3=Rick E. Holasek |author4=Ronnie C. Torres |author5=Alan J. King |last-author-amp=yes |title=The Atmospheric Impact of the 1991 Mount Pinatubo Eruption|url=http://pubs.usgs.gov/pinatubo/self/index.html|publisher=USGS|accessdate=3 August 2010}}</ref>
[[File:Types of volcanoes and eruption features.jpg|thumb|center|800px]]
== Sklici ==
| |||