Odpre glavni meni

Spremembe

m
disambig. AWB
Po hudi bolezni in ženini smrti je Ivan v strahu, da mu strežejo po življenju, ostro nastopil proti bojarjem. V obdobju 1565-72 si je na delu ruskih ozemelj, imenovanem ''[[Ivan IV. Vasiljevič Grozni#Opričnina|opričnina]]'', vzel neomejeno oblast; od tam je pregnal stare knežje in bojarske rodbine in njihova ozemlja razdelil med svoje pristaše, ki so postali njegovi osebni vojaki (''opričniki''), ga varovali in zanj izvajali nasilja. Bojarski [[Duma (parlament)|dumi]] je ostala samo posvetovalna vloga, car pa se je spremenil v samodržca, ki z nikomer ni delil oblasti. Država je tako hitro propadala.
 
Sicer pa so slej ko prej plemstvo in cerkev živeli od dela tlačanov, ki niso smeli zapustiti svojega gospodarja in so smeli preiti k drugemu samo enkrat letno, če so imeli poravnane vse obveznosti. Skupaj z meščani in kmeti, podrejenimi neposredno državi, so nosili tudi vsa bremena države.
 
Ivan IV. je v izbruhu besa po nesreči ubil (1581) sposobnega in ljubljenega prestolonaslednika, carjeviča Ivana, in je potem moral državo prepustiti slaboumnemu sinu [[Fjodor I. Ruski|Fjodoru]] (1584-98). Pred smrtjo je sestavil direktorij petih bojarjev, ki naj bi vladal namesto Fjodora; vanj je iz nižjega plemstva vključil edino [[Boris Godunov|Borisa Godunova]], ki ga je ocenil za sposobnega človeka (in z njegovo sestro poročil Fjodora).
Bojarji so izgubljali politične pozicije, krepilo pa se je novo plemstvo, t. i. ''dvorjanstvo''. Razlike med njimi so se izgubljale. Država je zahtevala služenje, predvsem vojaško, od obojih, v zameno pa jim je podarjala zemljo s tlačani (''pomestie''), ki je vse bolj postajala dedna (''votčina''). V boljšem položaju kot tlačani so bili kmetje, ki so živeli na državni zemlji. Lokalne upravne enote so od njih pobirale davke in jim določale obveznosti. Davke so plačevali tudi mestni trgovci in obrtniki. Vsi so bili lahko vpoklicani v vojsko.
 
Leta 1648, v času vladanja Mihaelovega sina [[Aleksej Ruski|Alekseja Mihajloviča]] (1645-76), je zaradi povečanja davkov prišlo v Moskvi in drugih ruskih mestih do velikih uporov. Da bi preprečil podobne dogodke, je ''zemski sobor'' naslednje leto sprejel zakon (poznan kot '' sobornoe uloženie''), ki je tlačane in kmete vezal na zemljo; uzakonil je strogo rusko tlačanstvo, ki postavlja tlačana v vlogo sužnja, nad katerim je imel gospodar vso oblast, brez kazni ga je lahko celo ubil. Posledično so tlačani bežali v kraje, kjer jih carska oblast ni mogla doseči, največ v ravnine ob [[Don (reka)|Don]]u, in se tam prelevili v [[Kozaki|kozake]].
 
==Vojna s Poljsko in Švedsko==
V sosednji Ukrajini so živeli [[Zaporožje|Zaporoški]] kozaki, bolj ali manj avtonomno v okviru [[Republika obeh narodov|Poljske-Litve]]. Po letu 1625 so si jih skušali Poljaki podrediti, kar je vodilo do neprestanih medsebojnih spopadov. Leta 1653 jih je na prošnjo kozaškega hetmana [[Bogdan Hmelnicki|Bogdana Hmelnickega]] v svoje okrilje sprejelo rusko carstvo in jim podelilo avtonomijo.
 
Z veliko vojaško močjo Kozakov na svoji strani je Rusija leta 1654 napovedala Poljski-Litvi vojno in [[Potop (zgodovina Poljske-Litve 1648-1667)# Prvi del vojne z Rusijo|v prvih dveh letih zavzela]] ves njen vzhodni del. A tudi švedski kralj [[Karel X. Švedski|Karel X.]] je želel biti udeležen pri delitvi Poljske in je leta 1655 skoraj brez boja zavzel zahodni del Poljske (druga nordijska vojna, 1655-60). Rusi so se tedaj prestrašili švedske grožnje. Prenehali so se boriti proti Poljakom in so svojo vojsko usmerili v sedaj švedsko [[Livonija|Livonijo]]. Po prvih uspehih so obtičali pred [[Riga|Rigo]] in s Švedi sklenili premirje.
 
Domoljubnim množicam na Poljskem se je med tem uspelo organizirati v boju proti Švedom. Na pomoč jim je priskočil tudi cesar [[Leopold I. Habsburški|Leopold I.]], danski kralj pa je napadel južna ozemlja Švedske in prisilil Karla X., da je odhitel domov branit svojo državo.
 
Po smrti Bogdana Hmelnickega so Kozaki prestopili na poljsko stran. Vojna med Poljsko-Litvo in Rusijo [[Potop (zgodovina Poljske-Litve 1648-1667)#Obrat v rusko-poljski vojni|se je nadaljevala]] (1659-64), Poljaki so nazaj zavzeli od Rusov okupirana ozemlja in prodrli celo preko [[Dnjeper|Dnjepra]] na njegov vzhodni breg. Toda zaradi notranjih nesoglasij, ki so v Poljski-Litvi sprožila državljansko vojno (1666-67), je bila ta prisiljena z Rusi skleniti trinajstletno premirje v Andrusovem (1667), v katerem so Rusi obdržali [[Smolensk]] in ozemlja Ukrajine vzhodno od Dnjepra (s prestolnico v Buturinu), na zahodni strani Dnjepra pa [[Kijev]], začasno za dve leti (začasnost pa je bila odpravljena leta 1686, ko je [[Jan Sobieski]] z Rusijo sklenil t. i. "večni mir").
==Čas do Petra Velikega==
 
Pa tudi Rusija ni bila brez notranjih težav. Vojna s Poljsko-Litvo je zamajala njen finančni sistem. Pojavljali so se upori. Najhujši je bil upor [[Donski kozaki|Donskih kozakov]] pod vodstvom [[Stjenka Razin|Stjenke Razina]], ki je štiri leta (1667-71) buril in vzpodbujal k uporu prebivalstvo ob [[Volga|Volgi]] od Urala do Perzije.
 
Leta 1667 je cerkveni zbor v Moskvi odobril [[Aleksej Ruski#Cerkvena reforma patriarha Nikona|cerkveno reformo]], ki jo je pripravil [[patriarh Nikon]] in ki je poenotila cerkvene tekste, ki so se dotlej po različnih virih zelo razlikovali. Vse, ki so cerkveni reformi nasprotovali, je cerkveni zbor izobčil, postali so ''razkolniki''.
==Od carstva k imperiju==
 
Peter Veliki (1682-1721) se je že v mladosti seznanil z vojaško tehnologijo Evrope in spoznal, kako močno Rusija zaostaja v znanju in tehnologiji. Potem ko je v drugem poskusu leta 1696 zavzel črnomorski Azov, je svojo pozornost namenil Evropi. Z veliko delegacijo je več mesecev potoval po Evropi, se seznanjal z njenimi tehnološkimi in upravnimi dosežki, navezoval stike in vabil v Rusijo evropske vojaške in tehnološke strokovnjake.
 
Leta 1700 se je spopadel s švedskim kraljem [[Karel XII. Švedski|Karlom XII.]] Po prvem velikem neuspehu je reorganiziral in moderniziral vojsko, jo oborožil s topovi in leta 1709 v [[Bitka pri Poltavi|bitki pri Poltavi]] odločilno premagal Karla XII. S poltavsko bitko je bilo konec švedske vojaške sile, rodila pa se je ruska. A [[velika severna vojna]] se je nadaljevala, tudi še po Karlovi smrti (1718) in se leta 1721 končala z mirom v Nystadtu na Finskem. Rusom je pripadel del Finske z [[Viborg]]om, dalje [[Karelija]], [[Ingrija]], [[Estonija]], [[Livonija]] z Rigo ter nekaj odličnih baltskih pristanišč.
 
Peter je leta 1703 začel graditi [[Sankt Peterburg]] in leta 1712 je tja preselil rusko prestolnico. Izpeljal je vrsto reform, ki so zadevale družbo, izobraževanje, vojsko, državno in lokalno upravo, cerkev itn., ter z njimi začel svojo državo tehnološko in upravno približevati evropskim razmeram.
 
Ob praznovanju zmage nad Švedi je ruski upravni senat Petra imenoval za [[imperator]]ja Rusije. Odtlej govorimo o [[Ruski imperij|Ruskem imperiju]].