Helena Kottler Vurnik: Razlika med redakcijama

Njen oče je bil Moriz Kottler, pravnik poštne direkcije, mati Bronislava (rojena Trug) je bila poljskega porekla. Po meščanski šoli se je štiri leta učila igrati klavir, izučila pa se je tudi v risanju in akvarelu, kar je bila običajna izobrazba meščanskih deklet. Takrat se ji je zbudila ljubezen do umetnosti in kljub nasprotovanju staršev se je za štiri leta vpisala na Grafični učni in eksperimentalni zavod, kjer se je učila slikanja z oljnimi barvami in obvladanja grafičnih tehnik (litografija, heliogravura in jedkanje). S šolanjem je nadaljevala na Umetnostni šoli za ženeženske in dekleta, saj vpis na likovno akademijo ženskam ni bil dovoljen. Ob koncu študija je dobila šestmesečno državno štipendijo, ki ji je omogočila potovanje v Italijo. Pet mesecev je tako preživela v okolici Modene, po vrnitvi pa si je z izkupičkom od prodanih del, nastalih v Italiji, najela in uredila atelje ter se kot ilustratorka zaposlila pri dunajskem dnevniku ''Extrablatt''. Poleg tega je sS priporočili profesorja Ludwiga Michaleka začelaje razstavljatirazstavljala v prodajnih galerijah in razstavnih prostorih Künstlerhausa.

Novembra 1913 se je poročila z arhitektom [[Ivan Vurnik|Ivanom Vurnikom]]. Leta 1915 sta se skupaj preselila v Radovljico, čez pol leta pa je bil Vurnik vpoklican nav vojsko, kjer je ostal do konca prve svetovne vojne. Nekaj časa je ostala sama v Radovljici, leta 1916 pa se je za krajši čas spet preselilaodšla na Dunaj, kjer je rodilarodit hčihčer Miro. Po koncu vojne se je družina preselila v Ljubljano, kjer se je Vurnik zaposlil na novo ustanovljeni univerzi. Helena je selitev s svetovljanskega Dunaja v novo okolje doživljala kot pretres. Na KranjskemUčila se je začela učiti jezikaslovenščine, imela je skromno družabno življenje, finančno pa je bila odvisna od moževih honorarjevmoža. Leta 1923 se jima je rodil še sin Ivan Niko. V umetniškem ustvarjanju je bila ob majhnemu socialnemu krogu in skromnem trgu umetnin odvisna od moževih naročil, ki so bila vezana predvsem na sakralne objekte. Pogosto je ustvarjala dela, ki ji ne v tehničnem ne v estetskem smislu niso bila pisana na kožo, omejevali pa so jo tudi kratki časovni roki.

Ko so aprila 1942 italijanski okupatorji zaradi sodelovanja z [[Osvobodilna fronta|OF]] ustrelili njenega sin Ivana Nika, na katerega je bila močno navezana, je postopoma nehala ustvarjati. Par je vse redkeje dobival naročila, Vurnika pa so postopoma odslovili s Fakultete za arhitekturo. Leta 1956 sta se preselila nazaj v Radovljico, kjer je Helena po dolgotrajni bolezni umrlaleta 4.1962 aprila 1962umrla.

Kot umetnica je izhajala iz krogov dunajske [[Secesija (obdobje)|secesije]], ki je zaznamovala njen celoten ustvarjalni opus. Po preselitvi v Ljubljano je v svoja dela vključila mnoge slovenske folklorne elemente in uporabljala značilne slovenske narodne barve (belo, modro in rdečo). Opaziti je tudi močne vplive [[Prerafaeliti|prerafaelitov]] (stilizirani rastlinski motivi) in slikarja [[Puvis de Chavannes|Puvisa de Chavannesa]] (velike, ezoterične in mirne postave božanstev, [[Svetnik|svetnikov]] in zamaknjencev). ŽalNjeno ustvarjanje je njeno ustvarjanje dolgo časa ostalo v moževi senci, saj se sama v Ljubljani ni udeleževala razstav kot prej na Dunaju, čeprav je ustvarila mnoge umetniške presežke, ki so zaznamovali slovensko umetnost med obema vojnama. Kljub temu, da sama ni bila Slovenka in se je v Ljubljano preselila že kot zrela umetnica, je za njena najpomembnejša dela značilna močna nacionalna simbolika in vpetost v nacionalno-emancipacijsko gibanje pod okriljem [[Katolištvo|katoliške]] cerkve.

Svojo ustvarjalnoUstvarjalno pot je začela kot risarka ilustratorka pri dunajskem časopisu ''Extrablatt''. Na KranjskemSlovenskem je risala zaglavja in vinjete za ''[[Dom in svet]]'', ''Mladiko'' in ''[[Koledar Mohorjeve družbe]]''. Predvsem so zanimive njene ilustracije v ''Domu in svetu'', pri katerih je lepo razviden njen talent za ostro politično ironijo, s katero je oplemenitila dekorativne elemente. Ilustrirala je tudi knjigo [[Jožef Lesar|Jožefa Lesarja]] ''Apostoli Gospodovi I–II''.

Iz italijanskega in dunajskega časa so med drugimi znane njene jedkanice Goslač in popevkarica, Na samotnih potih, Parižanka, V tihoti svetišča, Hiša v Bukari in Spominu Ivanu Cankarja. Izmed njenih zgodnjih slikarskih del so ohranjena dela Žid, Pocestni delavec, Tržni dan v Mirandoli in Portret mlade žene. Tudi poznejeNadaljevala je nadaljevala s slikanjem platen, vendar v veliko manjšem obsegu. Iz poznejšega obdobja je ohranjenih nekaj portretov, ter slike Sijala je noč (po motivu ciganske pesmi), Dvorišče Vurnikove hiše v Radovljici idr.

Po preselitvi na Kranjsko je bilo njeno ustvarjanje vezano večinoma na projekte njenega moža, zatoNaročila so bila naročila v veliki večini sakralne narave, npr. Tako je bilo naročilo za poslikavo zasebne kapele škofa [[Andrej Karlin|Andreja Karlina]] v [[Trst|Trstu]]u leta 1915. Zanj je naslikala tri velike kompozicije: Marijino oznanjenje, svSv. Andrej in Velikonočno jutro, od katerih pa je dejansko končala le prvo. Velikih formatov do tedaj ni bila vajena, zato je bilo naročilo zanjo predstavljalo velik izziv. Paru je pri ustvarjanju svetoval prelat [[Franc Kimovec]], ki jima je tudi posredoval cerkvena naročila. Leta 1919 sta prevzela naročilo za preureditev cerkvice v Topolu nad Medvodami, za katero je Helena naslikala sv. Katarino pred sodniki. Z leti je prihajalo vse več cerkvenih naročil; medMed njena najbolj znana tovrstnacerkvena dela spadajo: Srce Jezusovo, Majska Madona (glavni oltar cerkve sv. Krištofa v Ljubljani, ki danes ne stoji več), Mala Terezika (v [[Cerkev sv. Petra, Ljubljana|cerkvi sv. Petra v Ljubljani]]), svSv. Magdalena, Zdrava Marija, tabelne slike sv. Ane, Madona pod križem in svSv. Tadej (v cerkvi [[Cerkev sv. Petra, Ljubljana|sv. Petra v Ljubljani]]), Majniška Madona (v [[Stolnica svetega Nikolaja, Ljubljana|ljubljanski stolnici]]), Marijino oznanjenje (cerkev sv. Vida v [[Šentvid (Ljubljana)|Šentvidu]] pri Ljubljani) in štiri manjše slike (glavni oltar cerkve v [[Sodražica|Sodražici]]). V vlogah svetnikov je pogosto upodobila moža in otroka, saj je vedno slikala po opazovanju, med podobami svetnic pa najdemo tudi njene avtoportrete.

Poleg platen je sakralna dela ustvarjala tudi v tehniki mozaika, v kateri je večkrat upodobila skupino štirih [[Evangelist|evangelistov]], npr. štiri manjše podobe na retabulah v župnijski cerkvi v Radovljici, na krilnem oltarju v Mirnu (med 2. svetovno vojno so zgoreli) in na pročelju cerkve sv. Petra v Ljubljani, kjer je skupina upodobljena z osrednjo postavo Kristusa med delfinoma, ki sta simbol vstajenja. Za župnijsko cerkev v [[Kranj|Kranju]]u je ustvarila mozaik Marija morska zvezda, za pročelje benediktinske bazilike v [[Opatija, Primorsko-goranska županija|Opatiji]] pa mozaik Madona – morska zvezda.