Helena Kottler Vurnik: Razlika med redakcijama

odstranjenih 8 zlogov ,  pred 1 letom
brez povzetka urejanja
(kat)
Novembra 1913 se je poročila z arhitektom [[Ivan Vurnik|Ivanom Vurnikom]]. Leta 1915 sta se skupaj preselila v Radovljico, čez pol leta pa je bil Vurnik vpoklican na vojsko, kjer je ostal do konca vojne. Nekaj časa je ostala sama v Radovljici, leta 1916 pa se je za krajši čas spet preselila na Dunaj, kjer je rodila hči Miro. Po koncu vojne se je družina preselila v Ljubljano, kjer se je Vurnik zaposlil na novo ustanovljeni univerzi. Helena je selitev s svetovljanskega Dunaja v novo okolje doživljala kot pretres. Na Kranjskem se je začela učiti jezika, imela je skromno družabno življenje, finančno pa je bila odvisna od moževih honorarjev. Leta 1923 se jima je rodil še sin Ivan Niko. V umetniškem ustvarjanju je bila ob majhnemu socialnemu krogu in skromnem trgu umetnin odvisna od moževih naročil, ki so bila vezana predvsem na sakralne objekte. Pogosto je ustvarjala dela, ki ji ne v tehničnem ne v estetskem smislu niso bila pisana na kožo, omejevali pa so jo tudi kratki časovni roki.
 
Ko so aprila 1942 italijanski okupatorji zaradi sodelovanja z [[Osvobodilna fronta|OF]] ustrelili njenega sin Ivana Nika, na katerega je bila močno navezana, je postopoma nehala ustvarjati. Par je vse redkeje dobival naročila, Vurnika pa so postopoma odslovili s Fakultete za arhitekturo. Leta 1956 sta se je par preselilpreselila nazaj v Radovljico, kjer je Helena po dolgotrajni bolezni umrla leta 4. aprila 1962.
 
== Delo ==
Svojo ustvarjalno pot je začela kot risarka ilustratorka pri dunajskem časopisu ''Extrablatt''. Na Kranjskem je risala zaglavja in vinjete za ''[[Dom in svet]]'', ''Mladiko'' in ''[[Koledar Mohorjeve družbe]]''. Predvsem so zanimive njene ilustracije v ''Domu in svetu'', pri katerih je lepo razviden njen talent za ostro politično ironijo, s katero je oplemenitila dekorativne elemente. Ilustrirala je tudi knjigo [[Jožef Lesar|Jožefa Lesarja]] ''Apostoli Gospodovi I–II''.
 
Iz italijanskega in dunajskega časa so med drugimi znane njene jedkanice Goslač in popevkarica, Na samotnih potih, Parižanka, V tihoti svetišča, Hiša v Bukari, in Spominu Iv.Ivanu Cankarja. Izmed njenih zgodnjih slikarskih del so ohranjene oljneohranjena slikedela Žid, Pocestni delavec, Tržni dan v Mirandoli in Portret mlade žene. Tudi pozneje je nadaljevala s slikanjem platen, vendar v veliko manjšem obsegu. Iz poznejšega obdobja je ohranjenih nekaj portretov, ter slike Sijala je noč (po motivu ciganske pesmi), Dvorišče Vurnikove hiše v Radovljici idr.
 
Njeno najbolj znano posvetno delo so stenske slike v glavni dvorani stavbe [[Zadružna gospodarska banka|Zadružne gospodarske banke]] na [[Miklošičeva cesta, Ljubljana|Miklošičevi cesti]] v Ljubljani, ki je danes znana kot [[Vurnikova hiša]]. Pri ustvarjanju je sledila moževi ideji o novem slovenskem narodnem arhitekturemarhitekturnem slogu, zato so za poslikave značilni folklorni elementi (slovenske narodne barve, stilizirani vzorci ljudskih vezenin in ženske figure v narodnih nošah).
 
'''Sakralna umetnost'''
 
Po preselitvi na Kranjsko je bilo njeno ustvarjanje vezano večinoma na projekte njenega moža, zato so bila naročila v veliki večini sakralne narave. Tako je bilo naročilo za poslikavo zasebne kapele škofa [[Andrej Karlin|Andreja Karlina]] v [[Trst|Trstu]] leta 1915. Zanj je naslikala tri velike kompozicije: Marijino oznanjenje, sv. Andrej in Velikonočno jutro, od katerih pa je dejansko končala le prvo. Velikih formatov do tedaj ni bila vajena, zato je naročilo zanjo predstavljalo velik izziv. Paru je pri ustvarjanju svetoval prelat [[Franc Kimovec]], ki jima je tudi posredoval cerkvena naročila. PoLeta 1919 sta prevzela naročilo za preureditev cerkvice v Topolu nad Medvodami, za katero je Helena naslikala sv. Katarino pred sodniki. Z leti je prihajalo vse več cerkvenih naročil; med njena najbolj znana slikarkinatovrstna dela spadajo: Srce Jezusovo, Majska Madona (glavni oltar cerkve sv. Krištofa v Ljubljani, ki danes ne stoji več), Mala Terezika (v [[Cerkev sv. Petra, Ljubljana|cerkvi sv. Petra v Ljubljani]]), sv. Magdalena, Zdrava Marija, tabelne slike sv. Ane, Madona pod križem in sv. Tadej (v cerkvi [[Cerkev sv. Petra, Ljubljana|sv. Petra v Ljubljani]]), Majniška Madona (v [[Stolnica svetega Nikolaja, Ljubljana|ljubljanski stolnici]]), Marijino oznanenjeoznanjenje (cerkev sv. Vida v [[Šentvid (Ljubljana)|Šentvidu]] pri Ljubljani) in štiri manjše slike (glavni oltar cerkve v [[Sodražica|Sodražici]]). V vlogah svetnikov na njenih slikah je pogosto upodobila moža in otroka, saj je vedno slikala po opazovanju, med podobami svetnic pa najdemo tudi njene avtorporteteavtoportrete.
 
Poleg platen je sakralna dela ustvarjala tudi v tehniki mozaika, v kateri je večkrat upodobila skupino štirih [[Evangelist|evangelistov]], npr. štiri manjše podobe na retabulah v župnijski cerkvi v Radovljici, na krilnem oltarju v Mirnu (med 2. svetovno vojno so pogorelizgoreli), in na pročelju cerkve svetegasv. Petra v Ljubljani, kjer je skupina upodobljena z osrednjo postavo Kristusa med delfinoma, ki sta simbol vstajenja. Za župnijsko cerkev v [[Kranj|Kranju]] je ustvarila mozaik Marija morska zvezda, za pročelje benediktinske bazilike v [[Opatija, Primorsko-goranska županija|Opatiji]] pa mozaik Madona – morska zvezda.
 
Ustvarila je tudi mnogo predlog, vzorcev in osnutkov za umetno vezenje na liturgičnih oblačilih, ki so jih izdelovale šolske sestre v [[Maribor|Mariboru]]. Za škofa [[Anton Bonaventura Jeglič|Antona Bonaventuro Jegliča j]]<nowiki/>e leta 1923 oblikovala ornat, ki si ga je zamislila v narodnih barvah in prepletenega z zlatimi nitmi. Leta 1938 je bil razstavljen na mednarodni razstavi v [[Berlin|Berlinu]], kjer je zanj prejela diplomo in plaketo. Poleg tega je oblikovala tudi zastave, cerkveno bandero, ter okrasje za cerkvene zvonove in liturgično posodje za [[Trnovska župnija v Ljubljani|Trnovsko župnijo v Ljubljani]] inter [[Lošč|emajlirano]] okrasje na [[Tabernakelj|tabernakljih]] in [[Monštranca|monštrancah]].
 
Ustvarila je tudi mnogo predlog, vzorcev in osnutkov za umetno vezenje na liturgičnih oblačilih, ki so jih izdelovale šolske sestre v [[Maribor|Mariboru]]. Za škofa [[Anton Bonaventura Jeglič|Antona Bonaventuro Jegliča j]]<nowiki/>e leta 1923 oblikovala ornat, ki si ga je zamislila v narodnih barvah in prepletenega z zlatimi nitmi. Leta 1938 je bil razstavljen na mednarodni razstavi v [[Berlin|Berlinu]], kjer je zanj prejela diplomo in plaketo. Poleg tega je oblikovala tudi zastave, cerkveno bandero, ter okrasje za cerkvene zvonove in liturgično posodje za [[Trnovska župnija v Ljubljani|Trnovsko župnijo v Ljubljani]] in [[Lošč|emajlirano]] okrasje na [[Tabernakelj|tabernakljih]] in [[Monštranca|monštrancah]].
 
== Viri ==
*Jožica Grgič: [https://www.delo.si/kultura/vizualna-umetnost/iz-velemesta-v-provinco-v-revscino-in-podreditev-mozu.html Iz velemesta v provinco, v revščino in podreditev možu]. ''Delo'' 21. september 2017.
*Polona Balantič: [https://www.rtvslo.si/kultura/novice/dunajcanka-v-kateri-je-ivan-vurnik-videl-potencial-da-mu-bo-pomagala-vzpostaviti-slovenski-narodni-slog/433233 Dunajčanka, v kateri je Ivan Vurnik videl potencial, da mu bo pomagala vzpostaviti slovenski narodni slog]. MMC RTV SLO 23. september 2017.
*[http://www.gorenjci.si/osebe/vurnik-helena/455/ Vurnik, Helena]. Gorenjci. si.
 
{{normativna kontrola}}
10

urejanj