Lasersko vodena bomba: Razlika med redakcijama

Za uporabo lasersko vodenega orožja je potrebno želeno tarčo najprej osvetliti z laserskim označevalnikom. Ta je lahko nameščen na letalu (tistem, ki odvrže bombo ali na drugem letalu), vozilu na tleh ali pa ga prenaša in z njim upravlja človek. Odbito lasersko svetlobo nato zazna [[senzor]] laserske svetlobe, ki mora vzdrževati stabilno lego v prostoru.
Pri prvih verzijah je bila stabilizacija izvedena s prostim vpetjem senzorja na nosu, ki se je v zračnem toku zaradi aerodinamičnih sil poravnal s trajektorijo bombe, kasnejevgrajen senzor pa je meril razliko med hitrostnim vektorjem bombe in laserskim žarkom. Kasneje je bila uvedena stabilizacija z [[giroskop]]i. Senzor generira signal, na podlagi katerega bomba s pomočjo krmilnih površin popravlja morebitno odstopanje trajektorije od slike odbitega laserskega žarka. Prvi sistemi te vrste so uporabljali avtopilote, zasnovane na dvopoložajnem [[regulator]]ju, ki je omogočal le polne odklone krmilnih površin. To je zaradi nastalega [[upor sredstva|zračnega upora]] negativno vplivalo na domet orožja; kasneje pa so z izboljšavami to pomanjkljivost odpravili.<ref>http://www.ausairpower.net/TE-PGM-ODS-92.html</ref>

Laserski žarek je po navadi tudiponavadi moduliran v obliki zaporedja impulzov, kar prepreči odziv lasersko vodenega orožja na druge vire laserskega sevanja, vendar je za uspešno uporabo tega principa potrebno orožje predhodno ustrezno programirati, da se odziva na pravi signal.