Prva svetovna vojna: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m →Italijanska fronta: manjši slovnični popravki |
m →Pariška mirovna konferenca: precej slovničnih popravkov |
||
Vrstica 247:
{{glavni|Versajska mirovna pogodba}}
[[Slika:Big four.jpg|250px|sličica|''Veliki štirje'', Lloyd George, Vittorio Orlando, Georges Clemenceau in Woodrow Wilson]]
Po podpisu premirja v Compiegnu, 11. novembra 1918, stare Evrope ni bilo več. Vojna je odnesla štiri velika cesarstva: Nemško, Avstro-Ogrsko, Rusko in Osmansko. Iz njihovih ozemelj so nastale številne nove države: [[Poljska]], [[Madžarska]], [[Češkoslovaška]], [[Avstrija]], [[Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev]], [[Litva]], [[Latvija]], [[Estonija]], [[Finska]], [[Turčija]], [[Gruzija]], [[Armenija]], [[Irak]], [[Libanon]] in [[Sirija]]. Nastanek novih držav je ustvaril probleme z nacionalnimi mejami. V nekaterih novih državah je vladalo brezvladje, v drugih se je prve svetovna vojne spremenila v državljanske vojne in revolucije. Do sporov je prišlo tudi med nekdanjimi zavezniki. Da bi zmagoviti zavezniki uredili napete razmere v Evropi in svetu ter Nemčiji določili mirovne pogoje za končanje velike vojne, so v Parizu dva meseca po podpisu premirja organizirali mirovno konferenco. Ta je bila uradno odprta [[18. januar]]ja 1919 na francoskem zunanjem ministrstvu v Parizu. Udeležilo so se jo delegati iz 32 držav in narodov ter številni opazovalci in novinarji (države
Konferenca je bila zastavljena zelo
[[Slika:Map Europe 1923-en.svg|250px|sličica|desno|Evropa leta 1923, ''>>nove države, nove meje, novi problemi<<'']]
Dogovor glede Lige narodov pa je bil šele začetek. Medtem ko je v Parizu potekala konferenca so po Evropi divjali nemiri, revolucije in brezvladje. Nastale so tudi številne nove države, kar je pripeljalo do težav z mejami. Da bi zavezniki rešili te težavi so ustanovili številne komisije, ki so se več mesecev ukvarjale s tem problemom ter ga po svojih najboljših močeh poizkušale rešiti. Te so se odločale na podlagi želj novonastalih držav, načelu samoodločbe narodov ter liberalnih načelih. Kljub temu pa je bilo njihovo delo težavno. Evropo so sestavljali (še vedno jo) številni narodi in kulture, ki so se skozi zgodovino mešale zaradi česar je bilo mejo nemogoče zarisati tako, da bi bili zadovoljni obe strani. Komisija si je zato na spornih ozemljih umislila pravice za manjšine ter plebiscit oz. referendum s katerimi naj bi se prebivalci sami odločili na kateri strani meje želijo živeti. Kot velik problem so se izkazali tajni dogovori nastali pred in med samo vojno, saj so sami po sebi kršili načelo samoodločbe. Dva izmed takih dogovor sta bila tajni londonski sporazum ter [[Sykes-Pickotov sporazum|dogovor Sykes–Picot]]. Prav zaradi takih dogovorov ter mešetarjenja z ozemlji tretjih je prišlo do resnih sporov med zavezniki, mirovna konferenca pa je začela izgubljati svojo legitimnost. Italija je na konferenci želela iztržiti več kot je določal londonski sporazum (želela je celotno vzhodno jadransko obalo), Wilson je temu ostro nasprotoval in prišlo je do ostrega spora, užaljeni italijanski premije Olando je v znak protesta konferenco v naglici zapustil. Z dogovorom Sykes – Picot (razdelitev bližnjega vzhoda med Veliko Britanijo in Francijo) so zavezniki izigrali princa Faisla, ki so mu med vojno obljubili lastno arabsko državo. Na konferenci ga je zastopal [[Thomas Edward Lawrence|T. E. Lawrence]]. Wilson je nasprotoval ideji, da bi Britanci in Francozi prevzeli arabske dežele, zato si je umislil sitem mandatov v okviru lige narodov. Mandate pa je nato podelil t. i. naprednim kolonialnim silam za čas dokler narodi v mandatih ne boji sami sposobni voditi države. Velika Britanija je tako dobila Palestino, Jordanijo in Irak, Francija pa Libanon in Sirijo. Zemlja so si razdelili seveda po lastnih željah in interesih. Podoben sistem mandatov je bil uveden tudi v nekdanjih nemških afriških kolonijah, le da so tam nekaj ozemlja dobili še Belgijci in Portugalci. Sistem mandatov pa ni veljal za novonastale evropske države. Po sporu z Italijo je do resnega spora med zavezniki prišlo še s peto zaveznico, Japonsko. Ta na konferenci ni zahtevala veliko, enakost ostalim zaveznikom, ozemlje nekdanje nemške kolonije Tsingtao z okolico, rasno enakost ter rešitev emigracijskih težav s katerimi so se srečali japonski emigranti v tujini. Kot odgovor, od ostalih zaveznikov, je dobila ostro nasprotovanje, ignoranco in prezir. Ko so Japonci zagrozili, da bojo zapustili konferenco in je kazalo, da se bo ta spremenila v farso je v zadnjem trenutku posredoval Wilson in Japonski obljubil nekaj nekdanjih nemških kolonij na Pacifiku ter del kitajskega ozemlja. Kitajsko je temu ostro nasprotovala saj ji seveda ni bilo všeč, da se trguje z njenim ozemljem, vendar s tem ni dosegla nič ker na konferenci ni imela pogajalske moči. Ob državi sta konferenco zapustili nezadovoljni ter s sovraštvom do zahoda kar je imelo dolgoročne posledici v naslednjih dvajsetih letih. Kitajska se je začela usmerjati vedno bolj proti komunizmu Japonska pa proti skrajnemu militarizmu. Med številnimi delegati v Parizu se je kot kuhinjski pomočnik znašel tudi [[Ho Ši Minh]], bodoči vietnamski revolucionar. Mirovni komisiji je poslal peticijo v kateri je zahteval, da Vietnam postane samostojna država, nikoli ni dobil odgovora.
|