Gregor Mendel: Razlika med redakcijama

'''Gregor Johann Mendel''', [[Avstrijci|avstrijski]] [[duhovnik]] in [[znanstvenik]], pionir [[genetika|genetike]], * [[20. julij]] [[1822]],<ref>Pogosto se kot njegov rojstni datum navaja 22. julij, ko je bil krščen.</ref> [[Hynčice|Heinzendorf bei Odrau]], [[Avstrijsko cesarstvo]] (danes Hynčice, [[Češka]]), † [[6. januar]] [[1884]], [[Brno]], [[Avstro-Ogrska]] (danes [[Češka]]).

 

Rodil se je v revni kmečki družini nemškega rodu v majhni vasi na ozemlju današnje [[Češka|Češke]], ki je bila takrat del Avstrijskega cesarstva. Kljub svojemu poreklu je bil deležen odličnega šolanja, sprva v gimnazijah v [[Opava|Opavi]] in [[Olomouc]]u, nato pa še dve leti na [[Univerza na Dunaju|Univerzi na Dunaju]], kjer se je pripravljal na poučevanje [[fizika|fizike]] in drugih [[naravoslovje|naravoslovnih]] ved. Za njegovo poznejše raziskovanje je bila ključna fizikalna izobrazba (študiral je med drugim pri [[Christian Andreas Doppler|Dopplerju]]<ref>[http://www.mendel-museum.com/eng/1online/room1.htm Mendel: Man and Mind] {{ikona en}}, Mendlov muzej, Masarykova univerza v Brnu. Pridobljeno 18. 10. 2009.</ref>), poleg tega pa tudi, da je bil njegov profesor [[botanika|botanike]] [[Franz Unger]], ki je zagovarjal teorijo [[evolucija|evolucije]].

 

[[Slika:StThomasAbbeyBrno.jpg|thumb|220px|Avguštinski samostan Sv. Tomaža v Brnu, kjer je Mendel preživel večino življenja]]

Na priporočilo gimnazijskega učitelja fizike je leta 1843 vstopil v [[avguštinci|avguštinski]] [[samostan]] v [[Brno|Brnu]] kot [[menih]] in tam po koncu študija na Dunaju začel obsežno serijo poskusov [[križanje (biologija)|križanja]], da bi dokazal Ungerjevo tezo, po kateri so [[sorta|sorte]] ključne pri vprašanju [[speciacija|izvora vrst]]. Zaradi fizikalne izobrazbe se je zavedal pomena natančnega zapisovanja poskusov, pa tudi sicer je bil izredno pedanten človek, ki je pazljivo spremljal mnoge pojave, kot so [[vreme]]nski pogoji, [[Sončeva pega|Sončeve pege]] in druge spremenljivke. Ključno za njegov uspeh je bilo tudi, da je dobro poznal obstoječo literaturo na področju križanja rastlin in je za poskuse izbral posebej primerno rastlinsko vrsto - [[grah]]. Posamezni osebki graha znotraj iste [[populacija (biologija)|populacije]] se razlikujejo po več [[fenotip]]skih lastnostih; danes vemo, da so različne lastnosti posledica razlik v posameznih [[gen]]ih, zaradi česar so principi njihovega dedovanja enostavnejši.

Mendlova [[teorija]] je bila, da vsako lastnost v dednem zapisu organizma določata natanko dva »elementa«, ki sta lahko bodisi enaka, bodisi različna (v sodobni terminologiji dve kopiji istega [[gen]]a oz. dva [[alel]]a). Ob nastanku [[gameta|gamet]] se v vsako od celic prenese eden od elementov, ki se nato ob nastanku [[zigota|zigote]] preneseta v isto celico, a ostaneta neodvisna, tako da se lahko v naslednji generaciji spet poljubno kombinirata. Za dejanski obstoj genov Mendel seveda ni vedel, a so bili njegovi »elementi« praktično ekvivalentni genom. Motil se je edino v predpostavki, da se enaka alela v zigoti zlijeta. Teorija je bila za svoje čase prelomna, saj so takratni raziskovalci dedovanja predpostavljali, da je za vsako lastnost odgovorna množica delcev. Mendlove ugotovitve so dokončno ovrgle teoriji dedovanja z zlivanjem lastnosti in dedovanja pridobljenih lastnosti. Pomembno je tudi, da je dednost obravnaval s stališča populacije in ne [[esencializem|tipološko]] kot njegovi predhodniki, saj pojavi, ki jih je opisoval, niso združljivi s tipološkim načinom razmišljanja. Za razliko od drugih, ki so eksperimentirali s križanjem rastlin, se je tudi zavedal, da je prenos gamet podvržen napaki pri [[Vzorec (statistika)|vzorčenju]], zato rezultati odstopajo od celoštevilskih razmerij. Napako je ob pomanjkanju sodobnih [[statistika|statističnih]] metod zmanjšal z uporabo zelo velikih [[Vzorec (statistika)|vzorcev]].

 

[[Slika:Gregor Johann Mendel bust.jpg|thumb|220px|Mendlov doprsni kip na Mendlovi univerzi za kmetijstvo in gozdarstvo v Brnu]]

Rezultate raziskav je predstavil v dveh predavanjih pred prirodoslovnim društvom v Brnu in jih leta 1866 objavil v društvenih ''Poročilih''.<ref>Mendel, J.G. (1866). »Versuche über Pflanzenhybriden«. ''Verhandlungen des naturforschenden Vereines in Brünn'', Bd. IV für das Jahr, 1865 '''Abhandlungen''': 3–47.<br />Angleški prevod je objavljen v: {{navedi revijo | author=Druery, C.T.|author2=Bateson, William |title=Experiments in plant hybridization |journal=Journal of the Royal Horticultural Society |volume=26 |pages=1–32 |year=1901 |url=http://www.esp.org/foundations/genetics/classical/gm-65.pdf}}</ref> Njegov članek je eden od klasikov znanstvene literature, ki jasno predstavi namen raziskave, povzame relevantne rezultate in iz njih pazljivo izpelje resnično izvirne ugotovitve. Kljub temu, da so biologi druge polovice 19. stoletja krčevito iskali ravno takšno elegantno teorijo dedovanja, kot jo je predlagal Mendel, je bilo njegovo delo več desetletij povsem spregledano.

{{Botanik|Mendel|Mendel, Gregor}}

 

Na prelomu 20. stoletja, leta [[1900]], so trije botaniki v razmaku nekaj mesecev in neodvisno drug od drugega objavili trditev, da so odkrili zakonitosti dedovanja, a so pri pregledovanju literature spoznali, da jih je Mendel prehitel za 35 let. To so bili Nizozemec [[Hugo de Vries]], Nemec [[Carl Correns]] in Avstrijec [[Erich Tschermak]]. Zadnjega danes ne štejemo več za soodkritelja, saj je iz njegovih zapisov razvidno, da Mendlovih zakonov ni razumel. Njihovi zapisi so usmerili pozornost širše znanstvene srenje na Mendlovo delo. Kmalu so drugi raziskovalci potrdili njegove rezultate, sprva botaniki, nato pa še [[zoologija|zoologi]] (pri [[živali]]h je situacija kompleksnejša, saj na mnogo več [[fenotip]]skih lastnosti vpliva več genov).