Jože Ciuha: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 6:
Ciuha je slikarstvo študiral na [[Akademija za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani|Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani]] pri [[profesor]]jih [[France Mihelič|Francetu Miheliču]] in [[Gojmir Anton Kos|Gojmirju Antonu Kosu]]. Diplomiral je leta 1950, študij pa je nadaljeval na specialki za zidno slikarstvo pri profesorju [[Slavko Pengov|Slavku Pengovu]] in ga končal leta 1952. Na [[Univerza|univerzi]] v [[Rangun]]u ([[Mjanmar]]) je v letih 1959−1961 študiral [[Budizem|budistično]] [[kultura|kulturo]] in [[filozofija|filozofijo]]. V letih 1974−1978 je vodil seminar za svobodno slikarstvo na Mednarodni poletni akademiji v [[Salzburg]]u, od začetka leta 1978 do 1979 pa kot izredni profesor predaval na ALU v Ljubljani. Napisal je tri [[potopis]]ne knjige iz potovanj po [[Azija|Aziji]], [[Južna Amerika|Južni Ameriki]] in [[Združene države Amerike|Združenih državah Amerike]]: ''Potovanje v deveto deželo'' {{COBISS|ID=1957384}}, ''Okameneli smehljaj'' (1963) in ''Pogovori s tišino'' (1967) ter knjigi spominov ''Kronika sedmih pozab'' (2005) in ''Dolga pot'' (izšlo posmrtno, 2016)
 
Ciuhovo likovno delo je bilo po tehnikah in programih različno, vendar notranje enotno. Slikal je na platno, pleksisteklo, v akvarelu, ukvarjal se je tudi z grafiko, tapiserijo in ilustracijami. Vpliv [[Bizantinsko cesarstvo|bizantinske]] [[umetnost]]i se v njegovih delih odraža v vzhodnjaških pismenkah, ritmičnem nizanju figur in zlatem ozadju. Z vsebinskega vidika je njegova umetnost osebno obarvan in z ironijo prežet dialog s sodobnim svetom; človeške napake in slabosti je pogosto kritiziral prek živalskih podob, značilna je tudi groteskna interpretacija človeškega lika. Kot ilustrator se je odlikoval s smislom za bistveno, z ostro karakterizacijo in s humorjem.

Jože Ciuha je bil izjemno samosvoj slovenski slikar, pisatelj, grafik in ilustrator, ki je živel med Parizom, otokom Šipanom in Ljubljano.

Za svoje delo je prejel naziv francoskega viteza in ruskega akademika, odlikovan je bil z avstrijskim križcem prvega reda in redom za zasluge republike Slovenije.

Imel je več kot 800 samostojnih in skupnih razstav v galerijah in muzejih po vsem svetu. Njegova dela so tudi v zbirkah maroškega kralja in japonskega cesarja.

Leta 1966 je za književno delo prejel [[Levstikova nagrada|Levstikovo nagrado]], za ustvarjalno delo na likovnem področju leta 1968 [[Nagrada Prešernovega sklada|Nagrado Prešernovega sklada]] za razstavljena slikarska dela v [[Mala galerija v Ljubljani|Mali galeriji v Ljubljani]] leta 1967, leta 1981 pa [[Jakopičeva nagrada|Jakopičevo nagrado]], najpomembnejše slovensko priznanje s področja likovno–vizualne umetnosti.<ref>{{cite web |url=http://zdslu.si/projekti-in-gradiva/nagrade/jakopiceva-nagrada/ |title=Jakopičeva nagrada |publisher=ZDSLU - Zveza društev Slovenskih Likovnih umetnikov |accessdate=7.10.2015}}</ref> Predsednik RS Borut Pahor mu je posmrtno podelil srebrni red RS za zasluge.
 
== Nagrade in priznanja ==