Wikipedija

Ljudska republika Kitajska: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Ljuba brank (pogovor | prispevki)
57.068 urejanj
np
SportiBot (pogovor | prispevki)
Boti
274.287 urejanj
pravopis
Vrstica 71:
'''Ljúdska repúblika Kitájska''' (okrajšano '''LR Kitajska''', [[kratica]] '''LRK'''), je država v vzhodni Aziji in najbolj obljudena država na svetu s približno 1,404 milijardami prebivalcev. Zajema približno 9.600.000 kvadratnih kilometrov, in je tretja ali četrta največja država po površini, odvisno od vira. <ref>{{cite web|url=https://www.cia.gov/library/publications/the-world-factbook/rankorder/2147rank.html|title=The World Factbook — Central Intelligence Agency|website=www.cia.gov}}</ref> Državo upravlja [[komunistična partija Kitajske]], razdeljena je na 22 provinc, pet avtonomnih regij, štiri neposredno upravljane občine (Peking, Tianjin, Šanghaj in Chongqing) in posebni upravni regiji Hongkong in Macau.
 
Kitajska je nastala kot ena [[Prve visoke civilizacije |prvih civilizacij]] na svetu v rodovitnem bazenu [[Rumena reka|Rumene reke]] in [[Severna kitajska planota|Severne kitajske planote]]. Kitajski politični sistem že tisočletja temelji na dednih monarhijah ali [[Dinastije v zgodovini Kitajske |dinastijah]], ki se začenjajo zs pollegendarno [[Dinastija Šja|dinastijo Šja]] (Xia) v 21. stoletju pred pr. n. št. <ref>Xia–Shang–Zhou Chronology Project by People's Republic of China</ref>. Od takrat se je Kitajska večkrat razširila, razdelila in ponovno združila. V 3. stoletju pr. n. št. je Č'in (Qin) združil jedro Kitajske in ustanovil [[Dinastija Č'in |prvo kitajsko dinastijo]]. Naslednja [[dinastija Han]], ki je vladala od leta 206 pr. n. št. do leta 220, je v tem času videla nekaj [[Znanost in tehnologije dinastije Han|najsodobnejše tehnologije]], med drugim izdelavo [[papir]]ja in [[kompas]] <ref>Tom (1989), 99; Day & McNeil (1996), 122; Needham (1986e), 1–2, 40–41, 122–123, 228.</ref>, skupaj s kmetijskimi in medicinskimi izboljšavami. Izum [[smodnik]]a in [[tisk]]a v [[dinastija Tang|dinastiji Tang]] (618-907) in [[dinastija Song|Severni Song]] (960-1127) je končal štiri velike izume. Kultura Tang se je razširila v Aziji, saj je nova pomorska [[svilna cesta]] vodila trgovce do [[Mezopotamija|Mezopotamije]] in [[Afriški rog|Afriškega roga]]. Dinastična vladavina se je končala leta 1912 z Xinhai revolucijo, ko je republika zamenjala [[dinastija Čing|dinastijo Čing]]. [[Kitajska državljanska vojna]] je pripeljala do razdelitve ozemlja leta 1949, ko je Komunistična partija Kitajske ustanovila Ljudsko republiko Kitajsko, enotno enopartijsko suvereno državo na območju celinske Kitajske, vlada Kuomintanga pa se je umaknila na otok Tajvan. Politični status Tajvana ostaja sporen.
 
Od uvedbe gospodarskih reform v letu 1978 je kitajsko gospodarstvo postalo eno najhitreje rastočih na svetu, letna rast pa dosledno nad 6 %.<ref>{{cite web|title=GDP growth (annual %)|url=https://data.worldbank.org/indicator/NY.GDP.MKTP.KD.ZG?end=2016&locations=CN&start=1961&year_high_desc=true|website=World Bank|accessdate=25 May 2018}}</ref> Od leta 2016 je to drugo največje gospodarstvo na svetu po nominalnem BDP in največje po kupni moči (PPP). Kitajska je tudi največji izvoznik na svetu in drugi največji uvoznik blaga. Je priznana jedrska sila in ima največjo stalno vojsko na svetu in drugi največji obrambni proračun. LRK je stalna članica [[Varnostni svet ZN|Varnostnega sveta]] Združenih narodov, ko je leta 1971 zamenjala ROC in aktivni svetovni partner mehanizma [[Zveza držav Jugovzhodne Azije|ASEAN Plus]]. Kitajska je tudi vodilni član številnih formalnih in neformalnih večstranskih organizacij, med njimi Šanghajske organizacije za sodelovanje (SCO), [[Svetovna trgovinska organizacija|WTO]], [[Azijsko-pacifiško gospodarsko sodelovanje|APEC]], [[BRICS]], [[BCIM Forum]] in [[G20]]. Kitajska je zelo močna in velika regionalna sila znotraj Azije in je označena kot potencialna velesila. <ref name="ChinaFuture">{{cite news|url=https://www.bbc.co.uk/news/magazine-19995218|title=A Point Of View: What kind of superpower could China be?|publisher=BBC|date=19 October 2012|accessdate=21 October 2012}}</ref>
Vrstica 84:
{{glavni| Dinastije v zgodovini Kitajske}}
[[File:Yinxu.jpg|thumb|left|upright=0.9|Yinxu, ruševine prestolnice pozne dinastije Šang (14. st. pr. n. št.)]]
Po kitajski tradiciji je bila prva [[dinastija Šja]], ki se je pojavila okoli 2100 pr. n. št. <ref>{{cite book|last=Tanner|first=Harold M.|title=China: A History|year=2009|publisher=Hackett Publishing|pages=35–36|url=https://books.google.com/books?id=VIWC9wCX2c8C&pg=PA35 |isbn=978-0872209152}}</ref> Dinastijo so zgodovinarji opredelili za mistično, dokler znanstvena izkopavanja niso dala zgodnja mesta bronaste dobe v Erlitouju, Henan leta 1959 <ref>[http://www.nga.gov/exhibitions/chbro_bron.shtm "Bronze Age China"]. National Gallery of Art. Retrieved 11 July 2013.</ref>. Še vedno ni jasno ali so ta mesta ostanki dinastije Šja ali druge kulture iz istega obdobja. Naslednja [[dinastija Šang]] je najzgodnejša, potrjena s sodobnimi zapisi. <ref>{{cite book|last=Pletcher|first=Kenneth|title=The History of China|year=2011|publisher=Britannica Educational Publishing|page=35|url=https://books.google.com/books?id=A1nwvKNPMWkC&pg=PA35 |isbn=9781615301812}}</ref> Šang je vladala v ravnini Rumene reke v vzhodni Kitajski od 17. do 11. stoletja pred n. št.. Njihova pisava na želvjem oklepu (od 1500 pr. n. št.) predstavlja najstarejšo obliko kitajske pisave in je neposredni prednik sodobnih [[Kitajska pisava |kitajskih pismenk]]. <ref>{{cite book|last=Allan|first=Keith|title=The Oxford Handbook of the History of Linguistics|year=2013|publisher=Oxford University Press|page=4|url=https://books.google.com/books?id=BzfRFmlN2ZAC&pg=PA4 |isbn=9780199585847}}</ref>
 
Dinastijo Šang je premagala [[dinastija Džou]] (''Zhou''), ki je vladala med 11. in 5. stoletjem pr. n. št., čeprav so centralizirano oblast počasi spodkopavali fevdalni vojaki. Mnoge neodvisne države so na koncu izšle iz oslabljene države Džou in v 300-ih letih ''obdobja pomladi in poletja'' obdobje kitajske zgodovine od približno prve polovice Vzhodne dinastije Čou) nenehno vodile vojno med seboj in se le občasno odzvale kralju dinastije Džou. V obdobju držav v sporu med 5.-3. stoletjem pr. n. št. je nastalo sedem močnih suverenih držav, vsaka s svojim kraljem, ministri in vojsko.
Vrstica 99:
[[File:Along the River During the Qingming Festival (detail of original).jpg|upright=0.9|thumb|Detajl iz ''Vzdolž reke med festivalom Qingming'', slika iz 12. st. prikazuje vsakdanje življenje v prestolnici dinastije Song, Bianjing (danes Kaifeng)]]
 
Pod naslednjimi dinastijami [[dinastija Tang|Tang]] in [[Dinastija Song|Song]] je kitajsko gospodarstvo, tehnologija in kultura vstopila v zlato dobo. <ref>Adshead, S. A. M. (2004). ''T'ang China: The Rise of the East in World History''. New York: Palgrave Macmillan. p. 54</ref> Cesarstvo Tang je vrnilo nadzor nad Zahodnimi regijami in Svilno cesto in prestolnica Chang'an naredilo za kozmopolitsko urbano središče. Kljub temu je bila v osmem stoletju opustošena in oslabljena zaradi An Shi upora. Leta 907 se je Tang popolnoma razgradila, ko so lokalni vojaški guvernerji postali nepovezani. Dinastija Song je leta 960 končala separatistično situacijo, kar je pripeljalo do ravnovesja moči med Songi in [[dinastija Liao|Khitan Liaom]]. Song je bila prva vlada v svetovni zgodovini, ki je izdala papirni denar in prva kitajska država, ki je ustanovila stalno mornarico, ki jo je podpirala razvita ladjedelniška industrija skupaj zs pomorsko trgovino. <ref>Paludan, Ann (1998). ''Chronicle of the Chinese Emperors''. London: Thames & Hudson. {{ISBN|0-500-05090-2}}. p. 136.</ref> Med 10. in 11. stoletjem se je prebivalstvo Kitajske podvojilo na približno 100 milijonov ljudi, predvsem zaradi širitve gojenja riža v osrednjih in južnih pokrajinah ter proizvodnje bogatih presežkov hrane. Dinastija Song je oživila konfucianizem kot odziv na rast budizma v času Tangov in razcvet [[filozofija|filozofije]] in [[umetnost]]i, saj sta [[krajinsko slikarstvo]] in [[porcelan]] prinesla nove stopnje zrelosti in kompleksnosti. Vendar pa je bila [[dinastija Jurchen Jin]] opazna vojaška šibkost Songov. Leta 1127 je bil cesar Huizong Song in prestolnica Bianjing (danes Kaifeng) zajeta med vojno Jin-Song. Ostanki Songov so se umaknili na južno Kitajsko.
 
13. stoletje je čas mongolske osvojitve Kitajske. Leta 1271 je [[Mongoli|mongolski]] vodja [[Kublajkan]] ustanovil [[dinastija Yuan|dinastijo Yuan]] s prestolnico Hanbalik. Yuani so osvojili zadnji ostanek dinastije Song leta 1279. Pred invazijo Mongolov je prebivalstvo štelo 120 milijonov državljanov; do leta 1300 se je zmanjšalo na 60 milijonov. <ref>Ping-ti Ho. "An Estimate of the Total Population of Sung-Chin China", in ''Études Song'', Series 1, No 1, (1970). pp. 33–53.</ref> Kmet, ki se je poimenoval Zhu Yuanzhang, je leta 1368 premagal Yuane in ustanovil [[dinastija Ming|dinastijo Ming]] kot cesar Hongwu s prestolnico Nanjing in jo leta 1403 preselil v Peking. Pod dinastijo Ming je Kitajska uživala še eno zlato dobo, razvila je eno najmočnejših mornaric na svetu in bogato in uspešno gospodarstvo ob cvetoči umetnosti in kulturi. V tem obdobju je Zheng He vodil cesarske ladje po vsem azijskem svetu in dosegel tudi Afriko. V tem času so bile na kitajskem ozemlju ustanovljene prve naselbine evropskih trgovcev (1557 Macau), 1581 so prišli prvi katoliški misijonarji.
Vrstica 123:
Po smrti Yuan Shikaija leta 1916 je bila Kitajska politično razdrobljena. Njegova vlada v Pekingu je bila mednarodno priznana, vendar skoraj nemočna; regionalni vojaki so nadzorovali večino njenega ozemlja. Konec 1920-ih je Kuomintang pod [[Čankajšek|Čankajškom]], takratnim načelnikom Vojaške akademije republike Kitajske, zmožen ponovno združiti državo pod svoj nadzor z vojaškimi in političnimi manevri, znanimi skupaj kot ''severna ekspedicija''. <ref>Peter Zarrow (2005). ''China in War and Revolution, 1895–1949''. Routledge. {{ISBN|0-415-36447-7}}. p.230.</ref> Kuomintang je preselil prestolnico v Nanjing in izvajal "politično tutorstvo", vmesno stopnjo političnega razvoja, ki je Kitajsko spremenil v sodobno demokratično državo. Politična delitev na Kitajskem je Čankajšku otežila boj proti komunistični ljudski osvobodilni vojski (PLA), proti kateri se je Kuomintang boril od leta 1927 v kitajski državljanski vojni. Ta vojna se je nadaljevala uspešno za Kuomintang, še posebej po tem, ko se je PLA umaknila v ''dolgem pohodu'', do japonskega napada in incidenta v Xianu leta 1936, ko se je moral Čankajšek soočiti z Japonsko. <ref>David Ernest Apter, Tony Saich (1994). ''Revolutionary Discourse in Mao's Republic''. Harvard University Press. {{ISBN|0-674-76780-2}}. p.198.</ref>
 
Druga kitajsko-japonska vojna (1937-1945), bojišče druge svetovne vojne, je prisilila v neomajno zavezništvo med Kuomintangom in PLA. Japonske sile so storile številne vojne zločine proti civilnemu prebivalstvu; v celoti je umrlo kar 20 milijonov kitajskih civilistov <ref>[http://www.bbc.co.uk/history/worldwars/wwtwo/nuclear_01.shtml "Nuclear Power: The End of the War Against Japan"]. BBC&nbsp;— History. Retrieved 14 July 2013.</ref>. Ocenjeno je bilo 200.000 kitajskih ljudi ubitih v mestu Nanjing med japonsko okupacijo. Med vojno so Kitajsko, skupaj z Združenim kraljestvom, ZDA in Sovjetsko zvezo, imenovali »skrbništvo močnih« in so bile v izjavi Združenih narodov priznane kot zavezništvo "veliki štirje". <ref>{{cite book|title=Yearbook of the United Nations 1946–1947|date=1947|publisher=United Nations|location=Lake Success, NY|oclc=243471225|page=3|url=http://www.unmultimedia.org/searchers/yearbook/page.jsp?volume=1946-47&page=38|accessdate=25 April 2015|chapter=The Moscow Declaration on general security}}</ref> Kitajska je bila skupaj z drugimi tremi velikimi silami ena od štirih glavnih zaveznikov druge svetovne vojne in se je kasneje štela za enega prvih zmagovalcev v vojni. Po predaji Japonske leta 1945 je bil Tajvan, vključno Pescadores, vrnjen pod kitajski nadzor. Kitajska je postala zmagovita, a opustošena in finančno izsušena. Nadaljevanje nezaupanja med Kuomintangom in komunisti je pripeljalo do ponovitve državljanske vojne. Ustavna ureditev je bila ustanovljena leta 1947, toda zaradi naraščajočih nemirov se številne določbe ustave na Kitajskem niso izvajale.
 
== Geografija ==
Vrstica 144:
Kitajska je domovina vsaj 551 vrst sesalcev (tretja največja taka številka na svetu), 1221 vrst ptic (osma), 424 vrst plazilcev (sedma) in 333 vrst dvoživk (sedma). Prostoživeče živali na Kitajskem delijo življenjski prostor in nosijo akutni pritisk največjega števila prebivalcev ''[[Homo sapiens]]a'' na svetu. Najmanj 840 živalskih vrst je ogroženo, ranljivo ali grozi lokalno izumrtje na Kitajskem, predvsem zaradi človeških dejavnosti, kot so uničevanje habitatov, onesnaževanje in lovljenje za hrano, krzno in sestavine tradicionalne kitajske medicine. Ogrožena narava je zaščitena z zakonom in od leta 2005 ima država več kot 2349 naravnih rezervatov, ki pokrivajo skupno površino 149,95 milijona hektarov, kar predstavlja 15 odstotkov celotne površine Kitajske. <ref>{{cite web|title=Nature Reserves|url=http://www.china.org.cn/english/features/Brief/193257.htm|publisher=China.org.cn|accessdate=2 December 2013}}</ref> [[Kitajski rečni delfin]] je nedavno potrjeno izumrl.
 
Kitajska ima več kot 32.000 vrst vaskularnih rastlin in je pokrita s številnimi vrstami gozdov. Prevladujejo hladni iglavci na severu države, z živalskimi vrstami kot so los in azijski črni medved, skupaj z več kot 120 vrstami ptic. Podrast vlažnih gozdov iglavcev lahko vsebuje bambus. V višjih montanskih predelih rasteta brin in tisa, bambus nadomesti rododendron. Subtropski gozdovi, ki prevladujejo v osrednji in južni Kitajski vsebujejo kar 146.000 vrst rastlin. Tropski in sezonski deževni gozdovi, čeprav so omejeni na gozdove [[Junan]]a in [[Hainan]]a, vsebujejo četrtino vseh živalskih in rastlinskih vrst, najdenih na Kitajskem. Kitajska ima več kot 10.000 zabeleženih vrst gliv, od katerih jih je skoraj 6000 večjih gliv.
 
=== Okoljska problematika ===
Vrstica 233:
=== Urbanizacija ===
[[File:China Top 10 Biggest Cities.png|thumb|upright=0.9|left|Karta 10 največjih krajev na Kitajskem (2010)]]
Kitajska se je v zadnjih desetletjih znatno urbanizirala. Odstotek prebivalstva države, ki živi na urbanih območjih, se je povečal z 20% leta 1980 na več kot 55% v letu 2016. Ocenjuje se, da bo kitajsko prebivalstvo v mestih do leta 2030 doseglo milijardo, kar je enako osmina svetovnega prebivalstva. Od leta 2012 je na Kitajskem več kot 262 milijonov delavcev migrantov, večinoma migrantov s podeželja, ki iščejo delo v mestih.
 
Kitajska ima več kot 160 mest z več kot milijon prebivalci, vključno s sedmimi megamest (mesta z več kot 10 milijoni prebivalcev): Chongqingu, Šanghaj, Peking, Guangzhou, Tianjin, Shenzhen in Wuhan. Do leta 2025 se ocenjuje, da bo v državi 221 mest z več kot milijon prebivalci. Podatki v spodnji tabeli so iz popisa prebivalstva leta 2010 in so le ocene urbanega prebivalstva v upravnih mejah; drugačno razvrstitev obstaja ob upoštevanju celotne občinske populacije (ki vključuje primestno in podeželsko populacijo). Velika ''plavajoča populacija'' delavcev migrantov otežuje izvajanje popisov v urbanih območjih; spodaj navedene številke vključujejo samo prebivalce, ki živijo v daljšem časovnem obdobju.
Vrstica 350:
[[File:Alibaba group Headquarters.jpg|upright=0.9|thumb|left|Sedež skupine Alibaba v Hangzhou]]
 
Ker se je ekonomska liberalizacija začela leta 1978, je bila Kitajska med najhitreje rastočimi gospodarstvi na svetu. Po podatkih Mednarodnega denarnega sklada je letna povprečna rast BDP med letoma 2001 in 2010 znašala 10,5%. Med letoma 2007 in 2011 je bila stopnja gospodarske rasti Kitajske enakovredna rasti vseh držav G7. V skladu z indeksom Global Growth Generators, ki ga je februarja 2011 napovedala Citigroup, ima Kitajska zelo visoko 3G stopnjo rasti. Zaradi visoke produktivnosti, nizkih stroškov dela in sorazmerno dobre infrastrukture so postali vodilni proizvajalci na svetu. Vendar pa je kitajsko gospodarstvo zelo energetsko intenzivno in neučinkovito; leta 2010 je bila največji porabnik energije na svetu in se zanaša na [[premog]], ki zagotavlja več kot 70% energetskih potreb in presegla ZDA; septembra 2013 je bila največji uvoznik nafte na svetu. V začetku leta 2010 se je stopnja gospodarske rasti upočasnila zaradi domačih kreditnih težav, oslabitve mednarodnega povpraševanja po kitajskem izvozu in krhkosti v svetovnem gospodarstvu.
 
== Naravne in kulturne znamenitosti ==
Vrstica 359:
=== Kraji svetovne dediščine Unesca ===
*'''Chengde'''; mesto v provinci Hebei je bila poletna rezidenca cesarjev dinastije Čing (1730—90). Park obdan z 10 km dolgim obzidjem in osmimi svetišči v bližini je na seznamu Unescove svetovne dediščine.
*'''Dazu'''; mesto v Rdeči kotlini v provinci Sečuan ima v bližnjih hribih Bei Shan in Baoding Shan, na 40 krajih, v stene vklesanih 50.000 budističnih, daoističnih in drugih figur (9.—13. st.). So del Unescove svetovne dediščine.
*'''Dujiagyan'''; severozahodno od Chenduja, ob reki Min Jiang je še vedno delujoč namakalni sistem, zgrajen okoli 250 pr. n. št.. Na gori Qingcheng nad mestom je najstarejše središče daoizma s svetišči (mdr. Jianfu, Shangqing, Changdao, …), Oboje na seznamu Unescove svetovne dediščine.
*'''Emei Shan''' je sveta gora budistov na zahodu Rdeče kotline, zahodno od Leshana. Skozi močno razčlenjeno pokrajino vodi 44 km dolga romarska pot od kraja Baogua, mimo številnih svetišč na vrh Gore nežne obrvi (''Éméi shān'', 3099 m). Je del Unescove svetovne dediščine.
Vrstica 366:
*'''Jiuzhaigou''' je zavarovano območje kraške pokrajine s slapovi in gozdovi v gorovju Min Shan (720 km2). Je del Unescove svetovne dediščine.
*'''Lasa''' (''Lhasa'') je glavno mesto avtonomne regije Tibet na 3685m nmv. Je kulturno in versko središče Tibetancev s svetiščem Jokhang (7. st.), rezidenco dalajlame palačo Potala, ki je del Unescove svetovne dediščine in samostanoma Drepung in Ganden v okolici mesta.
*'''Leshan'''; mesto v Sečuanu leži na sotočju rek Min in Dadu je znamenito po 71 m visokem kipu Bude izklesanem v obrežno pečino (713—803). Je največji na svetu in je del Unescove svetovne dediščine.
*'''Lijiang'''; v gorski dolini Junana je slikovito staro, lepo ohranjeno mesto z lesenimi hišami in tlakovanimi ulicami, zapletenim starodavnim sistemom preskrbe z vodo in je del Unescove svetovne dediščine.
*'''Longmen''' – Jame zmajevih vrat – v pečinah na obeh bregovih reke Yi je izdolbenih 1352 jam in 750 niš, okrašenih s stenskimi slikami in okoli 100.000 kamnitimi kipci (4.—10. st.). Je del Unescove svetovne dediščine.
Vrstica 388:
[[File:Shaolin Pagoda Forest, Henan, China - June 2001.jpg|thumb|Pagodni gozd]]
 
*'''Chengdu'''; v glavnem mestu province Sečuan, ki leži ob reki Jin Jiang, je svetišče princa Wuja (4. st.), grob cesarja Wang Jiana (10. st.), budistično svetišče Manjushri (ali Wenshu, 7.—10. st.) ter Sečuanski muzej.
*'''Datong'''; v mestu, ki je v severnem delu province Shanxi, je zid devetih zmajev iz barvnih keramičnih opek (1392) dolg 45 m in visok 8m. Tu so še budistični samostani zgornji Huayan (1062), spodnji Huayan (1038) in Shanhua (1128—1143), južneje pa gora Hengshan (2017 m) ena od petih daoističnih svetih gora s samostanom Xuankong sredi skalne stene (6. st.).
*'''Guilin''' je mesto ob reki Lí Jiāng, na zelo obsežnem kraškem svetu v avtonomnem območju Guangži. Stožčasti kras s strmimi hribi (Park sedmerih zvezd) in kraškimi jamami (jama Trstične piščali – ''Ludi Yan'' ali Jama sedmerih zvezd – ''Qīxīngyán'') je zelo slikovit.
Vrstica 399:
*'''Suzhou''' je mesto prepredeno s kanali in središče svilarstva. Je zahodno od Šanghaja. V mestu je 150 tematskih vrtov, ki so nastajali med 11. in 19. st. in prikazujejo klasične kitajske pokrajine (Vrt paviljona azurnih valov – 10. st., Vrt obotavljanja – 1800, Vrt skromnega upravnika – 16. st. in drugi. So del Unescove svetovne dediščine.
*'''Šanghaj''' (''Shanghai'') je največje mesto, trgovsko in industrijsko središče, pristanišče v delti reke Jangce. Nabrežje Bund (''Waitan'', 1890—1920) je zgrajeno v evropskem klasicističnem slogu, ohranjen je del starega mesta ''Yuyuan'', svetišče žadastega Bude (1918—28), muzeji, itd.
*'''Turpan''' je mesto v Turpanski depresiji v Sinkiangu in kulturno središče Ujgurov. V mestu je slikovit bazar, 44 m visok minaret ob Eminovi mošeji (18. st.), v okolici so razvaline ujgurskih mest Gaochang in Jiaohe (prestolnica med 9. in 13. st.), v skalo vklesane Jame tisočerih Bud s stenskimi slikami (6. do 14. st.). Pomemben je [[Turpanski vodni sistem]] ''karez'' za vodooskrbo.
*'''Xigaze''' (''Shigatse'') je mesti v Tibetu z znamenitim lamaističnim samostanom Tashilhunpo (ustanovljen 1447), bil sedež pančenlame, od kulturne revolucije dalje je ta v Pekingu.
*'''Xining''' je glavno mesto province Činghaj (''Qinghai''), leži ob reki Huang Shui na 2200 m nmv. Ima znamenito Veliko mošejo in velik lamaističen samostan Kumbum v bližini.
Vrstica 426:
Kitajske železnice, ki so v državni lasti, so med najpomembnejšimi na svetu, ki so leta 2006 obdelale četrtino svetovnega železniškega prometa na samo 6 % svetovnih tirov. Od leta 2013 je država imela 103.144 km železnic, tretje najdaljše mreže na svetu. Vse pokrajine in regije so povezane z železniškim omrežjem, razen Macau. Železnice so zelo obremenjeno, zlasti med kitajskim novim letom, ko se odvija največja letna migracija na svetu.
 
Sistem za visoke hitrosti (HSR) je začel z gradnjo v začetku leta 2000. Danes ima več kot 19.000 kilometrov namenskih prog, ki skupaj presegajo dolžino preostale svetovne železniške mreže za visoke hitrosti. Omrežje vključuje železniško progo Peking-Guangzhou-Šen-čen, eno najdaljšo HSR linijo na svetu in železniško progo Peking-Šanghaj, ki ima tri najdaljše železniške mostove na svetu. Vlak Šanghaj Maglev, ki doseže 431 km / h je najhitrejši komercialni vlak na svetu.
[[File:A maglev train coming out, Pudong International Airport, Shanghai.jpg|thumb|left|upright=0.9| Šanghajski vlak Maglev]]
 
Vrstica 446:
{{East_Asia}}
{{APEC}}
 
 
[[Kategorija:Republike|Kitajska, Ljudska republika]]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/wiki/Ljudska_republika_Kitajska«