Ivan V. Krški: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
mBrez povzetka urejanja |
mBrez povzetka urejanja |
||
Vrstica 4:
V 60-ih letih 14. stoletja je Ivan sodeloval v večih diplomatskih misijah v službi ogrsko-hrvaškega kralja [[Ludvik I. Anžujski|Ludvika I.]] (1342.-1382.). V marcu 1365 je Ivan v imenu kralja prenesel ponudbo za mir oglejskemu patriarhu Ludviku della Torre in gospodarju Padove Frančesku I. Carrari. Tega leta je skupaj z bratom vrnil grofu Hugu VIII. Devinskemu grad Reko, ki so jo Krški držali v zastavi od leta 1336. Po kraljevi smrti leta 1382 je Ivan podpiral kraljevo hči [[Marija Anžujska|Marijo]], njegov brat Štefan pa se je pridružil taboru [[Neapelj]]skega [[Anžujci|Anžujca]], [[Karel_III. Neapeljski|Karla III. Neapeljskega]]. Ivan je pomembno prispeval k osvoboditvi zaprte kraljice Marije v juniju 1387, ki je bila zaprta v [[Novigrad (Zadarska županija)|Novigradu]]. Za te zasluge mu je kralj [[Sigismund Luksemburški]] podaril grad [[Cetingrad|Cetin]] in območje [[Klokoč]] v Zagrebški županiji.
Leta 1389 se je Ivan V. spopadel s [[Krbava|krbavskimi]] grofi [[Kurjakovići]], zaradi česar je moral za pomoč prositi [[Beneška republika|Benečane]], hkrati pa je pomagal Zadrančanom in napadal [[Vrana (Pakoštane)|Vrano]], ki jo je obvladoval [[Ivan Paližna]].
Kralj Sigismund Luksemburški je Ivana leta 1390 imenoval za hrvaškega bana. Po smrti brata Štefana leta 1390 je najprej nasprotoval njegovim naslednikom pravico do dedovanja Modruša, vendar se je kmalu sporazumel. Priznal jim je za 39 000 zlatih forintov pravico do Slunja in Drežnice, polovico Senja in Steničnjaka, ter na račun dote 32 000 zlatih forintov dal nečakinji v zastavo Trsat, Bakar in Bribir ter polovicu otoka Krka. Ta sporazum je potrdil dne 20. IV. 1390 sam kralj Sigismund. Od takrat je bil Ivan edini gospodar družinske posesti grofov/knezov Krških na Hrvaškem in v Slavoniji. Sedež je premestil v Modruš. Ko je bil v finančnih težavah je septembra leta 1390 v Anconi zastavil otok Krk za 3000 dukatov. V septembru ali oktobru 1390 ga je kralj Sigismund imenoval za hrvaško-slavonsko-dalmatinskega bana in mu potrdil vse dokumente svojega predhodnika kralja Ludvika I. iz leta 1350 in 1364. V dokumentu iz 11. XI. 1392. mu kralj dovoljuje, da brez dajatev lahko na svoji posesti izkopava rude in jih predeluje, vključujoč srebro in zlato. Pokopan je v frančiškanski cerkvi izven senjskega obzidja.
== Sklici in opombe ==
{{Sklici}}
== Viri ==
* S. Ćirković: O »Đakovačkom ugovoru«. Istoriski glasnik (Beograd), 1962, 1/4, str. 4.
* N. Klaić: Knezovi Frankapani kao krčka vlastela. Krčki zbornik, 1970, 1, str. 141–142.
* B. Zmajić: Grbovi Krčkih knezova, kasnijih Frankopana. Ibid., str. 256.
* V. Klaić: Krčki knezovi Frankapani. Rijeka 19912, 154, 165–168, 170, 173–188, 325.
* S. Krpan: Brinjski kraj u prošlosti i sadašnjosti. Zagreb 1995.
== Zunanje povezave ==
| |||