Mestna termoelektrarna Ljubljana: razlika med redakcijama

m
| coordinates = <!-- WD --> AWB
(pravopis)
m (| coordinates = <!-- WD --> AWB)
| map_alt = Zemljevid centra Ljubljane
| map_caption = Lega na zemljevidu centra Ljubljane
|coordinates = <!-- WD -->
| lat_degrees = 46 | lat_minutes = 3 | lat_seconds = 18.92 | lat_direction = N
| long_degrees = 14 | long_minutes = 30 | long_seconds = 45.75 | long_direction = E
| location = [[Slomškova ulica, Ljubljana|Slomškova ulica 18]], [[Ljubljana]]
| area =
}}
 
'''Mestna termoelektrarna Ljubljana''' (imenovana tudi '''Mestna elektrarna Ljubljana''') je nekdanja [[termoelektrarna]] v Ljubljani na Slomškovi ulici, pogovorno jo Ljubljančani imenujejo Stara mestna elektrarna. Obratovati je začela 1. januarja 1898 z batnim parnim strojem z inštalirano močjo 0,3 MW in je po več fazah posodobitev obratovala kot elektrarna do leta 1961, do leta 1966 pa kot kotlarna, ko je v Mostah na Toplarniški ulici začela obratovati sodobnejša [[Termoelektrarna Toplarna Ljubljana]].
 
==Oprema termoelektrarne ==
 
Leta 1898 sta pričela obratovati 2 parna batna stroja, ki jih je naredila tovarna Erste Brünner Maschinenfabrik z močjo 0,15 MW vsak in sta bila direktno vezana na enosmerni dinamo, ki ga je naredila družba Siemens & Halske. Parni batni stroj je bil tandem izvedbe z visokotlačnim valjem (premera: 325 &nbsp;mm) in nizkotlačnim valjem (premera: 525 &nbsp;mm), hod batov je bil 600 &nbsp;mm. Stroj je bil vezan na vztrajnik (premera: 3200 &nbsp;mm) za mirnejši tek, krmiljenje valjev je bilo drsniško. V ekspanzijski stroj je prišla iz dveh parnih kotlov nasičena para tlaka 11 bar (185 &nbsp;°C), ki je deloval z 150 mahi na minuto in preko vzvoda poganjal vztrajnik. Dinamo je imelo nazivni tok 450 A in je dajalo napetost 150 V za razsvetljavo in 300 V za enosmerne elektromotorje. Tehnologija, ki je bila takrat vgrajena je bila že v tistem času nekoliko zastarela, saj so se že takrat gradile termoelektrarne na [[Izmenični električni tok|izmenični tok]], ki ga je mogoče prenašati na velike razdalje in ima manjše tako prenosne izgube. Termoelektrarna je začela obratovati na [[enosmerni električni tok|enosmerni tok]], kljub temu, da je bilo že v času gradnje jasno, da je to slaba tehnična rešitev, saj ima velike distribucijske izgube in z njim ni moč napajati oddaljenih porabnikov. Tudi lokacija elektrarne je bila izbrana slabo, saj ni imela zanesljivega in zadostnega vira vode (vodnjak) za termodinamične procese, prav tako ni bilo infrastrukture za oskrbo z gorivom od železniške postaje do lokacije MTL. Te težave so se z nadaljnjim večanjem moči še bolj izrazito kazale. Tako je leta 1898 skupna moč MTL znašala 0,3 MW z 2 ročno kurjenima parnima kotloma na rešetke in je delovala samo ponoči, ker podnevi ni bilo priklopljenih dovolj uporabnikov električne energije.
 
Leta 1899 so dobavili en nov parni batni stroj moči 0,3 MW in dva nova parna kotla. Ekspanzijski stroj je bil spet vezan na [[dinamo]] enosmernega toka. Tako je leta 1899 skupna moč MTL znašala 0,6 MW z 4 ročno kurjenimi kotli na rešetke in je še vedno obratovala samo ponoči. Leta 1901 je pričela obratovati [[Ljubljanski tramvaj|cestna železnica]], s tem pa je postala tudi podnevi uporaba električne energije dovolj velika, da je MTL lahko obratovala noč in dan.
Leta 1925 so objekt dozidali in obratovati sta pričela dva [[dizel|dizelska motorja]] moči 0,3 MW vsak s trifaznim izmeničnim tokom. Napetost za razsvetljavo je znašala 220 V, napetost za elektromotorje (medfazna) pa 380 V. V tem letu so obnovili vseh šest starih parnih kotlov in jim zamenjali rešetke z drobnejšimi, ki so bile namenjene za [[premog]] nižje granulacije po kotlovski strani, medtem ko so po parni strani vgradili tudi pregrevalnike pare, s čimer so dosegli večji entalpijski padec v ekspanzijskem stroju, saj je imela pregreta para več energije od nasičene. Tako se je poraba premoga na proizvedeno enoto električne energije znižala, s čimer tudi lastna cena proizvedene električne energije. Tako je leta 1925 bila skupna električna moč MTL 1,8 MW s šestimi parnimi kotli na pregreto paro in dvema dizelskima agregatoma ter je dajala enosmerni in izmenični tok.
[[Slika:Skoda steam turbine-Ljubljana Siska industrial zone.jpg|thumb|left|Škodina parna turbina - nizkotlačni del iz Mestne termoelektrarne Ljubljana, danes razstavljena v industrijski coni Šiška]]
Leta 1930 so objekt dozidali in obratovati je pričela parna turbina z reduktorjem moči 2,2 MW z izmenično napetostjo in dvema novima kotloma na pregreto paro. Parno turbino je naredila družba Škodini Zavodi, generator 50 &nbsp;Hz družba Siemens-Schncker, parna kotla družba Babcock & Wilcox Co. v konzorciju z družbo Prva brnska strojna tovarna - Brno (Češka), hladilni stolp družba Ogrin, stikalne naprave pa družba Brown & Boveri. Nova parna kotla za turbino sta bila zmogljivosti 10 ton pare na uro vsak in z napravo za čiščenje napajalne vode parnih kotlov, saj so naprave višjih tlakov in temperatur občutljivejše na kakovost napajalne vode ter s tem škodljivih pojavov izločanja kotlovca iz vode. Novi turboagregat je v primerjavi z batnimi parnimi stroji ekvivalentne moči zasedel štirikrat manj prostora. Moč pomožnih kotlovskih naprav je znašala 190 &nbsp;kW. V tem letu je bila dostavljena tudi tako imenovana naprava generator motor, ki je imela vlogo pretvarjanja enosmerne napetosti v izmenično in obratno, glede na trenutne potrebe omrežja. Naprava je bila sestavljena iz enega enosmernega rotacijskega stroja, ki je lahko deloval kot generator ali kot motor, in enega izmeničnega trifaznega rotacijskega stroja, ki je lahko deloval kot motor ali generator, oba stroja sta bila spojena in prenašala moč med seboj po potrebi in naprej na omrežje. Z uvedbo izmeničnega toka se je odprla možnost oskrbe tudi okolice mesta. Tako je leta 1930 bila skupna in končna električna moč 4 MW z osmimi parnimi kotli na pregreto paro in dvema dizelskima agregatoma. V noči na 15. avgusta 1931 so na [[Železniška postaja Ljubljana|ljubljanskem kolodvoru]] zasvetile prve žarnice napajane na elektriko iz Šaleške doline (po novem prenosnem 60 kV daljnovodu Velenje-Podlog-Črnuče), ki jo je proizvajala [[Termoelektrarna Velenje]], s tem dogodkom se je začela stagnacija MTL, saj je Ljubljana lahko dobivala zanesljivo elektriko iz oddaljenega energetskega bazena, kjer je bila vsa potreba infrastruktura na pragu elektrarne, poleg tega je bila energetsko učinkovitejša in izključno na izmenični tok s parnimi turbinami. Leta 1939 se je nova [[Termoelektrarna Trbovlje]], ki je bila nove generacije na prašno kurjavo (brez rešetk) priključila na RTP Podlog in s tem tudi začela napajati Ljubljano, kar je spet povečalo zanesljivost oskrbe. Leta 1943 pa je začela obratovati tudi [[Termoelektrarna Brestanica]] s takrat sodobno nemško tehnologijo. Potrebe v Ljubljani po električni energije je bilo tako bolj smiselno zadostovati s prenosom elektrike iz oddaljenih energetskih bazenov, ki niso imeli problemov s transportom goriva in podobno. Tako so bila vlaganja v MTL nesmiselna v okviru proizvodnje električne energije, ker ne glede na vložke bi bila elektrarna še vedno sredi mesta in je bilo premog potrebno voziti iz krajev, kjer so obratovale učinkovitejše termoelektrarne: Brestanica, Trbovlje, Velenje. Zadnja leta obratovanja z vsemi enotami je MTL predstavljala eno izmed najbolj zastarelih termoenergetskih objektov.
 
Leta 1947 je MTL prenehala oddajati enosmerni tok, ki je bil zastarel že leta 1898. S tem je prenehala obratovati s parnimi batnimi stroji zaradi neekonomičnosti (kar je po znanih podatkih bila zadnja javna termoelektrarna na batne stroje v Sloveniji) in je oddajala samo še izmenični tok skupne moči 2,8 MW.