Šintoizem: Razlika med redakcijama

Šintoizem nima ustanovitelja, prav tako ne osrednjega verskega besedila, kot je Biblija v krščanstvu. [[Propaganda]] in pridiganje nista običajna, saj je šintoizem globoko zakoreninjen v japonskemu narodu in tradiciji. Šintoistična verska literatura je zapisana šele po prihodu budizma na Japonsko. Najpomembnejši zapisi so kronike ''[[Kodžiki]],'' ''[[Nihon Šoki]]'' in ''[[Šoku Nihongi]]'' iz začetka 8. stoletja, predstavljajo odgovor na kulturne vplive/izzive Kitajske. Kronike prve beležijo šintoistične običaje, predvsem starejša ustna izročila, a jih ne uvrščajo pod enotno religijo, ampak obravnajo kot zbirko domorodnih verovanj in mitologij.

Kodeks Tajho iz leta 701 naj bi zajezil zunanje vplive in stabiliziraj japonsko družbo preko cesarske moči. Zaobjemal je regulacije na področju vere (registracija vseh templev, svečenikov, duhovnikov in nun), vladne strukture, zemlje, kazenskega in civilnega prava. Kroniki Kodžiki in Nihon Šoki iz začetka 8. stoletja sta zborni deli obstoječih mitov in legend. Napisani sta bili z namenom vpeljave taoističnih, konfucijanističnih in budističnih tem v japonsko verovanje, pa tudi legitimiranja cesarske hiše. V kroniki ''Kodžiki'' je navedeno, da so člani japonske cesarske družine potomci sončnega božanstva Amaterasu.

Budizem se strukturno vpelje v japonsko družbo tekom vladavine [[Šomu (japonski cesar)|cesarja Šoma]] (724-749). Cesar položi načrte za [[Buda Dajniči|Velikega sončnega Buda]] po podobi Vairokana. Veliko budistov je videlo ''kami'' kot varuhe budistične manifestacije in tudi kot varuhe oziroma učence Bud in [[Bodhisatva|bodhisatev]]. Dvorni misleci so pojasnjevali razlike med domorodno in budistično tradicijo. ''Kami'' naj bi bili nadnaravna bitja, še vedno ujeta v krogu rojstev in smrti (reinkarnacije), ob čemer bi varovali budizem in omogočali učenje sočutja. [[Kukaj]] (774-835) je izzval to interpretacijo. ''Kamije'' je videl kot utelešenja Bud samih (teorija [[hondži sujdžaku]]) ali pa celo Bude sami. Ta vključujoča interpretacija, zacementirana v kodeksu ''[[šinbucu šugo]],'' je veljala do konca Obdobja Edo, saj v srednjeveški in zgodnji moderni dobi ni bilo teološkega pristopa k šintoizmu. [[Motoori Norinagi]] (1730-1801) je želel takrat veljavno verovanje prečistiti v prvotni pravi šintoizem, a se je izkazalo, da so že mitologije iz prvih pisnih virov, kot je ''Nihon Šoki,'' polni izposojenih načel iz taoizma. Poskus je pripomogel kh kasnejši ločitvi šintoizma od budizma.

V Obdobju Mejdži je šintoizem postal spet ločen od budizma. Mite o nastanku Japonske so uporabili za ohranjanje cesarjevega kulta kot del sodobne graditve narodne zavesti. Šintoistični svečeniki so postali državni uradniki, pomembna svetišča so začela prejemati vladne investicije. Razdeljena so bila na 12 nivojev po hierarhiji zs svetiščem v Iseju na vrhu. Država je narekovala uradno teologijo s svetostjo japonskega imperija kot osredjem dogme. Propaganda ni bila zelo priljubljena, zato se je proti koncu 70. let 19. stoletja ukinila. Japonski nacionalizem je ostal tesno povezan z legendami o nastanku in starodavno vladavino. Šele po drugi svetovni vojni je cesar Šova razglasil, da kot cesar ni božanstvo v človeški obliki.