|
Miroslav Vilhar se je rodil 7. septembra 1818 v Zgornji Planini pri Rakeku. V matično knjigo je bil vpisan kot Freidrich Karl Wilicher; kasneje je ime poslovenil.
Osnovno šolo je obiskoval v Postojni, gimnazijo v Št. Pavlu na Koroškem, v Ljubljani pa licej in filozofijo. Po končani srednji šoli se je vpisal na pravo v Gradcu in pozneje na Dunaju. Pred koncem študija ga je oče poklical domov zaradi finančnih težav. Že v Gradcu se je Miroslav pesniško in glasbeno udejstvoval, vendar v nemškem jeziku; svoja prva dela je v nemščini izdal leta 1842 in jih posvetil graškim pravnikom. 1843 se je vrnil v domače kraje in se poročil z Jožefo Dejakovo iz Senožeč. Živela sta na Kalcu in imela devet otrok: Evgena (1845–1878), Alfonza (1846–1861), Jožefo (1847), Frideriko (1849–1851), Karolino (1849–18681849–1886), Franca Serafina (1852–1928), Julija (1853), Viljemino (1857) in Ivano (1858–1877). Ob vrnitvi domov je v družbi narodno zavednih prijateljev spoznal, kaj je njegova narodnost in njegova naloga. Začel se je načrtno učiti slovenskega jezika, kar je kmalu prineslo njegovo prvo slovensko pesem ''Predčutki ''v Novicah 1845. Objavljal in sodeloval je pri vseh takrat vodilnih časopisih (''Novice'', ''Slovenski glasnik'') s podpisom Miroslav; pisal pa je tudi o aktualnih dogodkih v domačih krajih v dopisih ''Iz Kalca''. Fran Levstik je leta 1858 prišel na Kalec za domačega učitelja Vilharjevim otrokom. Čeprav je Vilhar rad dajal svoje pesmi Levstiku v branje, pa ni rad slišal ostre kritike, ki mu jo je namenil Levstik. Vilharjeve pesmi so se redno pojavljale na čitalniških prireditvah, tudi Vilhar sam se jih je udeleževal, ko se je preselil z družino v Ljubljano leta 1861 zaradi šolanja otrok in političnega udejstvovanja. 21. marca 1861 je bil izvoljen za deželnega poslanca. Vendar ni bil posebej nadarjen za politično življenje, saj se je že na prvi seji 8. aprila zameril naprednjakom, ko je v diskusiji o Tomanovem predlogu o slovenščini kot debatnem jeziku podprl nemščino. Vilhar je odtlej zvesto podpiral slovensko stranko. Čitalnice so potrebovale preproste in zabavne igre, zato jih je zalagal z lastnimi igrami in prevodi. 2. januarja 1863 je začel z izdajanjem prvega slovenskega političnega lista ''Naprej''. Vilhar je za sodelavca povabil ravno Levstika, ki je bil nato urednik in dejanski vodja, Vilhar je bil izdajatelj in formalni urednik. Kmalu si je ''Naprej'' pri avstrijskih oblasteh prislužil črno piko zaradi dveh člankov: ''Misli o sedanjih narodnih mejah ''(napisal ga je Pleteršnik z Levstikovo pomočjo) ter Levstikov ''Kaj se nekaterim zdi ravnopravnost ''(povod za članek je bila zavrnjena prošnja županov ljubljanske okolice za slovensko uradno dopisovanje). To je bilo povod za prenehanje izdajanja časopisa, zadnja, 78., številka je izšla 20. septembra. Vilhar je bil obsojen na 6 tednov ječe na Žabjaku; med prestajanjem kazni so nastale pesmi in politični epigrami v zbirki ''Žabjanke'' (Zagreb, 1865).
V letu 1865 se je končalo tudi njegovo ustvarjanje na glasbenem področju. Po prestani kazni se je z družino vrnil na Kalec in njegovo vseslovensko delovanje je bilo osiromašeno, vendar pa je družabno življenje na Kalcu oživelo: znova je bil grad zbirališče notranjskih rodoljubov, ki jih je gospodar navduševal s pesmimi in napevi. Sedaj je bolj ustvarjal na leposlovnem področju, kjer je pokazal svojo občutljivost na dane razmere, saj je hitro in pravilno odreagiral na potrebe takratnega slovenskega kulturnega življenja: pisal in prirejal je odrska dela. V letih pred smrtjo se je ukvarjal s sinom Franom Serafinom, ki je kasneje postal dober skladatelj. 9. maja 1969 je Vilhar s somišljeniki in prijatelji organiziral tabor na Kalcu, prvi tabor na Notranjskem. Že takrat je bil Vilhar precej bolan in je 6. avgusta 1871 umrl zaradi nenadne otekline. Pokopan je v Knežaku v grobnici Vilharjevih.
|
