Jakob Friedrich Fries: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
pravopis |
||
Vrstica 11:
Friesova najpomembnejša razprava, Neue oder antropologische Kritik der Vernunft (druga izdaja, 1828-1831) je bila poskus uveljavitve njegove psihološke analize kritične filozofije Immanuela Kanta. Leta 1811 je objavil System der Logik (izdaja 1819 in 1837), leta 1814 pa Julius und Evagoras, filozofsko romanco. Bil je tudi del političnih polemik, in leta 1816 je napisal Ueber die Gefaehrdung des Wohlstandes und des Charakters der Deutschen durch die Juden (On the Danger Post by the Jews to German Well-Being and Character),v kateri poleg drugih stvari zagovarja različen znak na oblekah judov, da bi jih razlikovali od ostalih prebivalcev, ter spodbuja preseljevanje le-teh iz Nemških dežel. Krivil je jude posedovanja prevelikih količin denarja v njihovi družbi in uničenja nemške blaginje.
Leta 1816 je bil povabljen v Jeno, da bi poučeval tam teoretično filozofijo, matematiko, fiziko in se pridružil kampaniji proti takrat prevladujoči romantiki. V politiki je bil močan liberalist in unionist, naredil pa je tudi veliko, da bi navdihnil organizacijo Burschenschaft. Objavil je tudi brošuro, ki poziva
Friesovo pismo Karlu Sandu (eden od Friesovih privržencev), v katerem ga Fries odvrača od udeleževanja skrivnih skupščin, je bilo uporabljeno kot dokaz Friesovi zaroti. Mainz-ova komisija ga je obsodila; glavni vojvoda Weimarja je bil prisiljen mu odvzeti naziv profesorja in mu prepovedal poučevanje filozofije.
Fries je umrl 10. avgusta 1843. Njegova najpomembnejša dela, napisana v času njegovega poučevanja v Jeni, so Handbuch der praktischen Philosophie (1817-1832), Handbuch der psychischen Anthropologie (1820-1821), in Die mathematische Naturphilosophie (1822).
Vrstica 19:
== FILOZOFIJA ==
Brez pomislekov Friesovo najpomembnejše delo je Wissen, Glaube und Ahndung, ki vključuje pojem Ahndung (slutnja) in diskutira to idejo. Fries napeljuje bralca na njegova daljša dela, za katera
Teorija Immanuela Kanta je, da lahko poznamo pojav, in ne stvari tako kot so, saj nam primankuje intelektualne intuicije ali kapacitete, da direktno zaznamo stvari onstran tega kar naši čuti nam sporočajo. To, poleg drugih stvari, onemogoča katerakoli prepričanja o bogu in posmrtnem življenju. Kant je poskušal rešiti to nemogočo situacijo z nakazovanjem tega v praksi, naš razlog zahteva od nas, da sprejmemo obstajanje teh subjektov, ki temeljijo na moralni podlagi.
Kot mnogo drugih, je Fries zavrnil to Kantovo teorijo in jo imel za popolno iluzijo. Zanj, je gotovost vere in prepričanj najvišja oblika razumnosti. Resnica nam je na tem nivoju direktno podana. Znanje, ki ga je enačil z znanjem naravnega sveta temelječega na razumevanju, nikakor ne more iti preko razumevanja navadnih spletov med pojavi. Probati, kot je Kant, da racionalno deduciramo iz harmonije narave, to da je moral obstajati vsemogočni vzrok, za Friesa ni bilo smiselno. Rajši je trdil, da je obstajala tretja sposobnost, ki nam dovoli imeti slutnjo za višji red, ki je skrit za lepoto narave in človekove duše.
Po eni strani, je verjel da skozi razumevanje, pri danem času in trudu, smo bili vsaj teoretično zmožni dojemanja vsakega dogodka v prihodnosti, odkar stvari se razkrivajo skozi zakone. Po drugi strani, je verjel, da smo imeli sposobnost omogočanja
== VPLIV IN ZAPUŠČINA ==
| |||