177.643
urejanj
m
--okraski
Oznaka: razveljavitev |
m (--okraski) |
||
|
'''Dore Klemenčič - Maj''', [[Slovenci|slovenski]] [[slikar]], [[častnik]] in [[partizan]], * [[15. junij]] [[1911]], [[Galicija, Žalec|Galicija]], [[Kranjska]], † [[23. februar]] [[1988]], [[Ljubljana]], [[Socialistična republika Slovenija|Slovenija]].
Dore Klemenčič – Maj je bil rojen 15. junija 1911. leta v Galiciji v učiteljski družini. Njegov oče je bil velik narodnjak, spoštovan zaradi svojih naprednih družbenih in gospodarskih idej, med Galičani posebno cenjen zaradi svojega znanja o naprednem sadjarstvu in čebelarstvu. Do upokojitve leta 1925 je bil šolski upravitelj. Tudi mama Ivanka, doma iz okolice Ljubljane, je bila priljubljena učiteljica; gospodinje - predvsem kmečke ženske - je učila gospodinjstva in ročnih del.
Po mali maturi na celjski meščanski šoli je Dore Klemenčič leta 1927 odšel v Ljubljano, kjer je bil vajenec v grafično risarskem oddelku Delniške tiskarne. Po delu je obiskoval slikarsko šolo, ki sta jo vodila Anton Sever in Miro Šubic.
Leta 1929 se je vpisal na zagrebško umetniško akademijo , kjer mu je bil vsa leta glavni profesor za slikarstvo Ljubo Babić, za grafiko pa Tomislav Križman, oba odlična likovnika in mentorja. Leta 1934 je diplomiral z odliko.
27. marca 1938 je bila v [[maribor]]ski [[Kazinska dvorana, Maribor|Kazinski dvorani]] otvoritev njegove slikarske razstave, ki se je je ob drugih mariborskih ljubiteljih slikarske umetnosti udeležil tudi župan dr. [[Alojzij Juvan]].<ref>Maksimiljan Fras, ''Mariborski župan dr. Alojzij Juvan in njegov čas'', Maribor, 2013, s. 316. {{COBISS|ID=266370048}}</ref>
V svoj dnevnik je 2. junija 1938 napisal: "
Naslednje leto je bil vpoklican k vojakom v šolo za rezervne oficirje v Bilećo. V [[Vojska Kraljevine Jugoslavije|vojski Kraljevine Jugoslavije]] je pridobil čin podporočnika.
Pričakoval je, da bo sprejet za likovnega učitelja na celjski gimnaziji. Pa ni bil, sprejet je bil Albert Sirk, ki sicer ni imel ustrezne izobrazbe, je bil pa celjskim oblastnikom bolj všeč.
Takole napiše v dnevnik: "Toda ne samo v Celju bivajoči kulturniki, ampak tudi tamkajšnji politiki in policaji niso želeli, da bi bil v njihovem kraju mlad sumljiv človek, ki se kaj rad druži z domačimi levičarji. Sicer pa jim tega nisem zameril, kdo bi se togotil na večne nasprotnike, kajti prav oni so mi omogočili, da sem doživel deželo, ki so jo naši pradedje imenovali
Tri leta je služboval kot učitelj likovnega pouka v [[Banja Luka|Banja Luki]]. V tem obdobju je naslikal veliko pokrajinskih slik tedanje [[Bosna|Bosne]]. V dnevniku 13. avgusta preberemo: "''Bil sem v mestu in čital v Slovencu, da sem nameščen na realno gimnazijo v Banja Luki. Zavrtel sem se za 90 stopinj''."
Čas, ki ga je kot likovni pedagog preživel v Banja Luki, je bil likovno izjemno plodno obdobje njegovega življenja, saj je v treh letih naslikal več kot 200 oljnih slik in veliko akvarelov, žal se je večina od njih med vojno izgubila.
Na začetku [[Druga svetovna vojna|druge svetovne vojne]] so ga vpoklicali v vojsko. Ko je Jugoslavija čez nekaj dni kapitulirala, so ga zajeli Nemci in v taborišču za oficirje Oflag Doessel-Warburg je preživel devet mesecev, od koder so ga izpustili na prošnjo kolegov banjaluške gimnazije. V taborišču mu ni bilo slabo: Nemci so mu omogočili, da je slikal in risal. Ob odhodu je lahko vsa svoja dela (opremljena z nemškim žigom) obdržal in so danes v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani.
Med vojno je doživel marsikaj: najprej je bil v
Po vojni je bil dve leti član komiteja za kulturo in umetnost v Beogradu.
Nato je kot svobodni slikar živel in delal v Ljubljani do svoje smrti. Umrl je leta 1988 v Ljubljani, star 77 let.
Po umetniški usmeritvi je bil
Ob slovenskem kulturnem prazniku so v Savinovi hiši v [[Žalec|Žalcu]]. leta 1992 slovesno odprli stalno zbirko njegovih del. V kratkem bo odprta galerija njegovih del tudi v njegovem rojstnem kraju [[Galicija|Galiciji]].
Klemenčičev umetniški opus je izjemen. Akademija ga je izoblikovala v žlahtnega kolorista. Je avtor čudovitih cvetličnih in drugih tihožitij s preprostimi, vsakdanjimi predmeti, figuralnih kompozicij, portretov, pejsažev, cvetočih dreves pomladi in žarečih jeseni, mojstrsko izraženih v posebnem barvnem in svetlobnem vzdušju.
Klemenčičev svet je razcepljen na dvoje: na eni strani je on sam, osamljeni večni borec, v vojni in miru, za nedosegljive ideale, ki ga strahovito boli to, da so se sanjski upi in načrti tako surovo spremenili v svoje popolno nasprotje, in na drugi, nasprotni, sovražni tabor, splet kulturne politike, ki je razlog za večino njegovega pisanja.
Njegovi dnevniški zapiski so nastajali skoraj šestdeset let in leta 1972 izšli v knjigi
Po njegovi smrti je velik del zapuščine dobila Medobčinska matična knjižnica v
Poleg obsežnega opusa olj, grafik in risb je ustvaril tudi nekaj umetnin večjega formata: stenski gravuri Krst pri Savici in Martina Krpana, veliko kompozicijo Koliščarji v Mestnem muzeju v Ljubljani, v Tekstilni tovarni v Ajdovščini stenski sliki s prikazom nekdanjega in sodobnega načina proizvodnje.
* [[seznam udeležencev Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju]]
{{normativna kontrola}}▼
{{painter-stub}}
{{soldier-stub}}
▲{{normativna kontrola}}
{{DEFAULTSORT:Klemenčič-Maj, Dore}}
[[Kategorija:Rojeni leta 1911]]
| |||