Nukleinske kisline je prvi izoliral [[Friedrich Miescher]] leta 1869<ref>{{cite journal |author1=Mashaghi A|author2= Katan A |title=A physicist's view of DNA |journal=De Physicus|volume=24e |issue=3 |pages=59–61 |year=2013 | arxiv= 1311.2545v1 |bibcode=2013arXiv1311.2545M }}</ref> in jih tako poimenoval zato, ker jih je našel v jedru [[levkocit]]ov. Prisotnost nukleinskih kislin v ostalih celicah so dokazali v naslednjih nekaj letih, vendar je do odkritja njihove biološke vloge minilo še približno 75 let. V 1930. in 1940. letih je še vladalo trdno prepričanje, da so nosilci genetske informacije beljakovine, za katere so menili, da so edine dovolj zapletene biomolekule, da so sposobne opravljati to funkcijo. Nasprotno je DNK v tistem času veljala za precej dolgočasno in nepomembno molekulo, ki jo sestavlja monotono zaporedje štirih različnih nukleotidov, zaradi česar si ni bilo mogoče predstavljati, da bi lahko bila nosilka genetske informacije. Vendar se je v naslednjih desetletjih na veliko presenečenje večine izkazalo, da je resnica ravno nasprotna.
Enega prvih eksperimentov, ki so utrli pot k razkritju prave narave DNK, je že leta 1928 izvedel [[Frederick Griffith]], ki je odkril t. i. transformirajoči princip. V svojem eksperimentu je Griffith okužil [[hišna miš|miši]] z dvema tipoma bakterije ''[[Diplococcus pneumoniae]]'' (R in S), ki povzroča [[pljučnica|pljučnico]].<ref>{{cite journal | author = Griffith F | title = The significance of pneumococcal types | journal = The Journal of Hygiene (London) | volume = 27 | issue = 2 | pages = 113–59 | date = January 1928 | pmid = 20474956 | pmc = 2167760 | doi = 10.1017/S0022172400031879 }}</ref><ref>{{cite journal | author1 = Lorenz MG|author2= Wackernagel W | title = Bacterial gene transfer by natural genetic transformation in the environment | journal = Microbiol. Rev. | volume = 58 | issue = 3 | pages = 563–602 | year = 1994 | pmid = 7968924 | pmc = 372978 }}</ref> Pripravil je mešanico živih (R-; nesposobnih povzročiti bolezen) in mrtvih (S-; [[patogen]]ih) bakterij ''D. pneumoniae'' in jih vbrizgal v miši, kar je proti pričakovanju povzročilo smrt večine miši. Še presenetljiveje pa je bilo, da je kri mrtvih miši vsebovala žive bakterije S. Mrtve bakterije S so torej nekako transformirale sicer nepatogene bakterije R v [[virulenca|virulentno]] obliko S. Leta 1944 so [[Oswald Avery]], [[Colin MacLeod]] in [[Maclyn McCarty]] po desetletnih raziskavah sklenili, da je za transformirajoči princip odgovorna molekula DNK, ki je torej tudi nosilka genetske informacije.<ref>{{cite journal | author1 = Avery OT|author2= Macleod CM|author3= McCarty M | title = Studies on the Chemical Nature of the Substance Inducing Transformation of Pneumococcal Types: Induction of Transformation by a Desoxyribonucleic Acid Fraction Isolated from Pneumococcus Type Iii | journal = J Exp Med | volume = 79 | issue = 2 | pages = 137–158 | year = 1944 | pmid = 19871359 | pmc = 2135445 | doi = 10.1084/jem.79.2.137 }}</ref> To odkritje je bilo tedaj skoraj popolnoma prezrto in do uveljavitve takega razumevanja v znanstveni skupnosti je minilo še skoraj desetletje. Leta 1952 sta [[Alfred Hershey]] in [[Martha Chase]] izvedla eleganten eksperiment z [[bakteriofag]]i, ki je zelo prepričljivo dokazal, da je za transformirajoči princip zares odgovorna DNK.<ref>{{cite journal | author1 = Hershey AD|author2= Chase M | title = Independent Functions of Viral Protein and Nucleic Acid in Growth of Bacteriophage | journal = J Gen Physiol | volume = 36 | issue = 1 | pages = 39–56 | year = 1952 | pmid = 12981234 | pmc = 2147348 | doi = 10.1085/jgp.36.1.39 }}</ref>
Končno pa sta osrednjo vlogo te molekule v biologiji leta 1953 potrdila [[James Dewey Watson]] in [[Francis Crick]], ko sta razvozlala njeno strukturo. S tem se je začela sodobna [[molekularna biologija]]. Za svoje delo sta prejela [[Nobelova nagrada|Nobelovo nagrado]] za [[Nobelova nagrada za fiziologijo ali medicino#1962|fiziologijo ali medicino 1962]].
