Wikipedija

Rusini: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
m pnp
MP1000 (pogovor | prispevki)
86 urejanj
m slovnični popravki
Vrstica 38:
}}'''Rusini''' <rusíni> (Rusinsko: Русины ''Rusyny''; ukrajinsko: Русини; včasih tudi Rošnaki, Ruteni, Rusnjanci) so majhen [[narod]], ki govori [[Vzhodni Slovani|vzhodnoslovanski]] jezik, znan kot [[rusinščina]]. Rusini so potomci [[Rutenci|Rutencev]], ki niso prevzeli etnonima »[[Ukrajinci]]« v zgodnjem 20. stoletju. Predstavljanje pod imenom Rusin(-ka, ''ž'') v različnih državah ni bilo priznano in v nekaterih primerih prepovedano. <ref name="Magosci2">{{cite journal|author=Paul Magocsi|authorlink=Paul Robert Magocsi|url=http://www.litopys.org.ua/rizne/magocie.htm|year=1995|title=The Rusyn Question|journal=Political Thought|volume=2-3|issue=6}}</ref> Večinoma se med Rusine šteje Karpato-Rusine, Karpato-Rutence oziroma Karpatske Rutene iz Karpatske Rutenije, diskretne regije zahodne Ukrajine, severo-vzhodne Slovaške in jugo-vzhodne Poljske.<ref name="Magosci">{{cite journal|author=Paul Magocsi|authorlink=Paul Robert Magocsi|url=http://www.litopys.org.ua/rizne/magocie.htm|year=1995|title=The Rusyn Question|journal=Political Thought|volume=2-3|issue=6}}</ref>
 
Rusini so bili vedno podvrženi večjim sosednjim močemsilam, kot so Madžarska, Češkoslovaška, Slovaška, Poljska, Sovjetska zveza, Ukrajina in Rusija. V primerjavi z modernim ukrajinskim nacionalnim gibanjem, ki združuje zahodne Ukrajince s preostankom Ukrajine, se je rusinsko narodno gibanje izražalo v dveh oblikah. Prva tretiraobravnava Rusine kot poseben vzhodnoslovanski narod, druga pa temelji na konceptu bratske unije z Rusi.
 
Dandanes Rusine za etnično manjšino uradno priznavajo [[Slovaška]], [[Poljska]], [[Madžarska]], [[Češka]], [[Srbija]] in [[Hrvaška]]. Leta 2007 so bili Karpato-Rusini kot obstoječa entiteta v [[Ukrajina|Ukrajini]] priznani zaradi truda [[:en:Zakarpattia_Oblast|Zakarpatskega]]Regionalnega Zborovanja, leta 2012 pa je rusinščina v nekaterih delih države dobila status [[Uradni jezik|uradnega jezika]]. Večina modernih Rusinov, ki se identificirajo s tem imenom, sicer živi izven Ukrajine.
 
Od približno 1,2 miljona ljudi Rusinskih korenin<ref name="Magosci" /> se le približno 90.000 ljudi uradno identificira kot Rusini. Vzroki za to so med drugim neodobravanje nekaterih držav, da omogoči ljudem, da se v uradnih statističnih popisih označijo kot Rusini, še posebej v Ukrajini.<ref>{{cite web|url=http://zakarpattya.net.ua/News/10991-Zakonodavstvo-Ukrainy-ne-dozvoliaie-vyznaty-rusyniv-Zakarpattia-okremoiu-natsionalnistiu--|title=Законодавство України не дозволяє визнати русинів Закарпаття окремою національністю|publisher=|accessdate=18 March 2015}}</ref> Tudi [[Etnična skupina|etnična]] klasifikacijska razdelba Rusinov od Rusov, Ukrajincev, Belorusov ali zahodnih slovanskih [[Poljaki|Poljakov]] <ref>[http://stat.gov.pl/cps/rde/xbcr/gus/LUD_ludnosc_stan_str_dem_spo_NSP2011.pdf In 2011 census], page 273, the number of 183 persons speaking at home Lemkos, described themselves as Polish, and 1488 as Lemkos and Poles, while 4609 as Lemkos and non-Poles.</ref> je še dandanes [[Politika|politično]] kontroverzna. <ref>Professor Ivan Pop: ''Encyclopedia of Subcarpathian Ruthenia''(Encyclopedija Podkarpatskoj Rusi). Uzhhorod, 2000. ''With support from Carpatho-Russian ethnic research center in the USA'' ISBN 9667838234</ref><ref>Paul Robert Magocsi, ''Encyclopedia of Rusyn History and Culture ''. University of Toronto Press, June 2002. ISBN 978-0-8020-3566-0</ref><ref>Tom Trier (1998), ''Inter-Ethnic Relations in Transcarpathian Ukraine''</ref> Večina ukrajinskih akademikov uvršča Rusine v etnično podskupino ukrajinskega naroda<ref>[[Andrew Wilson (historian)|Wilson, Andrew]] (2000), ''The Ukrainians: Unexpected Nation'', New Haven: Yale University Press. ISBN 0-300-08355-6.</ref><ref>[http://www.taraskuzio.net/Nation%20and%20State%20Building_files/national-rusyns.pdf Taras Kuzio (2005), "The Rusyn Question in Ukraine: Sorting Out Fact from Fiction"], ''Canadian Review of Studies in Nationalism'', XXXII</ref> , kar zavračajo nekateri rusinski <ref>{{cite news|first=Piotr|last=Trochanowski|authorlink=Petro Trochanowski|title=Lemkowszczyzna przebudzona|trans_title=[[Lemkivshchyna]] Awakened|url=|agency=|newspaper=Gazeta Wyborcza (Krakowski dodatek)|publisher=|location=Cracow|pages=|page=2|date=14 January 1992|language=pl|archiveurl=|archivedate=}}</ref> ter večina čeških, slovaških, kanadskih in ameriških znanstvenikov. Po podatkih ukrajinskega popisa prebivalstva leta 2001 približno tretjina Rusinov v Ukrajini govori ukrajinsko, medtem ko se ostali držijo svojegalastnega jezika.<ref>{{cite web|url=http://2001.ukrcensus.gov.ua/results/nationality_population/nationality_popul2/select_5/?botton=cens_db&box=5.5W&k_t=00&p=0&rz=1_1&rz_b=2_1%20&n_page=1|title=Number of persons of individual ethnic groups other than those of Ukrainian ethnicity and their native language|publisher=State Committee for Statistics of Ukraine: 2001 Census|accessdate=18 March 2015|language=uk|script-title=uk:Чисельність осіб окремих етнографічних груп украінського етносу та їх рідна мова|trans-title=Number of persons of individual ethnic groups other than those of Ukrainian ethnicity and their native language}}</ref>
 
== Življenjski prostor ==
Vrstica 50:
Danes le del Rutencev uporablja etnonim Rusin za [[Identiteta|samoidentifikacijo]]. To so primarno ljudje, ki živijo v goratih [[Karpati|transkarpatskih]] regijah zahodne Ukrajine, njenih sosednih območij ter [[Slovaška|Slovaške]] in ta etnonim uporabljajo za razlikovanje od Ukrajincev, ki živijo v srednjem Ukrajine. Ker se namenoma ogibajo uporabi etnonima Ukrajinec, Rusini ustvarjajo lokalno in ločeno rusinsko [[Etnična identiteta|etnično identiteto]]. Njihovo razlikovanje od Ukrajincev kot naroda pa ostaja zrno spora.
 
Ljudje, ki se danes identificirajo kot Rusini, tradicionalno prihajajo iz območja goratih predelov [[Karpati|Vzhodnih Karpatov]] (Karpatska Rutenija). Obstajajo tudi priseljene rusinske skupnosti v panonski nižini, v delih današnje [[Srbija|Srbije]] (še posebej v [[Vojvodina, Srbija|Vojvodini]] - glej etnične skupine Vojvodine), ter na območju moderne Hrvaške (v [[Slavonija|slavonski]] regiji). Rusini so tudi migrirali in se priselili v [[Prnjavor, Šabac|Prnjavorju]], kraju v današnji severni [[Bosna in Hercegovina|Bosni in Hercegovini]]. [[Genetika|Genetske]] analiže kažejo statistične razlike med Lemkoti, Bojki, Hučuli, ter ostalimi slovanskimi aliin evropskimi ljudstvi.<ref>{{cite journal|last=Nikitin|first=AG|authorlink=|author2=Kochkin IT, June CM, Willis CM, McBain I, Videiko MY|year=2008|month=|title=Mitochondrial DNA sequence variation in Boyko, Hutsul and Lemko populations of Carpathian highlands|journal=[[Human Biology (journal)|Human Biology]]|volume=81|issue=1|pages=43–58|issn=0018-7143|oclc=432539982|pmid=19589018|url=http://muse.jhu.edu/login?uri=/journals/human_biology/v081/81.1.nikitin.html|accessdate=|quote=Lemkos shared the highest frequency of [[Haplogroup I (mtDNA)|haplogroup I]] ever reported and the highest frequency of [[Haplogroup M (mtDNA)|haplogroup M*]] in the region. MtDNA haplogroup frequencies in Boykos were different from most modern European populations.|doi=10.3378/027.081.0104}}</ref>
 
Veliko Rusinov je zaradi [[Železna zavesa|železne zavese]] emigriralo v [[Združene države Amerike|Združene države]] in v [[Kanada|Kanado]]. Z izumom moderne komunikacije, kot je [[internet]], so se uspeli zopet povezati med saboseboj. Izražena je tudi skrb za ohranjanje njihove unikatne [[Etnija|etnične]] in [[Kultura|kulturne]] [[Zapuščina|zapuščine]].
 
== Zgodovina ==
 
=== Zgodnja zgodovina ===
Zgodnja zgodovina rusinskega naroda je zavita v tančico skrivnosti zaradi manjka pisanih virov in ni povsem jasno, v kakšnem razmerju je bila ta regija z Velikim Moravskim Cesarstvom, ki je obsegalo večino tega, kar danes poznamo pod imeni Češka tert Slovaška ali s Kijevskimi Rusi, ki so po navedbah predniki večine vzhodnoslovanskih nacij, ts. Ukrajine, Belorusije ter Rusije. Njihova domovina, ki jo definira lok karpatskih gora, je pokrivala to, kar je danes ukrajinska Transkapratska oblast (Zakarpatia), majhen del Poljske, severovzhodna Slovaška in majhen kos severovzhodne Romunije. V kakršnemkolivsakem primeru je bila populacija kmalu pod političnopolitičnim kontrolo ne-slovanskihnadzorom vladarjev, ki niso bili Slovani, in ki so skušali preoblikovati identiteto ljudi za lastne potrebe.
 
=== Srednji vek ===
Vrstica 65:
</ref>
 
Od takrat pa do 18. stoletja večina zgodovine njihovih ljudiRusinov, kot so npr. verovanje ali etnična pripadnost, zaradi pomankanja virov ni znana. Čeprav je bila Starastara cerkvena slovanščina v srednjem veku uporabljena kot pisan jezik vseskozi slovanske dežele, in se je počasi navzela karakteristik lokalnih izgovarjav, je bilo najdenih le par skript podkarpatskih rusov, akademiki pa si nasprotujejo o njihovemu pomenu glede razkrivanja kulturnih kontaktov regije ali narave posameznega jezika. <ref>Nadiya Kushko, “Literary Standards of the Rusyn Language: The Historical Context and Contemporary Situation,” Slavic and East European Journal 51:1 (Spring 2000) 115.</ref> Večje število najdenih tekstov v starocerkveni slovanščini ter drugih jezikih se je pojavilo šele za časa Habsburžanov v 16. in 17. stoletju, v razmahu različnih religijskih aktivnosti na tem območju. Grška Katoliškakatoliška cerkev je bila ustvarjena z dvema različnima sporazumoma. Prvi je bil 1596 v Brestu, na poljski strani Galicije, malo severno od podkarpatske rusijeRusije, in drugi leta 1646 v Uzhorodu.<ref>Paul Robert Magocsi, Shaping of a National Identity (Cambridge: Harvard University Press, 1978), 22- 23.</ref> Čeprav je unija dovoljevala ljudem, da ohranijo svoje vzhodnevzhodnjaške običaje in obenem prisegla papeža kot duhovnega vodjo, so dali tudi rimokatoliški cerkvi, madžarskim ter habsburžanskim voditeljem več direktne kontrole nad ljudmi. To je imelo daljnosežne posledice za politiko, lingvistiko in kulturno prihodnost podkarpatske regije.
 
=== Izoblikovanje jezika in migracije ===
Rimokatoliška cerkev na Madžarskem - zaradi lastnega truda širjenja katoliške identitete med prebivalci in delno zaradi tesnega tekmovanja s transilvanskimi protestanti - je s podporo katoliških Habsburžanskih voditeljev podpirala ustvarjanje pisanih del za podkarpatska ljudstva, kot so katekizmi in slovnice.<ref>Paul Robert Magocsi, “The Language Question Revisited,” A New Slavic Language is Born (New York: Columbia University Press, 1996), 23. </ref> Vernakularni dialekti so bili uporabljeni tudi za pridige, verske ukrepe, manuskripte ter kronike. Veliko število pridig do sredine 18. stoletja kaže na madžarski vpliv v jeziku, kar kaže na dejstvo, da so prišle iz Madžarske.<ref>Anna Pli%ková, Rusínsky jazyk na Slovensku: ná!rt v"voja a sú!asné problemy (Pre%ov: Metodickopedagogické centrum v Pre%ove, 2007) 11. </ref> V drugem delu 18. stoletja sta Habsburžanska voditelja Marija Terezija in Jožef II. izboljšala šolanje celotnega imperija in dala ustanoviti osnovne in srednje šole, ter ukazala pisanje knjig za ustanovljene šole. Iz tega časa prihaja prva referenca za etnonim ljudi iz podkarpatske rusije - ''Rusnak'' - v slovnici, ki jo je 1778 napisal Arsenii Kotsak, Baziljski menih in domačin te regije. Vseeno je, namesto da bi uporabil domači dialekt, skonstruiral slovnico na podlagi stare cerkvene slovanščine, ter jo prilagodil lokalnemu dialektu. Izbiro stare cerkvene slovanščine, ki so jo mnogi imeli za jezik višjega reda od vernakularnega, je imelo raje tudi veliko piscev po Kotsaku, med njimi tudi drugi velik cerkevni vplivnež tistega časa, škof Andrii Bačynskyi, ki je na ta način pisal maše, komentarje in administrativne tekste. Na jezik je močno vplivala tudi latinščina - v izobrazbi kandidatov za župnike sta bili uporabljeni tako latinščina kot madžarščina. Veliko večjih piscev tistega časa, ki so uporabljali starocerkveno slovanščino, so v resnici napisali večino svojih največjih del v latinščini.<ref>Plišková, Rusínsky jazyk na Slovensku, 11-12.</ref> To obdobje sicer razkriva bore malo o identiteti populacije, razen elitnega klerikalnega razreda, ki sta jih do določene mere asimilirali dominantni Madžarski in Avstrijski kulturi.
 
V drugem delu 18. stoletja sta Habsburžanska voditelja Marija Terezija in Jožef II. izboljšala šolanje celotnega imperija in dala ustanoviti osnovne in srednje šole, ter ukazala pisanje knjig za ustanovljene šole. Iz tega časa prihaja prva referenca za etnonim ljudi iz podkarpatske rusije - ''Rusnak'' - v slovnici, ki jo je 1778 napisal Arsenii Kotsak, Baziljski menih in domačin te regije. Vseeno je, namesto da bi uporabil domači dialekt, skonstruiral slovnico na podlagi stare cerkvene slovanščine, ter jo prilagodil lokalnemu dialektu. Izbiro stare cerkvene slovanščine, ki so jo mnogi imeli za jezik višjega reda od vernakularnega, je imelo raje tudi veliko piscev po Kotsaku, med njimi tudi drugi velik cerkveni vplivnež tistega časa, škof Andrii Bačynskyi, ki je na ta način pisal maše, komentarje in administrativne tekste. Na jezik je močno vplivala tudi latinščina - v izobrazbi kandidatov za župnike sta bili uporabljeni tako latinščina kot madžarščina. Veliko večjih piscev tistega časa, ki so uporabljali starocerkveno slovanščino, so v resnici napisali večino svojih največjih del v latinščini.<ref>Plišková, Rusínsky jazyk na Slovensku, 11-12.</ref> To obdobje sicer razkriva bore malo o identiteti populacije, razen elitnega klerikalnega razreda, ki sta jih do določene mere asimilirali dominantni Madžarski in Avstrijski kulturi.
Čeprav se mnenja o vernakularnem jeziku za šolstvo in publikacijo v večji meri krešejo, pa to ni tako pri skupini Rusinov, ki so ustanovili prvo rusinsko diasporo in so nazadnje ustanovili eno najbolj žarečih rusinskih skupnosti. V času Marije Terezije se je področje avstro-ogrskega cesarstva raztezalo od njegovega severovzhodnega kota, kjer so živeli Rusini, do juga na Balkan. Po pričevanju naj bi se prve štiri družine iz goratih predelov Karpatov zaradi revščine preselilo v Vojvodino, vodil pa naj bi jih duhovnik.<ref>{{Navedi splet|url=http://radio.ognjisce.si/sl/138/utrip/9679/|title=Intervju z rusinskim duhovnikom, Radio Ognjišče|date=|accessdate=|website=|publisher=|last=|first=}}</ref> Leta 1747 se je na povabilo monarhije prvi val rusinskih kmetov preselil iz Avstro-Ogrskih območij Borshod, Ung in Zemplin v današnjo Vojvodino. Še en val je sledil 1763.<ref>Gabriel Koljesar, ed. Michele Parvensky, “The Cultural and Social Evolution of Rusyns in Vojvodina (Yugoslavia),” Rusyns in Pannonia website, <nowiki>http://rdsa.tripod.com/rusinevolution.html</nowiki></ref> Rusini so poselili tudi nekatere majhne kraje vzhodne Slavonije, zdaj del Hrvaške. Prvi val priseljevanja je obsegal približno 200 družin, drugi pa 156 družin.<ref>Mihajlo Hornjak, “Ruthenians in Vojvodina: Between Disputed Past and Uncertain Future,” Belgrade, April 10, 2002, <nowiki>http://rdsa.tripod.com/ruthenians.html</nowiki>.</ref> Avstrijske avtoritete so ustanovile lokalno Grško katoliško eparhijo, da so ustregle ljudstvu in v času nekaj let so se ustanovile in začele množiti rusinske šole, cehi ter knjižnice. Literarna aktivnost je bila takrat zelo močna. Šolske knjige v rusinskem dialektu so se začele tiskati konec osemnajstega stoletja. Medtem ko kodificirana verzija vojvodinskega rusinskega dialekta v obliki uradno izdane slovnice še ni obstajala, se je vernakular uporabljal v šolstvu in literaturi. V želji, da uporabljajo rusinski dialekt, so vojvodinski Rusini v primerjavi z ostalimi močno izstopali. Kasneje so postali prva rusinska skupina, ki je kodificirala svoj jezik. Medtem pa je postala izobrazba, morda zaradi njihovega imigrantskega statusa, pomembna vrednota vojvodinskih Rusinov. Potrebno je poudariti, da je uporaba rusinskega dialekta, izobraževanje v njem in njegova uporaba v literaturi pomagala ohraniti ta jezik živ. Medtem ko rusinske skupine v Srbiji in na Hrvaškem ohranjajo majhne in kompaktne skupnosti z možnostjo izobraževanja med njimi samimi, morajo Rusini, ki živijo v domovini, večinoma iskati izobrazbo v večjih centrih Madžarske in Avstrije, predvsem Budimpešte ter Dunaja.▼
 
▲Čeprav se mnenja o vernakularnem jeziku za šolstvo in publikacijo v večji meri krešejo, pa to ni tako pri skupini Rusinov, ki so ustanovili prvo rusinsko diasporo in so nazadnje ustanovili eno najbolj žarečih rusinskih skupnosti. V času Marije Terezije se je področje avstro-ogrskega cesarstva raztezalo od njegovega severovzhodnega kota, kjer so živeli Rusini, do juga na Balkan. Po pričevanju naj bi se prve štiri družine iz goratih predelov Karpatov zaradi revščine preselilo v Vojvodino, vodil pa naj bi jih duhovnik.<ref>{{Navedi splet|url=http://radio.ognjisce.si/sl/138/utrip/9679/|title=Intervju z rusinskim duhovnikom, Radio Ognjišče|date=|accessdate=|website=|publisher=|last=|first=}}</ref> Leta 1747 se je na povabilo monarhije prvi val rusinskih kmetov preselil iz Avstro-Ogrskih območij Borshod, Ung in Zemplin v današnjo Vojvodino. Še en val je sledil 1763.<ref>Gabriel Koljesar, ed. Michele Parvensky, “The Cultural and Social Evolution of Rusyns in Vojvodina (Yugoslavia),” Rusyns in Pannonia website, <nowiki>http://rdsa.tripod.com/rusinevolution.html</nowiki></ref> Rusini so poselili tudi nekatere majhne kraje vzhodne Slavonije, zdaj del Hrvaške. Prvi val priseljevanja je obsegal približno 200 družin, drugi pa 156 družin.<ref>Mihajlo Hornjak, “Ruthenians in Vojvodina: Between Disputed Past and Uncertain Future,” Belgrade, April 10, 2002, <nowiki>http://rdsa.tripod.com/ruthenians.html</nowiki>.</ref> Avstrijske avtoritete so ustanovile lokalno Grškogrško katoliško eparhijo, da so ustregle ljudstvu in v času nekaj let so se ustanovile in začele množiti rusinske šole, cehi ter knjižnice. Literarna aktivnost je bila takrat zelo močna. Šolske knjige v rusinskem dialektu so se začele tiskati konec osemnajstega stoletja. Medtem ko kodificirana verzija vojvodinskega rusinskega dialekta v obliki uradno izdane slovnice še ni obstajala, se je vernakular uporabljal v šolstvu in literaturi. V želji, da uporabljajo rusinski dialekt, so vojvodinski Rusini v primerjavi z ostalimi močno izstopali. Kasneje so postali prva rusinska skupina, ki je kodificirala svoj jezik. Medtem pa je postala izobrazba, morda zaradi njihovega imigrantskega statusa, pomembna vrednota vojvodinskih Rusinov. Potrebno je poudariti, da je uporaba rusinskega dialekta, izobraževanje v njem in njegova uporaba v literaturi pomagala ohraniti ta jezik živ. Medtem ko rusinske skupine v Srbiji in na Hrvaškem ohranjajo majhne in kompaktne skupnosti z možnostjo izobraževanja med njimi samimi, morajo Rusini, ki živijo v domovini, večinoma iskati izobrazbo v večjih centrih Madžarske in Avstrije, predvsem Budimpešte ter Dunaja.
 
=== Narodno prebujenje ===
V sredini devetnajstega stoletja je val narodnostnih prebujenj, ki se je širil čez Evropo, dosegel majhno vzhodnoslovansko skupino, ki je naseljevala severovzhodni del madžarskega kraljestva, Rusine. <ref>V sredini devetnajstega stoletja je bilo Madžarsko Kraljestvo pod kontrolo Avstrijskega cesarstva in je leta 1848 neuspešno zahtevalo neodvisnost. Leta 1867 je Ausgleich, oziroma kompromis med Avstrijo in Madžarsko ustvaril dvojno monarhijo in dal Madžarski nadzor nad lastno administracijo, zaradi česar je nastalo Avstro-Ogrsko kraljestvo.</ref> V zgodnjem devetnajstem stoletju je diskriminacija avstrijskega cesarstva motivirala veliko rusinskih intelektualcev, da so se preselili na vzhod, v Rusijo, kjer so se zaradi lingvističnih ali drugih kulturnih razlogov lažje integrirali, kot bi se v velikih Avstroogrskih mestih, kot sta BudapeštaBudimpešta in Dunaj. Znani akademik je bil Ivan Orlai, ki je čutil, da mu niso pustili napredovanja kot učitelju zaradi njegovih slovanskih korenin in se je preselil v St. Petersburg leta 1791 v iskanju boljših razmer. Na koncu je postal ravnatelj slavne šole slavnega avtorja Nikolaja Gogolja v Ukrajini, inštituta Bezborodko v Ničynu. Tudi Orlaievi zapisi, kot so članek z naslovom "''Zgodovina Karpatskih Rusov''", ki je bil obljavljen v St.Petersburgu v časopisu ''Severnii vestnik'', je pomagal zanetiti zanimanje o podkarpatskih Rusih med Ruskimruskim prebivalstvom.<ref>Elaine Rusinko, Straddling Borders: Literature and Identity in Subcarpathian Rus’, (Toronto: University of Toronto Press, 2003), 100.</ref>
 
V zgodnjih 1800ih letih so se po Oraievem vzoru številni rusinski izobraženci preselili v Rusijo in postali profesorji na pedagoškem inštitutu St.Petersburga. Pridružili so se liberalni ruski eliti in se vključili v reforme tistega časa. Rusinski akademik Iurii Venelin, ki je prišel v Rusijo l. 1823 po tem, ko je že končal izobraževanje v Uzhorodu in nekaj časa delal v Kishinevu, je postal še posebej vključen v narodno gibanje še ene slovanske države - Bulgarije. Delal je za akademijo znanosti in potoval v Moldavijo, Bolgarijo ter Romunijo. V svojem delu je za BulgarceBulgare skušal osvetliti njihove slovanske korenine ter narediti razlikovanje med slednjimi in njihovimi turškimi koreninami. Verjel je tudi v enost ruskih plemen, ki jim je rekel "mali Rusi, Karpato-Rusi, in Veliki Rusi".<ref>Rusinko, Straddling Borders, 100.</ref>▼
 
==== Dukhnovyč, Dobrianksy ter Grškagrška katoliška cerkev ====▼
▲V zgodnjih 1800ih letih so se po Oraievem vzoru številni rusinski izobraženci preselili v Rusijo in postali profesorji na pedagoškem inštitutu St.Petersburga. Pridružili so se liberalni ruski eliti in se vključili v reforme tistega časa. Rusinski akademik Iurii Venelin, ki je prišel v Rusijo l. 1823 po tem, ko je že končal izobraževanje v Uzhorodu in nekaj časa delal v Kishinevu, je postal še posebej vključen v narodno gibanje še ene slovanske države - Bulgarije. Delal je za akademijo znanosti in potoval v Moldavijo, Bolgarijo ter Romunijo. V svojem delu je za Bulgarce skušal osvetliti njihove slovanske korenine ter narediti razlikovanje med slednjimi in njihovimi turškimi koreninami. Verjel je tudi v enost ruskih plemen, ki jim je rekel "mali Rusi, Karpato-Rusi, in Veliki Rusi".<ref>Rusinko, Straddling Borders, 100.</ref>
Lokalno gibanje za kulturno priznanje med Rusini se je v 19. stoletju začelo s kulturnim aktivizmom klerije Grške katoliške cerkve, predvsem v območjih današnje Slovaške. Najbolj znan kulturni aktivist tistega časa je bil Aleksander Dukhnovyč (1803-1865)<ref>Magocsi, Shaping, 35.</ref>, grški katoliški duhovnik iz vzhodne Slovaške, ki je postal ploden pisatelj in promotor rusofilske orientacije rusinske miselnosti. Trenutno je akreditiran kot oče rusinskega jezika in rusinski narodni buditelj, njegovi kipi pa se lahko najdejo po večini sveta, kjer živijo Rusini, tudi v ZDA.<ref>Ivan Pop, “Dukhnovych, Aleksandr,” Encyclopedia of Subcarpathian Rus’, (Uzhgorod: V. Padiak, 2001), 170. </ref>
 
Lokalno gibanje za kulturno priznanje med Rusini se je v 19. stoletju začelo s kulturnim aktivizmom klerije Grške katoliške cerkve, predvsem v območjih današnje Slovaške. Najbolj znan kulturni aktivist tistega časa je bil Aleksander Dukhnovyč (1803-1865)<ref>Magocsi, Shaping, 35.</ref>, Grški katoliški duhovnik iz vzhodne Slovaške, ki je postal ploden pisatelj in promotor rusofilske orientacije rusinske miselnosti. Trenutno je akreditiran kot oče rusinskega jezika in rusinski narodni buditelj, njegovi kipi pa se lahko najdejo po večini sveta, kjer živijo Rusini, tudi v ZDA.<ref>Ivan Pop, “Dukhnovych, Aleksandr,” Encyclopedia of Subcarpathian Rus’, (Uzhgorod: V. Padiak, 2001), 170. </ref> Za Rusinske otroke iz majhnih vasi je sicer pridobivanje višje izobrazbe po navadi pomenilo preseljevanje od doma in učenje novih jezikov. Dukhnovyč je tako zapustil svojo vas, najprej študiral v gimnaziji v Uzhorodu, kjer so se učili latinščine in madžarščine, kasneje pa se je v Grško katoliškem semenišču učil večinoma v latinščini ter v majhnem delu staro cerkveno slovanščino. Zgodaj je začel s pisanjem poezije in proze, iz začetka v madžarščini. Ko je bil dodeljen k delu v majhnih rusinskih vasicah na slovaškem leta 1833, kar je na začetku razumel kot žalitev in degradacijo, je bil Dukhnovyč inspiriran, da začne pisati v jeziku njegovega ljudstva. Vendar je tudi on, kot veliko drugih njegove ere, stremel k temu da se jezik čim bolj približa cerkveni slovanščini. Leta 1844 je madžarščina postala uradni jezik v madžarskem kraljestvu, ki je neposredno vladalo rusinskemu območju, in je zamenjala latinščino. Veliko slovanskim skupinam pod madžarsko vladavino se je zdela ta politika opresivna, in nekateri so našli tolažbo v ideologiji pan-slavizma, to je ideja slovanske enostienotnosti proti opresorjem. Dukhnovyč je študiral pisanja panslavistov in nacionalističnih akademikov, kot so Vuk Karadžič iz Srbije, Jan Kollar in Pavel Šafarik iz Slovaške, Adam Mickiewicz iz Poljske, in veliko ruskih avtorjev in mislecev: Lomonosov, Deržavin, Karamzin, Puškin. Dukhnovyču je bila ideja podkarpatsko-ruske, rusinske ter ruske ena in ista ideja, in menil je, da bi lahko bili Rusini ponosni, da se tretirajo kot veja ljudi, ki so dovolj močni, da vodijo mogočno cesarstvo.<ref>Rusinko, Straddling Borders.</ref>▼
▲==== Dukhnovyč, Dobrianksy ter Grška katoliška cerkev ====
▲Lokalno gibanje za kulturno priznanje med Rusini se je v 19. stoletju začelo s kulturnim aktivizmom klerije Grške katoliške cerkve, predvsem v območjih današnje Slovaške. Najbolj znan kulturni aktivist tistega časa je bil Aleksander Dukhnovyč (1803-1865)<ref>Magocsi, Shaping, 35.</ref>, Grški katoliški duhovnik iz vzhodne Slovaške, ki je postal ploden pisatelj in promotor rusofilske orientacije rusinske miselnosti. Trenutno je akreditiran kot oče rusinskega jezika in rusinski narodni buditelj, njegovi kipi pa se lahko najdejo po večini sveta, kjer živijo Rusini, tudi v ZDA.<ref>Ivan Pop, “Dukhnovych, Aleksandr,” Encyclopedia of Subcarpathian Rus’, (Uzhgorod: V. Padiak, 2001), 170. </ref> Za Rusinske otroke iz majhnih vasi je sicer pridobivanje višje izobrazbe po navadi pomenilo preseljevanje od doma in učenje novih jezikov. Dukhnovyč je tako zapustil svojo vas, najprej študiral v gimnaziji v Uzhorodu, kjer so se učili latinščine in madžarščine, kasneje pa se je v Grško katoliškem semenišču učil večinoma v latinščini ter v majhnem delu staro cerkveno slovanščino. Zgodaj je začel s pisanjem poezije in proze, iz začetka v madžarščini. Ko je bil dodeljen k delu v majhnih rusinskih vasicah na slovaškem leta 1833, kar je na začetku razumel kot žalitev in degradacijo, je bil Dukhnovyč inspiriran, da začne pisati v jeziku njegovega ljudstva. Vendar je tudi on, kot veliko drugih njegove ere, stremel k temu da se jezik čim bolj približa cerkveni slovanščini. Leta 1844 je madžarščina postala uradni jezik v madžarskem kraljestvu, ki je neposredno vladalo rusinskemu območju, in je zamenjala latinščino. Veliko slovanskim skupinam pod madžarsko vladavino se je zdela ta politika opresivna, in nekateri so našli tolažbo v ideologiji pan-slavizma, to je ideja slovanske enosti proti opresorjem. Dukhnovyč je študiral pisanja panslavistov in nacionalističnih akademikov, kot so Vuk Karadžič iz Srbije, Jan Kollar in Pavel Šafarik iz Slovaške, Adam Mickiewicz iz Poljske, in veliko ruskih avtorjev in mislecev: Lomonosov, Deržavin, Karamzin, Puškin. Dukhnovyču je bila ideja podkarpatsko-ruske, rusinske ter ruske ena in ista ideja, in menil je, da bi lahko bili Rusini ponosni, da se tretirajo kot veja ljudi, ki so dovolj močni, da vodijo mogočno cesarstvo.<ref>Rusinko, Straddling Borders.</ref>
 
Dukhnovyč je bil ploden pisec, njegova najbolj znano delo je knjiga v verzih "Primer", napisano leta 1847 v cerkvenoslavonski rusinščini za otroke (z verzi proti konzumaciji alkohola, ki so bili namenjeni odraslim), ki je promoviralo pridno delo in učenje, in je opisovalo idealne karakteristike rusinskega posameznika "preprost, pobožen, miroljuben, ponižen, poslušen oblastem, delaven in potrpežljiv", napisal pa je tudi prvo igro v rusinskem jeziku, "Vrednote so pomembnejše od bogastev"<ref>5 Aleksander Dukhnovych, Virtue is More Important than Riches, trans. Elaine Rusinko (New York: Carpatho-Rusyn Research Center, 1994)</ref>, ki govori o šolanju ter o izogibanju razvadam, kot so pohlep ali odvisnost.<ref>Rusinko, Straddling Borders, 125.</ref> Po Rusinku je Primer izjemna truda vredna želja ponuditve pozitivne samo-definicije za očrnjeno ljudstvo, ki mu je manjkalo narodne identitete.<ref>Rusinko, Straddling Borders, 127.</ref>
Vrstica 94 ⟶ 98:
Dobriansky in drugi (Ioann Rakovsky, Aleksandr Pavlovyč) so si naprtili, da nadaljujejo z Dukhnovyčevim delom. 1866 Dobriansky in Rakovsky ustanovijo Društvo Sv. Bazila Velikega, rusko orientirano kulturno društvo, ki se je nadeljevalo tja v 20. stoletje, in je na koncu tekmovalo z ukrajinsko usmerjeno društvo ''Prosvita.'' Pavlovyč je pisal poezijo v rusinskem dialektu, mešanem z ruščino in cerkveno slovanščino.<ref>Rusinko, Straddling Borders.</ref> Na splošno se je osredotočal na revščino dnevnega rusinskega življenja, ter nekatero bolj eksplicitno politično vsebino glede razvoja v drugih delih Evrope. Tisti čas je bila situacija za Rusine na Madžarskem vedno slabša. Še posebej po 1867 je pomadžarjevanje slovanskih teritorijev postalo zelo intenzivno. Šolanje v slovanskih jezikih ni bilo mogoče in modernizacija agrikulturne tehnike je marsikateremu rusinskemu kmetu vzela živež. Njihovi slovaški sosedje so se prav tako znašli v podobni situaciji, ki so jo nanj naprtile madžarska pravila. Po 1874 je bilo višje izobraževanje na voljo le v madžarskem jeziku. Rezultat tega je bil, da je ta proces skoraj izbrisal domače izobražence in da je do leta 1910 bilo le 21 od 64.797 javnih uslužbencev ter javnih učiteljev na madžarskem rusinsko-govorečih.<ref>Geoff Eley and Ronald Grigor Suny, “Introduction: From the Moment of Social History to the Work of Cultural Representation,” in Becoming National: a Reader, ed. Geoff Eley and Ronald Grigor Suny (Oxford: Oxford University Press, 1996), 15.</ref> Ko so gledali revščini v oči in brez možnosti napredovanja brez asimilacije, se je veliko ljudi odločilo emigrirati in iskati možnosti čez lužo. Do začetka prve svetovne vojne je približno 150.000 Rusinov emigriralo v ZDA.<ref>Magocsi, Shaping, 66.</ref>
==== Lemkoti ====
Severno od Madžarske so Lemko Rusini čutili nekaj resonance z rusinskim narodnim gibanjem. Sicer so živeli tam, kjer je danes jugovzhodna Poljska, in čemur so takrat rekli zahodni del Galicije, vendar so bili tudi oni pod vplivom neenakeganeenakomernega kulturnega razvoja in kopleksnih političnih razmer, ki so jim dala na voljo le majhno število - med sabo konfliktnih - izbirmožnosti izbire etnične identitete. Vseskozi njihovo zgodovino so bili Lemkoti kulturno povezani z Rusini podkarpatov in Slovaške. Do neke mere so tudi čutili enako občudovanje ruskega jezika in kulture, vendar so bili vedno pod vladavino Avstrije in Poljske, in so na koncu doživeli silo tako ukrajinskih kot poljskih narodnih gibanj. Vzhodna regija Poljske in zahodne meje Ukrajine so bile jabolko spora že stoletja, vendar je po particiji Poljske 1795 Galicija padla pod avstrijsko kontrolo. Ukrajinsko narodno gibanje se je začelo dvigati v vzhodni Galiciji, vendar ni imelo podpore celotnega prebivalstva. Tekmovati je moralo z rusofili - s katerimi so Dukhnovyč in njegovi podporniki imeli mnogo ideoloških skupnih točk, ki so verjeli da so Ukrajinci le veja ruskega ljudstva in da zato podpirajo združitev z Rusijo. Avstrija in Vatikan, ki sta se bala ruske ekspanzije v ta teritorij, sta začela aktivno podpirati novo ukrajinsko gibanje proti rusofilskemu gibanju.<ref>Bilaniuk, Contested Tongues, 50.</ref> S pomočjo Avstrijskeavstrijske vlade so Ukrajinci dovolili Avstrijcem, da izdelajo lastno politično strukturo, da kodificirajo svoj jezik in prejmejo temu namenjen oddelek univerze v Lvivu, za uporabo svojega jezika in administracijo, in da izvolijo svoje lastne poslance v Avstrijski parlament. <ref>Paul Robert Magocsi, Ukraine: An Illustrated History (Seattle: University of Washington Press, 2007), 182-3.</ref> Tako je ta regija, ki so jo za nacionalni center oklicali tako Poljaki kot Ukrajinci, ustvarjala veliko napetost.
 
=== Prva svetovna vojna ===
Prva svetovna vojna je situacijo v Galiciji še dodatno zakomplicirala. Rusija je zavzela Galicijo in nekatere druge regije današnje Ukrajine, in Ukrajinci iz nekaterih zajetih območij so zbežali na Dunaj, kjer so ustanovili Generalni Ukrajinskiukrajinski Koncilkoncil in izklicali neodvisno Ukrajinskoukrajinsko državo. Ko so sredi 1915. leta Avstrijci ponovno zavzeli, kar so zgubili, so grobo kaznovali ljudi, ki so bili simpatetični do rusofilskega gibanja, in ki se do takrat niso asimilirali pod ukrajinsko nacionalno identiteto, ampak pod starim imenom, Rusin. Kot se je ponovno zgodilo po drugi svetovni vojni, so se Lemkoti znašli med dvema ognjema, obtoženi, da podpirajo "napačno" stran. Avstrijci so ciljali primarno na Lemkovsko regijo, katere Ukrajinska narodna gibanja še niso dosegla. Par tisoč ljudi je bilo aretiranih in zaprtih, predvsem v znanem koncentracijskem taborišču Talerhof v Avstriji.<ref>Magocsi, Ukraine: An Illustrated History, 195, and Stanislas Srokowski and H. E. Kennedy, “The Ukrainian Problem in Poland: A Polish View,” The Slavonic and East European Review 9:27 (March 1931), 591.</ref> Proti koncu prve svetovne vojne so s tako vzhodne kakor zahodne strani današnje Ukrajine prešle skozi politični preobrat. Vzhod je doživel revolucijo, kratko ustvarjanje ukrajinske države in nato inštalacijo sovjetsko-ukrajinske vlade, preden so bili potegnjeni v večjo rusko državljansko vojno, katere posledica je bila naposled sovjetska oblast.<ref>Magocsi, Illustrated History, 203-9.</ref> Zahodni del Ukrajine je imel drugačen potek dogajanja. 1918 so različne regije zahodne Ukrajine sicer šle v različne politične smeri, vendar so deli Ukrajine, ki mejijo na Poljsko, deklarirali ustanovitve Zahhodne Ukrajinske Nacionalne Republike s sedežem v Lvivu, in so se takoj pričele boriti s Poljskimi enotami. Po vojni, je bila regija pod nadzorom alianse, kot območje pod vprašajem, nato pod Poljsko oblastjo.<ref>Magocsi, Illustrated History, 213-4, 219.</ref> Lemkoti na zahodnem delu regije so se razdelili zaradi identitete, kar je naposled zagnalo eno izmed dveh poskusov rusinske politične neodvisnosti.
 
=== Medvojno obdobje ===
Lemsko Republiko Komančo je Novembra 1918 ustanovilo 35 delegatov iz Lemkoobmočja vasiLemko. Bazirala je predvsem na ukrajinski identiteti in je upala na naposledno politično združitev z Zahodno Ukrajinskoukrajinsko Nacionalnonacionalno Republikorepubliko. Preden so jo napadli in razdrli poljski vojaki zgodaj leta 1919 po sporazumu v St. Germainu, ki je dal zahodni del Galicije Poljski, je Komanča zrasla dovolj, da je imela policijsko moč z 800-1000 policisti.<ref>Bogdan Horbal, “Lemko Republic of Komancza/Komanchans’ka respublika,” Encyclopedia of Rusyn History and Culture, ed. Paul Robert Magocsci and Ivan Pop (Toronto: University of Toronto Press, 2005), 291.</ref> Lemko republika Florynka (originalno Ruska narodna respublika Lemkiv), je vza kontrasturazliko od Komanče ubrala nasprotno pozicijo. Republika Florynka je bila večja - imela je podporo vsaj 130 vasi - in je uspela zdržati skoraj dve leti, do januarja 1921. Ustanovitelji Republike Florynke so bili rusofili in so sprva hoteli ustanoviti državo, ki bi se imenovala Karpatska Rusija, ki bi bila naposled združena z Rusijo. Vendar so se kmalu zavedli nepraktičnosti te želje, glede na geografsko razdaljo od Rusije in ravnokar izvedene boljševiške revolucije. Namesto tega o se odločili zahtevati združitev s Češkoslovaško in poslati delegate v Prešov, na Slovaško, da delajo skupaj s tamkajšnjimi rusinskimi voditelji. Medtem Poljska ni imela namena tolerirati kakršnih koli novih držav na njenem teritoriju in je dala zaprti republiške poveljnike zgodaj leta 1919. Vendar se je Republika Florynka kmalu reformirala kot lobistična skupina proti mobilizaciji Lemkov v poljsko vojsko, in ustanovila novo vladajočo strukturo, z velikim koncilom in izvedenjskim komitejem zgodaj leta 1920. Poljska je poslala enote v regijo, da bi prisilila Lemkote, da se pridružijo poljski vojski, in v roku enega leta so voditelji Florynke bili na zatožni klopi zaradi "proti-poljske agitacije". Kasneje so bili oproščeni. <ref>Bogdan Horbal, “Lemko Republic of Florynka/Ruska narodna respublika Lemkiv,” Encyclopedia of Rusyn History and Culture, ed. Paul Robert Magocsci and Ivan Pop (Toronto: University of Toronto Press, 2005), 290</ref>
 
=== Konec vojn in nastop komunizma ===
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/wiki/Rusini«