Nadškofija Gorica: Razlika med redakcijama

Goriško nadškofijo je ustanovil Benedikt XIV. leta 1852 na avstrijskem ozemlju ukinjenega [[Oglejski patriarhat|Oglejskega patriarhata]], tako da je (z izjemo ljubljanske škofije) obsegala celotno slovensko ozemlje južno od Drave, medtem ko je beneški del le-tega pripadel novoustanovljeni [[Nadškofija Videm|Videmski]] [[Nadškofija Videm|nadškofiji.]] Prvi nadškof in metropolit je bil [[Karel Mihael Attems]], ki mu je bil leta 1766 podeljen tudi knežji naslov. Leta 1787 je bila goriška nadškofija ukinjena in namesto nje ustanovljena gradiščanska škofija, medtem ko je bil nadškofijski naslov in metropolijski sedež prenesen v Ljubljano ([[Ljubljanska nadškofija]] do leta 1807). Leta 1791 je Pij VI. prenesel sedež gradiščanske škofije v Gorico (goriško-gradiščanska škofija), čeprav so škofje v glavnem bivali kar v Trstu. Leta 1830 je Pij VIII. ponovno ustanovil nadškofijo in t.i. Ilirsko cerkveno pokrajino s sedežem v Gorici, ki so ji bile podrejene škofije v Ljubljani, Trstu (združeno s Koprom), Poreču in na Krku (do 1933), medtem ko je bil vipavski dekanat priključen ljubljanski škofiji. Za prvega metropolita je bil imenovan [[Jožef Balant]] (Walland). Po prvi svetovni vojni sta prišli dekaniji Vipava in Idrija pod upravo goriške nadškofije, slovenski nadškof [[Frančišek Borgia Sedej]] pa je bil leta 1931 prisiljen k odstopu. Za župnije goriške nadškofije, ki so po 2. svetovni vojni ostale na slovenskem oz. jugoslovanskem ozemlju, je po 1947 skrbel poseben apostolski administrator (v letih 1948-63 [[Mihael Toroš]]), v letu 1964/65 so bile priključene novoustanovljeni apostolski administraturi za Slovensko primorje, iz katere se je 1977, po dokončni ureditvi mejnih vprašanj, oblikovalaizoblikovala novoustanovljenaponovno ustanovljena oz. izločena [[Koprska škofija]]. Odtlej je goriško-gradiščanska oz. od 1986 Goriška nadškofija tudi formalno ostala omejena zgolj na ozemlje Republike Italije.