Keops: Razlika med redakcijama

'''Kufu''', s celim imenom '''Knum Kufu''', bolj znan po grškem imenu '''Keops''', je bil [[Stari Egipt|staroegipčanski]] [[faraon]] iz [[Četrta egipčanska dinastija|Četrte dinastije]], ki je vladal v obdobju zgodnjega [[Staro egipčansko kraljestvo|Starega kraljestva]] v 26. stoletju pr. n. št. Bil je drugi vladar Četrte dinastije, ki je nasledil morebitnega očeta, faraona [[Sneferu]]ja. Na splošno velja, da je dal zgraditi [[Keopsova piramida|Veliko piramido v Gizi]], eno od sedmih čudes antičnega sveta. Drugi vidiki njegove vladavine so slabo dokumentirani.<ref name="ref5">Thomas Schneider: ''Lexikon der Pharaonen'', Albatros, Düsseldorf 2002, ISBN 3-491-96053-3, str. 100–104.</ref><ref name="ref10">Aidan Dodson: ''Monarchs of the Nile'', American Univ in Cairo Press, 2000, ISBN 977-424-600-4, str. 29–34.</ref>

Sneferujevo očetovstvo ni povsem dokazano. Večina egiptologov je prepričana, da je bil Sneferu Kufujev oče, vendar le zato, ker so zgodovinarji ugotovili, da je prestol lahko nasledil samo vladarjev najstarejši sin ali izbrani potomec.<ref name="ref9">Aidan Dodson, Dyan Hilton: ''The Complete Royal Families of Ancient Egypt'', Thames & Hudson, 2004, ISBN 0-500-05128-3, str. 52–53.</ref>

Leta 1925 so vzhodno od Keopsove piramide odkrili grobnico kraljice Hetepheres I. (G 7000x), v kateri je bilo več dragocenih grobnih pridatkov in več napisov, na katerih je naslovljena z ''Mut-nesut – kraljeva mati''. Ob naslovu je ime faraona Sneferuja. Iz napisa je bilo sprva povsem jasno, da sta bila Sneferu in Hetepheres mož in žena in Kufujeva starša. Kasneje se je v to domnevo začelo dvomiti, ker Hatepheres nikjer naslovljena s ''Hemet-nesut -– kraljeva žena''. Naslov je bil nepogrešljiv za potrditev njenega kraljevskega položaja.<ref name=ref9/><ref name="ref14">Silke Roth: ''Die Königsmütter des Alten Ägypten von der Frühzeit bis zum Ende der 12. Dynastie'', Ägypten und Altes Testament 46, Harrassowitz, Wiesbaden 2001, ISBN 3-447-04368-7, str. 354 – 358 in 388.</ref> Hetepheres je imela namesto naslova faraonove žene naslov ''Sat-netjer-khetef -– hčerka njegovega božanskega telesa'', se pravi kraljeva biološka hčerka.<ref name=ref14/> Rezultat teh sklepanj je trenutno veljavno mnenje, da Kufu morda ni bil Sneferujev biološki sin, ampak je položaj sina dobil s Sneferujevo poroko. Kufujev visok položaj je bil zagotovljen s položajem njegove matere kot hčerke živega boga. To teorijo podpira dejstvo, da je bila Kufujeva mati pokopana v bližini svojega sina in ne v nekropoli njenega moža, kot bi pričakovali.<ref name=ref9/><ref name=ref14/><ref name=ref15>Bertha Porter, Rosalind Moss: ''Topographical Bibliography of Ancient Egyptian Hieroglyphic Texts, Statues, Reliefs and Paintings'', Volume III: Memphis, Part I Abu Rawash to Abusir. 2nd edition.</ref>

Dolžina Kufujeve vladavine ni natančno določena, ker so primarni viri redki, kasnejši pa protislovni. [[Torinski seznam kraljev]] iz [[Devetnajsta egipčanska dinastija|Devetnajste dinastije]] mu pripisuje 23 let vladanja.<ref name=ref5/><ref name="ref17">Michael Haase: ''Eine Stätte für die Ewigkeit: der Pyramidenkomplex des Cheops aus baulicher, architektonischer und kulturgeschichtlicher Sicht'', von Zabern, Mainz 2004, ISBN 3805331053, str. 12-13.</ref> Starogršji zgodovinar [[Herodot]] mu pripisuje 50 let, [[Maneton]] pa celo 63 let vladanja. Oba zadnja podatka se štejeta za pretiravanje ali napačno tolmačenje starih podatkov.<ref name=ref5/>

Primarni viri vsebujejo tri ključne podatke. Enega od njih so odkrili v oazi Dahla v [[Libijska puščava|Libijski puščavi]]. Kufujevo [[serek]] ime je vklesano v skalnem napisu, ki poroča o ''»Mefat – potovanju v letu po 13. štetja živine pod Hor-Medžedujem«''.<ref>R. Kuper, F. Forster: ''Khufu's 'mefat' expeditions into the Libyan Desert'', Egyptian Archaeology, vol. 23, Autumn 2003, str. 25–28. [http://www.fjexpeditions.com/desert/archeology/ancientroute/cheops2.jpg Fotografija napisa iz Dahle].</ref> Drug vir je v razbremenilni komori nad pogrebno komoro v [[Keopsova piramida|Keopsovi piramidi]]. Na enem od napisov je omenjena skupina delavcev, imenovana ''»Kufujevi prijatelji«'' s pripisom ''»v letu 17. štetja živine«''. Slednji podatek je dvoumen, ker se ne ve, ali gre za štetje živine vsaki dve leti ali ga je treba jemati dobesedno.<ref name=ref5/><ref name=ref17/> Tretji podatek o dolžini vladanja izvira iz Vadi al-Jarfa. Napis opisuje prihod kraljevih ladij z dragoceno rudo in [[turkiz]]i v ''»letu po 13. štetju živine po Hor-Medžedu«''.<ref name=ref19>Pierre Tallet, Gregory Marouard: ''Wadi al-Jarf - An early pharaonic harbour on the Red Sea coast'', Egyptian Archaeology, vol. 40, Kairo 2012, str. 40-43.</ref><ref name=ref20>Rossella Lorenzi (12. april 2013): ''Most Ancient Port, Hieroglyphic Papyri Found'', Discovery News. Pridobljeno 21. aprila 2013.</ref> Kufujevo najvišji znan in zanesljiv datum je ''»leto po 13. štetju živine«''.<ref name=ref5/><ref name=ref17/>

V [[Vadi Maghara|Vadiju Maghara]] na [[Sinaj]]u je skalni napis, na katerem je Kufu upodobljen z dvojno krono. Kufu je poslal na Sinaj več odprav z nalogo, da odkrijejo nahajališča [[Baker|bakrove rude]] in [[turkiz]]a. Na mogočnih reliefih na Sinaju so razen njega upodobljeni tudi [[Sekemket]], [[Sneferu]] in [[Sahure]], ki so tudi iskali obe dragoceni surovini.<ref name="ref22">James Henry Breasted: ''Ancient Records of Egypt: The first through the seventeenth dynasties'', University of Illinois Press, New York 2001, ISBN 0-252-06990-0, str. 83–84.</ref> Kufu je imel trgovske stike z [[Biblos]]om, kamor je poslal več odprav, ki naj bi bakreno orodje in orožje menjavale za dragocen les [[Libanonska cedra|libanonske cedre]]. Les je bil pomembno gradivo za velike in stabilne pogrebne ladje. Ladje, odkrite ob Veliki piramidi, so bile resnično izdelane iz cedrovine.<ref>Toby A. H. Wilkinson: ''Early Dynastic Egypt: Strategies, Society and Security'', Routledge, London 2001, ISBN 0-415-26011-6, str. 160–161.</ref>

Edina Kufujeva tridimenzionalna podoba je majhen in dobro ohranjen slonokoščen kipec, znan kot Kufujev kipec. Faraon je upodobljen sedeč na prestolu z nizkim naslonjalom in [[Dešret|rdečo krono]] [[Spodnji Egipt|Spodnjega Egipta]].<ref name="ref24">Zahi Hawass: ''The Khufu Statuette: Is it an Old Kingdom Sculpture?'' V Paule Posener-Kriéger (ur.): ''Mélanges Gamal Eddin Mokhtar'', Bibliothèque d'étude, vol. 97, chapter 1, Institut français d'archéologie orientale du Caire, Kairo 1985, ISBN 2-7247-0020-1, str. 379–394.</ref> Levo od kolen je ohranjeno njegovo [[Horovo ime]] ''Medžeduis'', na desni strani pa je fragment [[Kartuša|kartuše]] z imenom ''Hnum-Kuf''. V levi roki drži cepec, desna roka pa počiva na desni nogi. Kipec je leta 1903 našel Flinders Petrie pri [[Kom El Sultan]]u pri [[Abidos, Egipt|Abidos]]u. Kipec je bil brez glave, ki se je po Petriejevem mnenju izgubila med izkopavanjem. Ko je Petri prepoznal pomen najdbe, je ustavil vsa druga dela in obljubil nagrado vsakemu, ki bi našel manjkajočo glavo. Tri tedne kasneje so glavo našli po intenzivnem sejanju globljih plasti ruševin.<ref>W.M. Flinders Petrie: ''Abydos II.'', Egypt Exploration Fund, London 1903, str. 3, preglednica XIII, predmet XIV.</ref> Kipec je restavriran in na ogled v Egipčanskem muzeju v Kairu.<ref name="ref26">Abeer El-Shahawy, Farid S. Atiya: ''The Egyptian Museum in Cairo: A Walk Through the Alleys of Ancient Egypt''. American Univ in Cairo Press, New York/Cairo 2005, ISBN 977-17-2183-6, str. 49ff.</ref> Večina egiptologov verjame, da je kipec izviren, drugi, med njimi tudi Zahi Hawass, pa domnevajo, da je umetniška reprodukcija iz Šestindvajsete dinastije. Hawass dvom utemeljuje z dejstvom, da v Kom El Sultanu in Abidosu niso izkopali nobene zgradbe, ki bi bila zanesljivo datirana v Četrto dinastijo. K temu dodaja, da je Kufujev obraz neobičajno čokat in okrogloličen in brez čustev. Stilistiko obraza primerja s kipi faraonov iz Kufujevega obdobja, na primer [[Sneferu]]ja, [[Kefren]]a in [[Menkaure]]ja. Obrazi teh treh faraonov so lepi, vitki in prijazni, kar je jasen dokaz idealiziranja, ki ni temeljilo na resničnosti. Kufujev obraz na slonokoščenem kipcu zgleda, kot da umetnika nista kdo ve kako skrbela niti profesionalnost niti prizadevnost. Hawass je prepričan, da faraon ne bi nikoli dovolil, da ga upodobijo tako površno. In ne nazadnje se prestol, na katerem faraon sedi, ne ujema z umetniškim slogom katerega koli artefakta iz Starega kraljestva. V tem obdobju so imeli prestoli višja naslonjala, ki so segala do vratu faraonov. Zadnji dokaz, da je kipec reprodukcija, je cepec ''nehenekh'' v njegovi levi roki, ker se je cepec kot ceremonialna insignija pojavil šele v [[Srednje egipčansko kraljestvo|Srednjem kraljestvu]]. Zahi Hawass zato zaključuje, da je bil kipec izdelan morda kot [[amulet]] ali idol za srečo za prodajo pobožnim meščanom.<ref name=ref24/><ref name=ref26/>

Kufujeva piramidna nekropola stoji v severovzhodnem delu planote [[Giza]]. Vzrok za selitev nekropole na sever, stran od nekropole Kufujevega predhodnika [[Sneferu]]ja, je bilo verjetno pomanjkanje prostora in lokalnih kamnolomov [[Apnenec|apnenca]]. Kufu je izbral najvišji del planote, da bi bila njegova še ne zgrajena piramida vidna od zelo daleč. Nekropolo je imenoval ''Akhet-Khufu'' -– ''Kufujevo obzorje''.<ref name="ref37">Michael Haase: ''Eine Stätte für die Ewigkeit. Der Pyramidenkomplex des Cheops aus baulicher, architektonischer und kulturhistorischer Sicht'', von Zabern, Mainz 2004, ISBN 3-8053-3105-3.</ref><ref name="ref38">Rainer Stadelmann: ''Die ägyptischen Pyramiden: Vom Ziegelbau zum Weltwunder'', 2. überarteitete und erweiterte Auflage, von Zabern, Mainz 1991, ISBN 3-8053-1142-7.</ref><ref name="ref39">Zahi Hawass: ''The Programs of the Royal Funerary Complexes of the Fourth Dynasty'' v David O'Connor, David P. Silverman: ''Ancient Egyptian Kingship'', BRILL, Leiden 1994, ISBN 90-04-10041-5.</ref><ref name="ref40">Peter Jánosi: ''Die Pyramiden: Mythos und Archäologie'', Beck, Frankfurt 2004, ISBN 3-406-50831-6, str. 70–72.</ref>

Literarna mojstrovina iz Trinajste dinastije, ki govori o Kufuju, je slavni [[Westcarjev papirus]], v katerem je bil Kufu priča čudežu in prejel prerokbo maga z imenom Dedi. Kufu je v zgodbi opisan dvoumno. Po eni strani je opisan kot neusmiljen vladar, ker je zapornika obsodil na smrt z obglavljenjem, da bi preskusil Dedijevo magično moč, po drugi strani pa kot vedoželjen, razumen in plemenit: sprejel je Dedijevo ogorčenje in kasnejšo alternativno ponudbo za zapornika, raziskal okolišćine in vsebino Dedijeve prerokbe in ga nazadnje raodarno nagradil. Protisloven Kufujev opis je med egiptologi in zgodovinarji še vedno predmet razprav. Starejši egiptologi in zgodovinarji, kot so Adolf Erman, Kurt Heinrich Sethe in Wolfgang Helck, so Kufujev značaj ocenili kot brezsrčen in brezbožen. Nagibali so se k starogrškemu izročilu [[Herodot]]a in [[Diodor Sicilski|Diodorja Sicilskega]], ki sta Kufuja opisala pretirano negativno, in zanemarili egipčansko izročilo, ki je bilo vedno pozitivno.<ref name=ref42>Adolf Erman: ''Die Märchen des Papyrus Westcar I. Einleitung und Commentar'', Mitteilungen aus den Orientalischen Sammlungen, Heft V, Staatliche Museen zu Berlin, Berlin 1890.</ref><ref name="ref43">Verena M. Lepper: ''Untersuchungen zu pWestcar. Eine philologische und literaturwissenschaftliche (Neu-)Analyse'', Ägyptologische Abhandlungen, Band 70, Harrassowitz, Wiesbaden 2008, ISBN 3-447-05651-7.</ref><ref name="ref44">Miriam Lichtheim: ''Ancient Egyptian literature: a book of readings. The Old and Middle Kingdoms, Band 1'', University of California Press 2000 (2. Auflage), ISBN 0-520-02899-6.</ref><ref name=ref45>Friedrich Lange: ''Die Geschichten des Herodot'', Band 1, str. 188–190.</ref>

Egipčanski zgodovinar [[Maneton]] Kufuja imenuje Sufis in mu pripisuje 63 let dolgo vladavino. Omenja tudi, da je zgradil Veliko piramido in nadaljuje, da je po [[Herodot]]ovem mnenju piramido zgradil Keops. Maneton je bil očitno prepričan, da sta bila Sufis in Keops različna vladarja. O Kufuju pravi, da je preziral bogove in o tem napisal ''Sveto knjigo'', ki jo je (Maneton) dobil med potovanjem po Egiptu. Sodobni egiptologi dvomijo v obstoj domnevne ''Svete knjige'', ker bi bilo zelo nenavadno, da bi faraon napisal knjigo in da bi se tako dragocena knjiga lahko tako enostavno dobila.<ref>Dietrich Wildung: ''Die Rolle ägyptischer Könige im Bewußtsein ihrer Nachwelt, Band 1: Posthume Quellen über die Könige der ersten vier Dynastien'', Münchener Ägyptologische Studien. Bd. 17, Hessling, Berlin 1969, str. 152–192.</ref><ref name=ref48>Siegfried Morenz: ''Traditionen um Cheops'', Zeitschrift für Ägyptische Sprache und Altertumskunde, vol. 97, Berlin 1971, ISSN 0044-216X, str. 111–118.</ref><ref name="ref49">Wolfgang Helck: ''Geschichte des Alten Ägypten'', Handbuch der Orientalistik, vol. 1.; Chapter 1: Der Nahe und der Mittlere Osten, vol 1, BRILL, Leiden 1968, ISBN 90-04-06497-4, str. 23–25 in 54–62.</ref>

Leta 642 n. št. so Egipt osvojili [[Arabci]]. Ko so zagledali piramide, so začali raziskovati, kdo jih je zgradil. V tistem času jim noben prebivalec Egipta ni mogel povedati niti kdo jih je zgradil niti prevesti hieroglifov. Arabski zgodovinarji so zato začeli o tem pisati svoje teorije in zgodbe.<ref name="ref50">Stefan Eggers: ''Das Pyramidenkapitel in Al-Makrizi`s "Hitat"''. BoD, 2003, ISBN 3833011289, str. 13-20.</ref>

Najbolj znana zgodba o Kufuju in njegovi piramidi je v knjigi ''Hitat'' (popoln naslov je ''al-Mawāʿiẓ wa-’l-iʿtibār fī ḏikr al-ḫiṭaṭ wa-’l-ʾāṯār''), ki jo je leta 1430 napisal Muhammad al-Maqrizi (1364-14421364–1442). Knjiga vsebuje več teorij in mitov o Kufuju, zlasti o Veliki piramidi. Čeprav je Kufu večkrat omenjen, je bilo veliko arabskih piscev prepričanih, da je Veliko piramido (in obe drugi) zgradil bog [[Hermes]], katerega so Arabci imenovali Idris.<ref name=ref50/>

Egiptologi so sčasoma preučili morebitne motive in razloge za spreminjanje Kufujevega ugleda. Podrobnejše raziskave in primerjave primarnih virov s kasnejšimi zapisi ter grškimi in koptskimi besedili kažejo, da so bile spremembe postopne in da so v grškem in ptolemajskem obdobju še vedno prevladovali pozitivni pogledi na faraona.<ref name="ref51">Alan B. Lloyd: ''Herodotus, Book II: Commentary 1-98'', volume 43 Études préliminaires aux religions orientales dans l'Empire romain, BRILL, Leiden 1993, ISBN 9004077375, str 62 - 63.</ref> Alan B. Lloyd na primer opozarja na dokumente in napise iz Šeste dinastije in navaja pomembno mesto ''Menat-Kufu'', kar pomeni ''Kufujeva pestunja''. Mesto je bilo v Srednjem kraljestvu še vedno zelo gledno. Lloyd je prepričan, da takega imena ne bi bilo mogoče izbrati v čast kralju s slabim (ali vsaj vprašljivim) slovesom. Poleg tega opozarja na veliko število krajev, kjer se je tudi izven Gize izvajal Kufujev kult mrtvih. Kulti so se izvajali še v saiškem in perzijskem obdobju Egipta.<ref name=ref51/>

Sodobni egiptologi na Herodotove in Diodorjeva pripovedi gledajo kot na zavestno blatenje, ki je temeljilo na takrat veljavni filozofiji. Egiptologi trdijo, da so klasični avtorji živeli okoli 2000 let po Kufuju in da so bili viri, ki so jih imeli na razpolago, zastareli,<ref name=ref41/><ref name=ref48/> filozofija starih Egipčanov pa se je od Starega kraljestva do takrat v celoti spremenila. Pretirano velike grobnice, kot so piramide v Gizi, so morale Grke in tudi kasnejše svečenike Novega kraljestva zgroziti, ker so jih spominjale na heretičnega faraona [[Ehnaton]]a in njegove megalomanske gradbene projekte.<ref name=ref48/><ref name=ref49/> Ta izredno negativna slika se je očitno projicirala tudi na Kufuja in njegovo piramido. Takšno gledanje je verjetno spodbudilo dejstvo, da je bila v Kufujevem času gradnja ogromnih spomenikov iz dragocenega kamna in njihovo razkazovanje v javnosti omejeno samo na vladarja.<ref name=ref10/><ref name=ref41/> Grški zgodovinarji, svečeniki kulta mrtvih in drugi svečeniki so impresivne Kufujeve spomenike in kipe razlagali samo kot rezultat njegovega megalomanskega značaja. Takšni pogledi in njim primerne zgodbe so povzročili, da je bila ocena Kufujevega značaja skrajno negativna. Razen tega je bilo škandalozne zgodbe o njem laže prodajati kot pozitivne.<ref name=ref48/><ref name=ref49/>

Več egiptologov opozarja, da tudi rimski zgodovinarji, kot sta bila [[Plinij starejši]] in [[Frontin]], oba sta ustvarjala okoli leta 70 n. št., niso oklevali norčevati se iz piramd v Gizi. Frontin jih imenuje ''»nesmiselne zgradbe, podobne našim opuščenim akveduktom v Rimu«'', Plinij pa jih je opisal kot ''»prazno in neumno razkazovanje faraonovega bogastva«''. Egiptologi v teh kritikah vidijo očitne politično in socialno motivirane nakane. Zdi se jim paradoksno, da se je namen gradnje piramid pozabil, imena njihovih graditeljev pa so ostala nesmrtna.<ref>William Gillian Waddell: ''Manetho'', The Loeb classical Library, Bd. 350, Harvard University Press u. a., Cambridge MA u. a. 1997, ISBN 0-674-99385-3, str. 46-47.</ref>

Drug namig, da je bil Kufu pri Grkih in Rimljanih na slabem glasu, se morda skriva v koptskem branju njegovega imena. Hieroglifi Kufujevega imena se [[Koptščina|koptsko]] berejo ''Šêfet'', kar pomeni ''(spremlja ga) smola'' ali ''grešen''. Koptsko branje izhaja iz kasnejše egipčanske izgovarjave Kufujevega imena, ki se je izgovarjalo ''Šufu''. Iz te oblike izhaja tudi grška oblika imena ''Sufis''. Slab prizvok koptskega branja Kufujevega imena so morda nezavedno prevzeli tudi grški in rimski avtorji.<ref name=ref51/>