Redakcija: 12:12, 26. oktober 2018 uredi Vermont (pogovor \| prispevki) 121 urejanj m vrnitev sprememb uporabnika 109.127.223.142 (pogovor) na zadnje urejanje uporabnika Vermont Oznaka: vrnitev ← Starejše urejanje		Redakcija: 13:43, 26. oktober 2018 uredi razveljavi 109.127.223.145 (pogovor) →‎Uvod Oznaka: vizualno urejanje Novejše urejanje →
Vrstica 16: == Zgodovina == Kemija se je začela ~~verjetno~~s zdinozavrovimi iztrebki, opazovanjem gorenja, ki je pripeljalo do odkritja [[keramika\|keramike]], [[steklo\|stekla]] in [[metalurgija\|metalurgije]] – veščine pridobivanja [[kovina\|kovin]] iz [[ruda\|rud]]. Zaradi pomanjkljivega znanja je ogenj postal tista mistična sila, ki je pretvarjala snov v drugo snov (gorenje lesa, izparevanje vode) in istočasno dajala [[toplota\|toploto]] in [[svetloba\|svetlobo]]. Filozofski poskusi, da bi pojasnili, zakaj imajo različne snovi različne lastnosti (barvo, gostoto, vonj...), zakaj obstojajo v treh agregatih stanjih (trdno, tekoče in plinasto) in pri enakih pogojih reagirajo različno, so pripeljali do prvih teorij. Po prvih razlagah so svet sestavljali štirje glavni elementi: [[voda]], [[ogenj]], [[prst (pedologija)\|zemlja]] in [[zrak]]. [[Stari Grki\|Grška]] [[atomizem\|atomista]] [[Demokrit]] (470-400 pr. n. št.) in [[Levkip]] (prva polovica 5. stoletja pr. n. št.) sta bila prva, ki sta trdila, da so snovi sestavljene iz majhnih nedeljivih delcev – [[atom]]ov. Zaradi pomanjkanja znanstvenih dokazov je bilo njuno teorijo o obstoju atomov zelo lahko ovreči. Teorija o štirih elementih se je še dolgo obdržala, verjetno tudi zato, ker jo je zagovarjal [[Aristotel]] (384 — 322 pr. n. št.). Aristotel je obstoječim štirim elementom dodal še petega – [[eter (fizika)\|eter]] – ki je predstavljal božansko silo. Takšno učenje je kasneje sprejela tudi [[Rimskokatoliška cerkev\|Cerkev]]. Grški atomizem je v delu ''De Rerum Natura'' (O naravi stvari)<ref>{{cite web Vrstica 40: Pohlep po [[zlato\|zlatu]] je pripeljal do postopkov za njegovo rafiniranje. Zaradi pomanjkljivega znanja so bili ljudje prepričani, da je rafiniranje pretvarjanje snovi in ne povečevanje njene čistoče. Mnogi učenjaki tistega časa so bili zato prepričani, da obstoja način, s katerim bi cenene kovine pretvorili v plemenite. Rodila se je [[alkimija]] in iskanje ''kamna modrosti'', za katerega so menili, da takšno pretvorbo opravi s preprostim dotikom.<ref>[http://www.chemheritage.org/explore/ancients-time.html Alchemy Timeline] - Chemical Heritage Society</ref> Večino takrat znanih metod rafiniranja je v svojem delu ''Naturalis Historia'' (Prirodopis) opisal [[Plinij Starejši]]. Mnogi poznavalci trdijo, da so bili prvi kemiki [[Arabci]] in [[Perzijci]], ki so v kemijo vpeljali natančno opazovanje in nadziranje eksperimentov ter odkrili mnogo kemičnih spojin.<ref name="Will">Will Durant (1980), ''The Age of Faith (The Story of Civilization, Volume 4)'', p. 162-186, Simon & Schuster, ISBN 0-671-01200-2</ref> Najvplivnejši islamski kemiki so bili Džabir ibn Hajjan (721-815), v Evropi znan kot Geber,<ref>Derewenda, Zygmunt S. (2007), »On wine, chirality and crystallography«, Acta Crystallographica Section A: Foundations of Crystallography 64: 246–258 [247]</ref> al-Kindi (umrl 873), al-Razi (umrl 925) in al-Biruni (umrl 1048).<ref>Dr. K. Ajram (1992), ''Miracle of Islamic Science'', Appendix B, Knowledge House Publishers, ISBN 0-911119-43-4.</ref> Geberjeva dela so postala v [[Evropa\|Evropi]] znana v 14. stoletju, ko jih je v [[latinščina\|latinščino]] prevedel španski kemik psevdo-Geber. Na področju metalurgije so bili v tistem času zelo pomembni [[Indijci\|indijski]] alkimisti in metalurgi.<ref name=Will/> V Evropi se je kemija začela razvijati v zgodnjem [[srednji vek\|srednjem veku]] po več [[epidemija]]h [[kuga\|kuge]]. Ljudje so začeli iskati [[zdravilo\|zdravila]] zanjo in verjeli v obstoj ''eliksirja življenja'' oziroma ''eliksirja večne mladosti'', ki ga, tako kot [[kamen modrosti\|kamna modrosti]], niso nikoli odkrili.

Kemija: Razlika med redakcijama