|
V 30. in upatorju. Po kapitulaciji jugoslovanske vojske je Madžarska je zasedla večino [[Prekmurje|Prekmurja]]. Pod oblastjo [[Neodvisna država Hrvaška|NDH]] se je leta 1941 znašlo pet slovenskih naselij: Bregansko selo (danes se imenuje Slovenska vas), Nova vas pri Bregani (danes Nova vas pri Mokricah), Jesenice na Dolenjskem, Obrežje in Čedem. Šlo je za ozemlje veliko približno 20 kvadratnih kilometrov, na katerem je takrat živelo približno 800 prebivalcev.
V 30. in 40. letih 19. stoletja so slovensko govoreče izobraženske elite z redkimi izjemami zavrnile ideologijo [[ilirizem|ilirizma]], ki je predvidevala nastanek južnoslovanskega (''ilirskega'') naroda in skupnega [[knjižni jezik|knjižnega jezika]]. Prepričanje o posebni slovenski identiteti je izviralo predvsem iz verjetja v obstoj slovenske jezikovne skupnosti, ki je bila utemeljena na književni tradiciji iz časa delovanja slovenskih protestantov v 16. stoletju, ter na tedanji živahni slovstveni dejavnosti. Vrednost slovenskega jezika je dvignilo zlasti delovanje [[pesnik]]a [[France Prešeren|Franceta Prešerna]], ki je dokazal, da je slovenščina primerna tudi za visoko kulturo. Poleg tega je individualnost slovenščine dokazovala tedanja [[slavistika]] (Jernej Kopitar, [[Pavel Jozef Šafárik]]). Ker je tedaj veljalo, da so jezikovne skupnosti enake narodom, se je med izobraženci vse bolj širilo prepričanje o obstoju posebnega naroda, Slovencev.
V predmarčni dobi se je nadaljevala modernizacija vasi in začela prva [[industrializacija]]. Velika pričakovanja je vzbudila zlasti gradnja [[Južna železnica|Južne železnice]], ki je povezovala Dunaj in Trst ter je potekala čez slovenske dežele.
V evropski [[Revolucije leta 1848|pomladi narodov]], marca in aprila 1848 je nastal prvi slovenski politični program imenovan »[[Zedinjena Slovenija]]«, ki je zahteval združitev vseh dežel, naseljenih s Slovenci, v eno deželo Slovenijo.
== V ustavnem obdobju ==
[[Slika:Austria-Hungary-sl.png|thumb|right|250px|Dežele Avstro-Ogrske po 1867]]
Leta [[1867]] so slovenski poslanci na deželnih volitvah na [[Kranjska|Kranjskem]] že dobili večino. Tega leta je z razdelitvijo države na ogrsko in avstrijsko polovico nastala [[Avstro-Ogrska]]. Večji del današnjega slovenskega ozemlja je ostal v [[Cislajtanija|avstrijskem delu monarhije]], le [[Prekmurje]] je ostalo v [[Translajtanija|ogrskem delu]]. Že leta [[1866]], po izgubljeni vojni z [[Italija|Italijo]] in [[Prusija|Prusijo]] pa je Italija dobila [[Benečija|Benečijo]]; [[Beneški Slovenci]] so tako prišli pod Italijo, kar je potrdil formalni [[plebiscit]].
Slovenska politična gibanja v tem času je zaznamoval najprej skupni narodnostni boj vseh Slovencev (obdobje [[slogaštvo|slogaštva]]), kasneje pa so se vse poglabljala politična razhajanja, zlasti v 80. in 90. letih 19. stoletja, ki je obdobje [[kulturni boj|kulturnega boja]] med [[politični katolicizem|katoliško]] in [[liberalizem|liberalno]] strujo [[meščanstvo|meščanskih]] politikov. V začetku [[20. stoletje|20. stoletja]] se uveljavljajo tudi [[socialdemokracija|socialdemokratska]] politična združenja, ki so jih vodili razumniki, sodelavce pa iskali med vse številčnejšim delavstvom. Predvsem v začetku 20. stoletja so se precej okrepila prizadevanja za državnopravno in tudi kulturno povezovanje z Južnimi Slovani, predvsem s [[Hrvati]]. Zamisel o [[trializem|trialistični]] preureditvi Avstro-Ogrske, s katero bi Slovenci in Hrvati v monarhiji dobili posebno državno enoto je imela pristaše v katoliškem in liberalnem taboru{{Podatek}}, med izobraženci so se mnogi zavzemali za tesno kulturno in jezikovno povezovanje in celo za opustitev slovenskega jezika ([[neoilirizem]]).
== Prva svetovna vojna ==
[[Slika:Austrianinf.jpg|thumb|left|200px|Avstrijska pehota v 1. svetovni vojni]]
Med [[prva svetovna vojna|prvo svetovno vojno]], ki je Slovenijo hudo prizadela zlasti s krvavo [[soška fronta|soško fronto]] in s politiko velesil, ki je grozila z razkosanjem slovenskega ozemlja med več držav ([[Londonski sporazum (1915)|londonski sporazum]], [[1915]]), so Slovenci že poskušali urediti svoj narodni položaj v skupni državni enoti s Hrvati in Srbi v habsburški monarhiji. Zahtevo, znano kot [[majniška deklaracija (1917)|majniško deklaracijo]], so podali slovenski, hrvaški in srbski poslanci v [[Državni zbor (Avstrijsko cesarstvo)|dunajskem parlamentu]] spomladi [[1917]]. Vladajoči krogi habsburške monarhije so zahtevo sprva zavrnili, poznejše pobude vlade za federalizacijo monarhije (npr. [[oktobrski manifest]] cesarja [[Karel I. Habsburško-Lotarinški|Karla]]) pa je zavrnila večina slovenskih politikov, ki se je že nagibala k neodvisnosti. Ohranitev reformirane države je najdlje zagovarjal nekdanji načelnik [[Slovenska ljudska stranka (zgodovinska)|Slovenske ljudske stranke]] in zadnji [[Kranjska|kranjski]] [[deželni glavar]], [[Ivan Šusteršič]], ki pa je imel le malo pristašev in vpliva.
== Obdobje med obema vojnama ==
{{glavni|Zgodovina Slovenije od leta 1918 do leta 1945}}
[[Slika:Rudolf Maister 1910s (2).jpg|thumb|left|180px|[[Rudolf Maister]]]]
Po porazu Avstro-Ogrske in [[centralne sile|centralnih sil]] sta hrvaški [[sabor]] v Zagrebu in ljudski shod v Ljubljani [[29. oktober|29. oktobra]] [[1918]] razglasila narodno osvoboditev in ustanovitev samostojne [[Država Slovencev, Hrvatov in Srbov|Države Slovencev, Hrvatov in Srbov]] s središčem v [[Zagreb]]u.
Major [[Rudolf Maister]] je 1.11.1918 v vojašnici 26. strelskega polka v Melju pred mestnim poveljnikom podpolkovnikom Antonom Holikom razglasil Maribor in Spodnjo Štajersko za posest Države SHS in s prevzemom vojaškega poveljstva nad Mariborom in vso Spodnjo Štajersko zagotovil pripadnost Spodnje Štajerske Sloveniji.
Nevarnost s strani Italije, ki je na podlagi [[londonski sporazum (1915)|londonskega sporazuma]] iz leta [[1915]] zasedla [[Primorska|Primorsko]] in Istro ter dele Dalmacije, nedefinirane meje, odsotnost mednarodnega priznanja in pritisk{{Dvomljivo}} [[Srbi|Srbov]] po združitvi v skupno državo, sta povzročila [[1. december|1. decembra]] [[1918]] združitev Države SHS s [[Kraljevina Srbija|Kraljevino Srbijo]] v [[Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev|Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev]], ki se je od [[3. oktober|3. oktobra]] [[1929]] imenovala [[Kraljevina Jugoslavija]].
Leta [[1919]] so jugoslovanske čete zasedle [[Prekmurje]] in ga priključile kraljevini.
Po izgubljenem [[koroški plebiscit|koroškem plebiscitu]] leta [[1920]] je južna [[Koroška]] pripadla [[Avstrija|Avstriji]].
Po podpisu [[rapalska pogodba|rapalske pogodbe]] ([[1920]]) je bila urejena meja z Italijo, ki je dobila celotno zahodno Slovenijo.
Večinski del slovenskega naroda v jugoslovanski državi, ki je bila popolnoma centralistično urejena, ni užival nobene ustavnopravne avtonomije, je pa zaradi kompaktne etnične naselitve in zaradi prevlade politične stranke SLS, ki se je zavzemala za avtonomijo, dejansko živel dokaj avtonomno narodno življenje, ki ga tudi centralistična beograjska zakonodaja ni mogla spodnesti.
Slovenija se je gospodarsko in kulturno dobro razvijala. V njenem političnem življenju pa je do uvedbe [[šestojanuarska diktatura|šestojanuarske diktature]] ([[1929]]) vladal hud boj med [[Slovenska ljudska stranka (zgodovinska)|Slovensko ljudsko stranko]] in liberalno Jugoslovansko demokratsko stranko.{{-}}
== Druga svetovna vojna ==
{{glavni|Druga svetovna vojna na Slovenskem}}
[[Slika:205fdb0f.jpg|180px|thumb|left|Letak iz leta 1938 (po priključitvi Avstrije Tretjemu rajhu), ki ga je izdala [[Komunistična partija Slovenije|KPS]]]]
Ko so k trojnemu paktu leta 1940 pristopile tudi Madžarska, Bolgarija in Romunija, je močno povečal pritisk na Jugoslavijo, da bi tudi pristopila, za kar si je prizadeval Hitler, ki si je pred napadom na SZ želel zaščiti južni bok. Tako je prišlo 25. marca 1941 do podpisa pogodbe Kraljevine Jugoslavije z Nemčijo, čemur je dva dni kasneje, 27. marca, sledil puč, ki ga je vodil letalski general [[Dušan Simović]]. Regent knez Pavel je bil odstavljen in oblast je bila dodeljena mlademu [[Peter II. Karađorđević|Petru]]. Začasno vodenje vlade je prevzel general Simović. Hitlerju se tako Jugoslavija ni zdela več zanesljiva in tako so Nemci in zavezniki 6. aprila 1941 po [[načrt Marita|načrtu Marita]] in brez vojne napovedi napadli Kraljevino Jugoslavijo. Napad se je začel z bombardiranjem Beograda, pri čemer je bilo ubitih 20.000 ljudi. Odpor jugoslovanske kraljeve vojske je bil zgolj simboličen, saj so zaradi počasne mobilizacije uspeli zbrati le polovico nabornikov in tudi vojaška oprema in doktrina Srbije iz [[balkanski vojni|balkanskih vojn]] in [[prva svetovna vojna|prve svetovne vojne]] sta bili zastareli. Tako so nemške čete 10. aprila že dosegle [[Zagreb]] in 12. aprila [[Beograd]]. Italijanska vojska je svoj napad začela šele 11. aprila, ko se je vključila tudi Madžarska. Tedaj je bila nemška vojska že v Karlovcu. Italijanska vojska se je razcepila na dva dela: del je prodiral proti in Ljubljani in naprej preko Kočevja, drugi del pa je prodiral preko Dalmacije. Nemška vojska je vdrla tudi iz Bolgarije in z mobiliziranimi enotami zlahka preprečila umik Jugoslovanske vojske na solunsko fronto.
Kmalu po napadu je nastal slovenski [[Narodni svet]] pod vodstvom [[Marko Natlačen|Marka Natlačena]], ki je pozival k mirni predaji orožja in vdaji okupatorju. Po kapitulaciji jugoslovanske vojske je Madžarska je zasedla večino [[Prekmurje|Prekmurja]]. Pod oblastjo [[Neodvisna država Hrvaška|NDH]] se je leta 1941 znašlo pet slovenskih naselij: Bregansko selo (danes se imenuje Slovenska vas), Nova vas pri Bregani (danes Nova vas pri Mokricah), Jesenice na Dolenjskem, Obrežje in Čedem. Šlo je za ozemlje veliko približno 20 kvadratnih kilometrov, na katerem je takrat živelo približno 800 prebivalcev.
[[Slika:Provincia di Lubiana1941-1943.jpg|thumb|right|250px|Na zemljevidu je označena [[Ljubljanska pokrajina]] (črno obarvano območje z navpičnimi črtami), ki so jo italijanski okupatoriji leta 1941 anektirali svoji državi skupaj z njenimi 320.000 prebivalci. - Od aprila 1941 do septembra 1943 je v Italiji živelo približno 640.000 Slovencev]]
Italijani so na svojem okupiranem ozemlju na začetku vodili zmerno politiko. Tako sodovoljevali dvojezičnost, italijanski jezik so v šole uvedli zgolj kot učni predmet, dovoljevali so vsa nepolitična, kulturna in športna društva. Na zasedenem ozemlju, ki so ga sestavljala Ljubljana, Notranjska in Dolenjska s približno 320.000 prebivalci, je Italija ustanovila [[Ljubljanska pokrajina|Ljubljansko pokrajino]] ({{jezik-it|Provincia di Lubiana}}). Po prvih uspešnih uporniških akcijah prebivalcev na zasedenem ozemlju, je italijanska oblast spremenila politiko in začela izvajati program etničnega čiščenja.<ref>Benito Mussolini: “To ozemlje moramo upoštevati kot poskusno ozemlje . . . Ne bi izključil možnosti preselitve celotnih skupin prebivalcev’’. Cit. v Marco Cuzzi, ''L’occupazione italiana della Slovenia'', Roma, 1998, s. 225.</ref>. Izvedba tega naklepa je privedla do izgona približno 35.000 civilistov, od katerih je v italijanskih koncentracijskih taboriščih, v letih 1942 in 1943, umrlo od lakote in bolezni okoli 3500 moških, žensk in otrok.<ref>Božidar Jezernik, ''Italijanska koncentracijska taborišča za Slovence med drugo svetovno vojno'', Ljubljana, 1997, s. 557-558.</ref> Da je šlo za poskus etničnega čiščenja, izhaja ne samo iz zelo velikega števila ubitih in razseljenih, ampak tudi iz izjav in ukazov visokih italijanskih oficirjev, predvsem pa iz vsebine zloglasne okrožnicea 3C,pričakovala kivarnost join zaščito nacionalne identitete ter možnost za miren razvoj. Prvo jasno zahtevo po neodvisnosti Slovenije je podpisalleta prvega1987 marcapostavila 1942skupina generalizobražencev Mariov Roatta57.<ref>Angelo delštevilki Boca,''[[Nova revija|Nove revije]]''Italiani,. Množičnejše zahteve po demokratizaciji in odpor proti centralistični Jugoslaviji je sprožila aretacija in [[proces proti četverici|sodni pregon]] treh sodelavcev političnega bravatednika gente?''[[Mladina (revija)|Mladina]]'' in podčastnika JLA ([[Janez Janša]], Vicenza[[David Tasić]], 2005[[Franci Zavrl]] in [[Ivan Borštner]]). Pripadniki močnega civilnega gibanja so ustvarili Odbor za obrambo četverice, ski se je kasneje preoblikoval v [[Odbor za varstvo človekovih pravic]], vodil ga je [[Igor Bavčar]]. 234-243Slovenska javnost je na iniciativo odbora z množičnimi demonstracijami protestirala proti procesu sojenja četovanskih oboroženih sil. Temu se je Slovenija uprla in prevzela poveljevanje nad svojo [[Teritorialna obramba Republike Slovenije|Teritorialno obrambo]].</ref>
{{quote|''"Pokončati je treba vse moške, tega prekletega plemena"'' |(Benito Mussolini, šef italijanske vlade, v Gorici 31. julija 1942)<ref>Alojz Zidar, ''Slovenski narod pomni in obtožuje'', Koper, 1999.</ref>}}
Nemška oblika okupacije pa je bila najhušja izmed vseh treh, saj so prepovedali vse slovenske časopise, nemški jezik so v šole uvedli kot učni jezik, odrasle so nasilno vpisovali v [[Štajerska domovinska zveza|Štajersko domovinsko zvezo]] in [[Koroška ljudska zveza|Koroško ljudsko zvezo]] oziroma v njune oborožene oddelke. Uradovalni jezik je prav tako postala nemščina. Nasilno so odvzeli 600 otrok, ki so po videzu zadoščali kriterijem [[arijska rasa|arijske rase]] in jih dodelili organizaciji [[Lebensborn]], uvedli so nacistične zakone, kasneje so začeli z vojaško mobilizacijo prebivalstva, kar je bilo v nasprotju z [[mednarodno pravo|mednarodnim pravom]],...
26. aprila 1941 je bila v Ljubljani ustanovljena [[Protiimperialistična fronta]] (ob napadu Nemčije na [[Sovjetska zveza|Sovjetsko zvezo]] preimenovana v Osvobodilno fronto), ki je začela oborožen boj proti okupatorjem. Ustanovne skupine Protiimperialistične fronte so bile: Komunistična partija Slovenije, del [[krščanski socialisti|krščanskih socialistov]], demokratični del liberalnega [[Sokol (društvo)|telovadnega društva Sokol]] in del kulturnikov, ki pa so bili nepovezani. V spomin na ta dogodek je bil določen 27. april kot praznik dneva upora proti okupatorju.
V Volkmerjevem prehodu v Mariboru so dne 29. april 1941 protinacistično razpoloženi slovenski mladinci pod vodstvom Bojana Ilicha zažgali dva osebna avtomobila nemške civilne uprave. To je bila prva odporniška protiokupatorska akcija v okupirani Sloveniji, ki se je porodila iz revolta ob transu ki ga je med Hitlerjevim obiskom tri dni pred tem dejanjem doživela večina mariborskih Nemcev. Nacistična policija je zaprla okoli 60 mladincev, vendar jih je kmalu izpustila saj jim ni mogla dokazati udeležbe pri požigu. 22. junija 1941 je bil ustanovljeno glavno poveljstvo partizanskih sil in na isti dan so bile objavljena [[Osvobodilna fronta#Gesla OF|Gesla osvobodilnega gibanja OF]]. Kasneje, 1. novembra 1941 so bile objavljene tudi [[Osvobodilna fronta#Temeljne točke OF|Temeljne točke OF]], katerih 8. in 9. točka sta bili napisani pod vplivom [[atlantska listina|atlantske listine]]. Vodilno vlogo v Osvobodilni fronti je s podpisom [[Dolomitska izjava|Dolomitske izjave]] 1. marca 1943 prevzela [[Komunistična partija Slovenije]], ki je v zmagovitem [[narodnoosvobodilni boj|narodnoosvobodilnem boju]] sama prevzela vso oblast.
Leta 1943 je na Kočevskem nastalo znatno osvobojeno ozemlje na katerem je OF organizirala [[Kočevski zbor]], na katerem je izvolila najvišji organ slovenske države, sprejela odločitev o priključitvi Primorske Sloveniji in izvolila delegacijo za [[Drugo zasedanje AVNOJ-a|II. zasedanje]] [[AVNOJ]].
Ob koncu vojne je slovenska partizanska vojska skupaj z [[Jugoslovanska armada|Jugoslovansko armado]] in sovjetsko [[Rdeča armada|Rdečo armado]] osvobodila celotno slovensko etnično ozemlje. Oddelki VOS pod komando komunistične partije in po sovjetskem vzoru so po koncu vojne povečini izvajali t. i. [[Povojni izvensodni poboji v Sloveniji|povojne izvensodne poboje]] nad civilnimi in vojaškimi osebami. Doslej je evedentiranih okoli 600 grobišč po vsej Sloveniji.
== Nastanek federativne Jugoslavije ==
{{glavni|Zgodovina Slovenije od leta 1945 do leta 1991}}
[[Slika:Coat of Arms of the Socialist Republic of Slovenia.svg|right|120px|Grb SR Slovenije]]
[[Zbor odposlancev slovenskega naroda]] v Kočevju (oktober 1943) se je odločil za vključitev Slovenije v novo Jugoslavijo, ki je bila ustanovljena na zasedanju [[AVNOJ]] v [[Jajce, Bosna|Jajcu]] novembra 1943 in bila dve leti kasneje razglašena za Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo (FLRJ). Slovenija se je kot njen sestavni del preimenovala v Ljudsko republiko Slovenijo. Do leta 1947 je bila nacionalizirana vsa zasebna dejavnost.
Po prelomu s [[Sovjetska zveza|Sovjetsko zvezo]] leta 1948 je Jugoslavija začela uvajati milejšo obliko [[socializem|socializma]], ki je temeljila na [[družbena lastnina|družbeni lastnini]] in [[samoupravljanje|samoupravljanju]]. Leta [[1963]] se je FLRJ preimenovala v [[Socialistična federativna republika Jugoslavija|Socialistično federativno republiko Jugoslavijo]] (SFRJ), Slovenija pa v [[Socialistična republika Slovenija|Socialistično republiko Slovenijo]].
Slovenija se je gospodarsko hitro razvijala, posebej še v petdesetih letih, ko se je dežela močno industrializirala. Po gospodarski reformi in nadaljnji gospodarski decentralizaciji Jugoslavije v letih 1965 in 1966, se je Slovenija med vsemi šestimi republikami najhitreje približevala [[tržno gospodarstvo|tržnemu gospodarstvu]]. Slovenija je ustvarjala kar 2,5-krat večji [[družbeni produkt]] od državnega povprečja, kar je med [[Slovenci]] krepilo narodno samozavest. Ta samozavest se je kazala tako na gospodarskem kot kulturnem področju.
== Osamosvojitev Slovenije ==
{{popravi|razdelek|razlog=slaba vključenost v celoto, pomanjkanje notranjih povezav, malo navedb virov}}
V povojnem času so v Jugoslaviji potekala trenja med zagovorniki centralizma na eni in federalizma na drugi strani, Slovenija pa je bila eden glavnih udeležencev teh sporov. Vendar so se v teh sporih slovenski politiki omejevali predvsem na položaj Slovenije v Jugoslaviji in niso razmišljali o osamosvojitvi Slovenije in s tem o spremembi obsega jugoslovanske države. Po smrti [[Josip Broz Tito|Josipa Broza Tita]] leta 1980 so se začele gospodarske in politične razmere zaostrovati, kar je v desetih letih privedlo do konca SFRJ. Odločitev Slovenije, da zapusti Jugoslavijo, ni bila enostavna, saj je vanjo v povojnih desetletjih vložila veliko energije in sredstev, od nje pa pričakovala varnost in zaščito nacionalne identitete ter možnost za miren razvoj. Prvo jasno zahtevo po neodvisnosti Slovenije je leta 1987 postavila skupina izobražencev v 57. številki ''[[Nova revija|Nove revije]]''. Množičnejše zahteve po demokratizaciji in odpor proti centralistični Jugoslaviji je sprožila aretacija in [[proces proti četverici|sodni pregon]] treh sodelavcev političnega tednika ''[[Mladina (revija)|Mladina]]'' in podčastnika JLA ([[Janez Janša]], [[David Tasić]], [[Franci Zavrl]] in [[Ivan Borštner]]). Pripadniki močnega civilnega gibanja so ustvarili Odbor za obrambo četverice, ki se je kasneje preoblikoval v [[Odbor za varstvo človekovih pravic]], vodil ga je [[Igor Bavčar]]. Slovenska javnost je na iniciativo odbora z množičnimi demonstracijami protestirala proti procesu sojenja četverici, a vojaške oblasti niso popustile. Vsi štirje so bili obsojeni na zaporne kazni, ki so jih kasneje slovenske oblasti zmanjšale.
Zahteve po demokratizaciji in temeljiti preureditvi jugoslovanske države so izražale tudi prve opozicijske stranke. Te so se sprva še imenovale zveze, kot na primer [[Slovenska kmečka zveza]], ki je nastala leta 1988, in pa [[Slovenska demokratična zveza]], ki je nastala leta 1989. Tudi slovenska oblast je začela spoznavati, da so možnosti za sožitje v Jugoslaviji vse manjše, in je začela braniti slovenske pozicije . To je bila posledica reformnih procesov v [[Zveza komunistov Slovenije|zvezi komunistov]], v kateri je pod vodstvom [[Milan Kučan|Milana Kučana]] začela prevladovati t. i. prenoviteljska struja. Ta se je postopoma začela odpovedovati oblastnem monopolu, in sicer zaradi pritiskov opozicije in konflikta z Beogradom. To odpovedovanje pa se je najprej izrazilo v političnem geslu o nestrankarskem pluralizmu., nato pa v sestopu iz oblasti.
=== Majniška deklaracija ===
Na protestnem zborovanju zaradi druge aretacije [[Janez Janša|Janeza Janše]] je pesnik [[Tone Pavček]] 8. maja 1989 prebral [[majniška deklaracija (1989)|majniško deklaracijo]]. Deklaracijo so podpisali [[Društvo slovenskih pisateljev]], Slovenska demokratska zveza, Slovensko krščansko socialno gibanje in [[Socialdemokratska zveza Slovenije]]. Zahteve, izražene v majniški deklaraciji, so postale temeljni program nastajajočih strank demokratične opozicije. Osnovne točke deklaracije so bile:
* Zahteva po suvereni državi slovenskega naroda
* Zahteva po samostojnem odločanju o povezavah z južnoslovanskimi narodi in drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope
* Zahteva po spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, vključno s političnim pluralizmom
* Zahteva po taki družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo slovenskim državljanom.
Oblasti so na razglasitev skušale odgovoriti z alternativnim programom, [[temeljna listina Slovenije 1989|temeljno listino Slovenije 1989]], ki jo je [[Socialistična zveza delovnega ljudstva Slovenije]] objavila 22. junija. Listina je še zagovarjala jugoslovansko državo, vendar pod pogojem, da bo dejansko federativna in demokratična. Nastajajoče opozicijske stranke, zlasti Zbor za ustavo, pa so zagovarjale doslednejše določbe o političnem pluralizmu in gospodarski suverenosti. Podpisalo jo je 420.000 ljudi, medtem ko je majniško deklaracijo podprlo nekaj več kot 100.000 podpisnikov.<ref>[http://www.muzej-nz.si/slo/enotni_v_zmagi_03.html "Od aretacije četverice do samostojne države, 1988-1991", Muzej novejše zgodovine Slovenije]</ref>
=== Zaostritev razmer v Jugoslaviji ===
Slovenski komunisti so 20. januarja 1990, potem ko niso upoštevali nobene od njihovih pobud, zapustili [[14. kongres Zveze komunistov Jugoslavije|14. kongres ZKJ]], ki je tako dokončno razpadla. V času ko je začela razpadati Sovjetska zveza, so se spori med Slovenijo in federacijo stopnjevali. Vrhunec so dosegli, ko so [[Socialistična republika Srbija|srbske oblasti]] napovedale Sloveniji gospodarsko blokado zaradi slovenske podpore kosovskim Albancem na zborovanju v Cankarjevem domu januarja 1989. Ob koncu leta se je konflkikt še zaostril. Pripadniki tedanjih slovenskih policijskih sil so s hrvaško pomočjo 1. decembra 1989 v akciji imenovani "Akcija Sever" preprečili prihod več sto Miloševićevim podpornikom z avtobusi iz Srbije v Ljubljano na "miting resnice", kjer naj bi z demonstracijami skušali očrniti tedanjo oblast, ker je nasprotovala srbski centralistični politiki. Prepoved in preprečitev mitinga sta dodatno zaostrili odnose med oblastmi v Sloveniji in Srbiji.
Marca 1990 je Slovenija razglasila gospodarsko samostojnost, aprila je na volitvah za predsednika slovenskega predsedstva zmagal [[Milan Kučan]], na parlamentarnih volitvah pa je s 126 poslanskimi sedeži proti 240 zmagala organizirana opozicija-DEMOS, ki jo je sestavljala večina opozicijskih strank. Te stranke so bile : Slovenska demokratična zveza, Socialdemokratska stranka Slovenije, Krščanski demokrati, Zeleni, Slovenska kmečka zveza. Predsednik skupščine je postal [[France Bučar]], vlado je sestavil krščanski demokrat [[Lojze Peterle]], ker je njegova stranka znotraj Demosa dobila največ glasov. Najmočnejši opozicijski stranki sta bili prenovljena komunistična in liberalna, v parlament pa je od prejšnjih družbenopolitičnih organizacij prišla tudi socialistična stranka(nekdanja SZDL)
Slovenska skupščina se je začela ukvarjati z osamosvojitveno zakonodajo že julija 1990. Tedaj je bila sprejeta Deklaracija o suverenosti Republike Slovenije, ki je določala enoletni rok za sprejetje ustave in postopke ugotavljanja, kateri zvezni zakoni v Sloveniji ne veljajo več; odpravila je tudi slovensko delegacijo v zveznem zboru skupščine SFRJ. Še pred prvimi večstrankarskimi volitvami(7. marca) so bila sprejeta dopolnila k slovenski ustavi; iz imena republike je bila črtana beseda »socialistična«, z deklaracijo o urejanju razmerij, ki imajo splošen pomen za Slovenijo, pa je bila načelno razglašena samostojnost na gospodarskem področju. Slovenska skupščina je 28. septembra in nato 4. oktobra(tedaj je bil sprejet ustavni zakon in razveljavljenih 27 jugoslovanskih zakonov) nadaljevala s sprejemanjem osamosvojitvene zakonodaje. Novi zakoni so dajali Sloveniji izključne pristojnosti pri določanju vojaškega roka in poveljevanja v teritorialni obrambi. Zvezni organi so terjali, naj Slovenija te zakone prekliče. Na podlagi zakona o SLO in družbeni samozaščiti ter z vednostjo vseh treh predsednikov(predsedstva, skupščine in vlade) sta [[Janez Janša]] in [[Igor Bavčar]] kot sekretarja za obrambo in notranje zadeve organizirala t. i. Manevrsko strukturo narodne zaščite. Oktobra 1990 so pripadniki JLA zasedli štab TO v Ljubljani. Njegov dotedanji poveljnik Ivan Hočevar je ostal lojalen JLA, zato ga je predsedstvo RS zamenjalo; njegov naslednik je postal [[Janez Slapar]].
=== Plebiscit o osamosvojitvi Slovenije ===
{{glavni|Plebiscit o samostojnosti Slovenije}}
V Sloveniji je 23. decembra 1990 potekal plebiscit o osamosvojitvi Slovenije. Pred tem je Slovenija drugim republikam ponujala predlog konfederalne pogodbe, ki pa so jo vse razen Hrvaške zavrnile. Del političnih strank, zlasti v Demosu, je odnos do Jugoslavije zaostroval in zlasti tistim, ki so izšli iz bivših družbenopolitičnih organizacij, očital »jugoslovanarstvo«. V odnosu do Jugoslavije je bila kombinacija obeh drž produktivna: radikalnost novih strank je Jugoslavijo postavljala pred dejstvo, da se mora hitro spremeniti ali pa jo bo Slovenija zapustila. V strankarske spore je posegla [[Socialistična stranka Slovenije]] s predlogom za plebiscit o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Pobudo je nato prevzel Demos in 6. decembra je skupščina sprejela zakon o plebiscitu.<ref>[http://archive.is/20120805163738/www.slovenija2001.gov.si/pot/kronologija/ Slovenija2001.gov.si - Od plebiscita do samostojnosti]</ref>
Vprašanje na plebiscitnem lističu se je glasilo:«Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?«. Plebiscit je bil 23. decembra, rezultati pa so bili uradno razglašeni 26. decembra. Glasovanja se je udeležilo 93,2 % volilnih upravičencev; za samostojnost je glasovalo 88,2 % vseh volivcev. Po zakonu naj bi bila odločitev uresničena v šestih mesecih.
Še pred plebiscitom je skupščina objavila tudi Deklaracijo o spoštovanju temeljnih konvencij Sveta Evrope, sprejela pa je tudi Izjavo o dobrih namerah (6. december 1990). Slovenska oblast je začela tudi diplomatsko akcijo, s katero je skušala drugim republikam in svetu pojasniti svoje motive pri osamosvajanju. Zagovarjala je tezo o razdružitvi in ne odcepitvi. Na zborovanju v Ljutomeru 16. decembra 1990 se je [[Jože Pučnik]] zavzel za rešitev, ki državljanstva ne bi priznala vsem, ki so na dan plebiscita imeli stalno prebivališče v Sloveniji, v izogib problemom "podobnim kninskim",<ref>"Slovenija ne more več čakati, nabralo se je preveč slabega" - zapis o razpravah na ljutomerskem taboru za samostojno Slovenijo, Ljutomer, 16.12.1990". [[Delo]], 17. decembra 1990.</ref> kar je pozneje vodilo do problematike [[Izbrisani]]h.
=== Zaostrovanje jugoslovanske krize ===
Med tem so se nadaljevala prizadevanja za rešitev vse hujše politične krize v Jugoslaviji. V začetku 1991 so se vrstila srečanja vodstev vseh republik. V začetku junija pa je zvezni premier [[Ante Marković]] slovenske poslance prepričeval, naj Slovenija ostane v Jugoslaviji. Navkljub temu je vrsta dogodkov položaj bistveno poslabšala. Srbske oblasti so januarja 1991 vdrle v jugoslovanski finančni sistem in si »sposodile« 1,4 milijarde dolarjev. [[Zvezno predsedstvo SFRJ|Zvezno predsedstvo]] je na predlog JLA sprejelo sklep o razorožitvi paravojaških oddelkov, kamor so šteli tudi Teritorialno obrambo, ki je bila sicer del jugoslovanskih oboroženih sil. Temu se je Slovenija uprla in prevzela poveljevanje nad svojo [[Teritorialna obramba Republike Slovenije|Teritorialno obrambo]].
=== Razglasitev neodvisnosti in dogodki po njej ===
[[Slika:Deklaracija ob neodvisnosti 1991 str. 1.jpg|thumb|right|250px|Deklaracija ob neodvisnosti iz 25. junija 1991]]
25. junija 1991 je slovenski parlament sprejel ustavni zakon za uresničitev [[Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije|Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije]], [[Deklaracija o neodvisnosti Slovenije|Deklaracijo o neodvisnosti]] in več zakonov, s katerimi je Slovenija prevzela prejšnje pristojnosti federacije na svojem ozemlju. JLA je že dan po osamosvojitvi poskusila s silo zatreti slovensko samostojnost. S tem se je začela [[desetdnevna vojna]], v kateri sta slovenska TO in policija porazila JLA. Vodstvo JLA se je moralo sprijazniti s porazom in navkljub resnim grožnjam in ultimatom moralo opustiti kampanjo v Sloveniji in sesti za pogajalsko mizo. Začela so se pogajanja na Brionih, ki so se končala s podpisomsloven<div class="references-small">[[Brionska deklaracija|brionske deklaracije]]. 18. julija je predsedstvo SFRJ sprejelo odločitev, da se JLA z orožjem in opremo umakne izKategorija:Zgodovina Slovenije in oktobra 1991 je odšel iz Slovenije zadnji vojak [[Jugoslovanska ljudska armada|JLA*]].
== Samostojna Slovenija ==
[[Slika:Coat of Arms of Slovenia.svg|right|90px|Grb Republike Slovenije]]
Novembra je bil sprejet zakon o denacionalizaciji, decembra pa nova ustava. [[Evropska unija]] je Republiko Slovenijo priznala sredi januarja 1992, [[Organizacija združenih narodov|OZN]] pa jo je sprejela med članice maja 1992. [[Demos]] je razpadel, aprila 1992 je bila izglasovana nezaupnica Lojzetu Petrletu, nasledil ga je [[Janez Drnovšek]], ki je ostal na oblasti tudi po volitvah 1992 in 1997. Mandat predsednika republike pa so volivci dvakrat zaporedoma podelili Milanu Kučanu (1992-1997 in 1997-2002).
Februarja 1999 je začel veljati pridružitveni sporazum z Evropsko unijo, Slovenija je 29. marca 2004 postala članica zveze [[NATO]], 1. maja 2004 pa tudi članica Evropske unije. Slovenija je 1. januarja 2007 prevzela skupno evropsko valuto [[evro]]. V prvem polletju 2008 je predsedovala [[Evropski svet|evropskemu svetu]].
== Viri in opombe ==
{{opombe|2}}
== Zunanje povezave ==
Dvajseto stoletje [http://www.muzej-nz.si/slo/razstave.html]
== Literatura ==
<div class="references-small">
* Curta, Florin (2001). ''The Making of Slavs: History and Archaeology of the Lower Danube Region c. 500-700.'' USA, Cambridge University Press.
* Čepič et al. (1979). ''Zgodovina Slovencev''. Ljubljana, Cankarjeva založba.
* Grafenauer, Bogo (2000). ''Karantanija: izbrane razprave in članki.'' Ljubljana, Slovenska matica.
* [[Igor Grdina|Grdina, Igor]], ''Slovenci med tradicijo in perspektivo : Politični mozaik 1860-1918''. Ljubljana, 2003.
* Korošec, Paola (1990). ''Alpski Slovani- Die Alpenslawen. Ljubljana
* [[Vasilij Melik|Melik, Vasilij]] in [[Ferdo Gestrin]] (1966). ''Slovenska zgodovina : od konca osemnajstega stoletja do 1918''. Ljubljana..
* [[Janko Prunk|Prunk, Janko]] (1992). ''Slovenski narodni vzpon : narodna politika (1768-1992)''. Ljubljana.
* Simoniti, Vasko in Peter Štih (1996). ''Slovenska zgodovina do razsvetljenstva''. Celovec
* [[Peter Štih|Štih, Peter]] (2001). ''Ozemlje Slovenije v zgodnjem srednjem veku: osnovne poteze zgodovinskega razvoja od začetka 6. do konca 9. stoletja.'' Ljubljana, Filozofska fakulteta.
* --. [http://www.sistory.si/publikacije/pdf/zgodovina/Stih-Slovenska_zgodovina_od_prazgodovinskih_kultur_do_konca_srednjega_veka.pdf Slovenska zgodovina : Od prazgodovinskih kultur do konca srednjega veka]. E-knjiga.
* [[Peter Vodopivec|Vodopivec, Peter]], ''Od Pohlinove slovnice do samostojne države : Slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do konca 20. stoletja''. Ljubljana, 2006.
* --. [http://www.sistory.si/publikacije/pdf/zgodovina/Slovenska-zgodovina-1780-2004.pdf Slovenska zgodovina - 1780-2004]. E-knjiga.
{{Slovenija}}
[[Kategorija:Zgodovina Slovenije|*]]
| 