Ljudska republika Kitajska: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
→Prebivalstvo in poselitev: dodano |
→Urbanizacija: dodano iz en wiki |
||
Vrstica 339:
}}<noinclude>
== Gospodarstvo ==
[[File:Lujiazui tallest buildings.jpg|thumb|Svetovni finančni center Šanghaj, Jin Mao Tower in Shanghai Tower, Lujiazui]]
[[File:Shanghaistockexchange.jpg|thumb|Zgradba Šanghajske borze v Lujiazui finanančnem okrožju.]]
Kitajska je imela največje gospodarstvo na svetu že več kot dva tisoč let nazaj, med tem pa tudi cikle blaginje in upada. Od leta 2014 je Kitajska drugo največje gospodarstvo na svetu v smislu nominalnega BDP, ki je znašal približno 10.380 milijarde USD po [[Mednarodni denarni sklad|Mednarodnem denarnem skladu]]. Kar zadeva BDP paritete kupne moči (PPP), je kitajsko gospodarstvo največje na svetu, z BDP za PPP za leto 2014 v višini 17.632 milijarde dolarjev<ref name=imf2>{{cite web|url=http://www.imf.org/external/pubs/ft/weo/2014/02/weodata/weorept.aspx?pr.x=55&pr.y=9&sy=2014&ey=2014&scsm=1&ssd=1&sort=country&ds=.&br=1&c=924&s=NGDPD%2CNGDPDPC%2CPPPGDP%2CPPPPC&grp=0&a=|title=Estimates for 2014 nominal GDP|publisher=International Monetary Fund|date=2014|accessdate=10 February 2015}}</ref>.
=== Gospodarska zgodovina in rast ===
Od ustanovitve leta 1949 do konca leta 1978 je bila Ljudska republika Kitajska centralno načrtovano gospodarstvo v sovjetskem slogu. Po Maovi smrti leta 1976 in posledičnem koncu [[kulturna revolucija|kulturne revolucije]] sta [[Deng Xiaoping]] in novo kitajsko vodstvo začela reformirati gospodarstvo in se premikati v bolj tržno usmerjeno mešano gospodarstvo v okviru enostrankarske vladavine. Kmetijska kolektivizacija je bila razstavljena in kmetijska zemljišča privatizirana, zunanja trgovina pa je postala pomemben nov poudarek, kar je pripeljalo do oblikovanja posebnih ekonomskih con (SEZ). Neučinkovita podjetja v državni lasti so bila prestrukturirana, nedonosna so bila dokončno zaprta, kar je povzročilo velike izgube delovnih mest. Sodobna današnja Kitajska je v glavnem označena kot tržno gospodarstvo, ki temelji na lastništvu zasebnega premoženja in je eden vodilnih primerov državnega kapitalizma. Država še vedno prevladuje v strateških sektorjih, kot so proizvodnja energije in težka industrija, vendar se je zasebni sektor močno razširil, saj je v letu 2008 zabeležilo približno 30 milijonov zasebnih podjetij.
[[File:Alibaba group Headquarters.jpg|upright=0.9|thumb|left|Sedež skupine Alibaba v Hangzhou]]
Ker se je ekonomska liberalizacija začela leta 1978, je bila Kitajska med najhitreje rastočimi gospodarstvi na svetu. Po podatkih Mednarodnega denarnega sklada je letna povprečna rast BDP med letoma 2001 in 2010 znašala 10,5%. Med letoma 2007 in 2011 je bila stopnja gospodarske rasti Kitajske enakovredna rasti vseh držav G7. V skladu z indeksom Global Growth Generators, ki ga je februarja 2011 napovedala Citigroup, ima Kitajska zelo visoko 3G stopnjo rasti. Zaradi visoke produktivnosti, nizkih stroškov dela in sorazmerno dobre infrastrukture so postali vodilni proizvajalci na svetu. Vendar pa je kitajsko gospodarstvo zelo energetsko intenzivno in neučinkovito; leta 2010 je bila največji porabnik energije na svetu in se zanaša na [[premog]], ki zagotavlja več kot 70% energetskih potreb in presegla ZDA; septembra 2013 je bila največji uvoznik nafte na svetu. V začetku leta 2010 se je stopnja gospodarske rasti upočasnila zaradi domačih kreditnih težav, oslabitve mednarodnega povpraševanja po kitajskem izvozu in krhkosti v svetovnem gospodarstvu.
== Znanost in tehnologija ==
=== Zgodovina ===
Kitajska je bila nekoč vodilna v svetu [[znanost]]i in [[tehnologija|tehnologije]] do dinastije Ming. Starodavna kitajska odkritja in izumi, kot so izdelava [[papir]]ja, [[tisk]], [[kompas]] in [[smodnik]], so postali razširjeni po vsej vzhodni Aziji, na Bližnjem vzhodu in kasneje v Evropi. Kitajski [[matematik]]i so prvi uporabili negativne številke. DO 17. stoletja sta Evropa in zahodni svet presegla Kitajsko v znanstvenem in tehnološkem napredku. Raziskovalci do danes še vedno razpravljajo o vzrokih za to zgodnje moderno ''Veliko razhajanje''.
Po ponovljenih vojaških porazih s strani evropskih kolonialnih sil in Japonske v 19. stoletju so kitajski reformatorji začeli spodbujati sodobno znanost in tehnologijo kot del gibanja samozaščite. Ko so komunisti prišli na oblast leta 1949, so poskušali organizirati znanost in tehnologijo na podlagi modela Sovjetske zveze, v kateri so bile znanstvene raziskave del centralnega načrtovanja. Po Maovi smrti leta 1976 je bila znanost in tehnologija ustanovljena kot ena od štirih modernizacij, sovjetski akademski sistem pa postopoma preoblikovan.
=== Sodobnost ===
Od konca kulturne revolucije je Kitajska znatno vlagala v znanstvene raziskave s 163 milijardami dolarjev za znanstvene raziskave in razvoj v letu 2012. Znanost in tehnologija se obravnavata kot bistvena za doseganje gospodarskih in političnih ciljev Kitajske in so vir nacionalnega ponosa, ki je včasih opisan kot »tehno-nacionalizem«. Kljub temu kitajske naložbe v osnovne in uporabne znanstvene raziskave ostajajo pod vodilnimi tehnološkimi močmi, kot so ZDA in Japonska. Na kitajskem rojeni znanstveniki so že štirikrat prejeli [[Nobelova nagrada za fiziko|Nobelovo nagrado za fiziko]], za [[Nobelova nagrada za kemijo|kemijo]] in [[Nobelova nagrada za fiziologijo ali medicino|fiziologijo ali medicino]] enkrat, čeprav je večina teh znanstvenikov opravila svoje Nobelovo zmagovalno raziskavo v zahodnih državah.
Kitajska razvija svoj izobraževalni sistem s poudarkom na znanosti, matematiki in inženiringu. Je tudi drugi največji založnik znanstvenih člankov na svetu. Tehnološke družbe, kot sta [[Huawei]] in [[Lenovo]], so postale vodilne na področju telekomunikacij in osebnih računalnikov in kitajski superračunalniki so dosledno uvrščeni med najmočnejše na svetu. Razširja se tudi uporaba industrijskih robotov; od leta 2008 do leta 2011 se je namestitev multi-role robotov v kitajskih tovarnah povečala za 136 odstotkov.
Kitajski vesoljski program je eden najbolj aktivnih na svetu in je glavni vir nacionalnega ponosa. Leta 1970 je Kitajska uvedla svoj prvi satelit, Dong Fang Hong I., in postala peta država, ki je to storila neodvisno. Leta 2003 je Kitajska postala tretja država, ki je neodvisno poslala ljudi v vesolje.
== Promet ==
[[File:Balinghe Bridge-3.jpg|thumb|left|upright=0.9|Most čez reko Baling je eden najvišjih mostov na svetu.]]
Od poznih 1990-ih se je kitajsko nacionalno cestno omrežje znatno razširilo z vzpostavitvijo mreže nacionalnih [[avtocesta|avtocest]] in [[hitra cesta|hitrih cest]]. Leta 2011 so Kitajske avtoceste dosegle skupno 85.000 km, kar je postalo najdaljši avtocestni sistem na svetu. Leta 1991 je bilo na glavnem odseku reke Jangce na severu in na jugu le šest mostov. Do oktobra 2014 je bilo 81 takšnih [[most]]ov in [[predor]]ov.
Kitajska je največji svetovni trg za avtomobile, ki je presegla Združene države v avtomobilski prodaji in proizvodnji. Prodaja avtomobilov v letu 2009 je presegala 13,6 milijona in lahko do leta 2020 doseže 40 milijonov. Neželeni učinek hitre rasti kitajskega cestnega omrežja je bil znaten porast [[Prometna nesreča|prometnih nesreč]], s slabo uveljavljenimi prometnimi zakoni, ki so bili navedeni kot možni vzrok za leto 2011, je v prometnih nesrečah umrlo okoli 62.000 kitajskih državljanov. V mestnih območjih kolesa ostajajo običajna prevozna sredstva, kljub vse večji razširjenosti avtomobilov - od leta 2012 je na Kitajskem približno 470 milijonov koles.
[[File:PEKT3E.jpg|thumb|upright=0.9|Terminal 3 mednarodnega letališča v Pekingu je 2 največji terminal na svetu]]
Kitajske železnice, ki so v državni lasti, so med najpomembnejšimi na svetu, ki so leta 2006 obdelale četrtino svetovnega železniškega prometa na samo 6 % svetovnih tirov. Od leta 2013 je država imela 103.144 km železnic, tretje najdaljše mreže na svetu. Vse pokrajine in regije so povezane z železniškim omrežjem, razen Macau. Železnice so zelo obremenjeno, zlasti med kitajskim novim letom, ko se odvija največja letna migracija na svetu.
Sistem za visoke hitrosti (HSR) je začel z gradnjo v začetku leta 2000. Danes ima več kot 19.000 kilometrov namenskih prog, ki skupaj presegajo dolžino preostale svetovne železniške mreže za visoke hitrosti. Omrežje vključuje železniško progo Peking-Guangzhou-Šen-čen, eno najdaljšo HSR linijo na svetu in železniško progo Peking-Šanghaj, ki ima tri najdaljše železniške mostove na svetu. Vlak Šanghaj Maglev, ki doseže 431 km / h je najhitrejši komercialni vlak na svetu.
[[File:A maglev train coming out, Pudong International Airport, Shanghai.jpg|thumb|left|upright=0.9| Šanghajski vlak Maglev]]
Od leta 2000 se je rast hitrih tranzitnih sistemov v kitajskih mestih pospešila. Od januarja 2016 ima 26 mest urbani množični tranzitni sistem, 39 pa odobren metro sistem, pri čemer jih je še ducat več, ki se jim pridružijo do leta 2020. Šanghajska podzemna železnica, podzemna železnica Peking, metro Guangzhou, Hongkong MTR in metro Šen-čen so med najdaljšimi in najbolj obsežnimi na svetu.
[[File:CR400AF-2001@BJN (20170626110730).jpg|thumb|right|upright=0.9| Kitajski standardiziran EMU, znan tudi pod imenom Fuxing Hao, je domači kitajski vlak, katerega največja delovna hitrost doseže 350 km / h.]]
V letu 2015 je bilo približno 200 letališč, približno 240 jih je načrtovanih do leta 2020. Več kot dve tretjini letališč v gradnji po vsem svetu leta 2013 je bilo na Kitajskem, in Boeing pričakuje, da bo kitajska flota aktivnih komercialnih letal na Kitajskem rasla od 1910 v letu 2011 na 5980 leta 2031. S hitrim širjenjem v civilnem letalstvu so se največja letališča na Kitajskem pridružila tudi najzahtevnejšim na svetu. Leta 2013 je glavno letališče v Pekingu na drugem mestu v svetu s potniškim prometom. Od leta 2010 sta mednarodno letališče Hong Kong in mednarodno letališče Shanghai Pudong na prvem in tretjem mestu v tonah letalskih tovornih vozil.
Kitajska ima več kot 2000 rečnih in morskih pristanišč, od katerih jih je približno 130 odprtih za tuje ladje. Leta 2012 so pristanišča v Šanghaju, Hongkongu, Šen-čenu, Ningbo-Zhoushanu, Guangdžouu, Qingdanu, Tiandžinu in Dalianu uvrščena na svetovni vrh v tovornem prometu in količini tovora.
{{Wide image|Panorama Yangshan.jpg|900px|Pristanišče Šanghaj na otoku Yangshan v zalivu Hangzhou je vilo leta 2010 največje kontejnersko pristanišče na svetu}}
== Sklici ==
| |||