France Bevk: Razlika med redakcijama

'''France Bevk''', [[Slovenec|slovenski]] [[pisatelj]], [[pesnik]], [[dramatik]], [[prevajalec]] in [[urednik]], * [[17. september]] [[1890]], [[Zakojca]] pri [[Cerkno|Cerknem]], † [[17. september]] [[1970]], [[Ljubljana]].

 

Rodil se je v [[bajtarji|bajtarski družini]] kot najstarejši od osmih otrok vaškega čevljarja Ivana in žene Katarine. Končal je [[ljudska šola|ljudsko šolo]] v [[Bukovo|Bukovem]], bil krajši čas trgovski vajenec v [[Kranj]]u, nato je šolanje nadaljeval na [[učiteljišče|učiteljišču]] v [[Koper|Kopru]] in [[Gorica|Gorici]]. Po maturi leta 1913 je učil v vasi [[Orehek, Cerkno]], leta 1916 je bil zaradi pisanja črtic s protivojno tematiko kazensko premeščen v [[Dolenji Novaki|Novake]]. Leta 1917 so ga vpoklicali v vojsko na [[Vzhodna fronta (prva svetovna vojna)|vzhodno fronto]] v [[Galicija|Galicijo]] in [[Bukovina|Bukovino]].

 

Bil je poročen, a žena [[Davorina Bevk|Davorina]] mu ni rodila potomcev, imel pa je več nezakonskih otrok. Njegova sinova sta tudi [[Vasja Ocvirk]], ki je bil pisatelj, in [[Marjan Bevk]], režiser ter predsednik društva [[TIGR]].

 

===Pisatelj===

Bevkovo literarno delo je zelo obsežno in zajema [[zgodovinski roman|zgodovinske romane]] in romane iz sodobnega življenja, [[novela (književnost)|novele]], [[kmečka povest|kmečke povesti]], [[črtica (književnost)|črtice]], [[drama|drame]], [[mladinska povest|mladinske povesti]], [[poezija|pesmi]], [[filmske scenarije]], [[potopise]] in [[prevod]]e. S prevodi v [[albanščina|albanščino]], [[francoščina|francoščino]], [[hrvaščina|hrvaščino]], [[italijanščina|italijanščino]], [[madžarščina|madžarščino]], [[makedonščina|makedonščino]], [[nemščina|nemščino]], [[ruščina|ruščino]], [[srbščina|srbščino]], [[ukrajinščina|ukrajinščino]] itd. je napisal več kot 150 del. Pisal je mnogo in hitro; kakšno leto je izšlo tudi po deset, s ponatisi in prevodi celo več knjig, poleg številnih člankov, spominskih in drugih priložnostnih zapisov. Med razlogi za hlastno naglico je bilo predvsem pomanjkanje izvirnih del. V času, ko je [[fašizem]] v [[Italija|Italiji]] pregnal čez mejo v [[Jugoslavija|Jugoslavijo]] precejšen del primorske inteligence, je namreč vztrajal na drugi strani meje in z zavzetim publiciranjem pod različnimi psevdonimi (Ivan Bežnik, Tone Čemažar, Jože Gorički, Jože Jeram, Jerko Jermol, Ivan Lesjak, Pavle Sedmak, Franc Seljak, Esar Vano) skrbel za duševno hrano slovenskega človeka.{{navedek|Pero mi je pri burno snujoči domišljiji pogosto težko dohitevalo misel, naglica pa je bila tudi nekoliko v moji naravi ... Zgodilo se je recimo, da sem dobil iz tiskarne že krtačne odtise za prvo polovico knjige, ko zadnja poglavja še niso bila napisana.<ref name=FG2>Iztok Ilich: ''France Bevk''. Ljubljana: DZS, 2004. 441.</ref>}}

Težave je imel z oblastjo, ki ga je hotela na različne načine prisliti, da bi prenehal z založniško-organizacijskim delom (in seveda s pisateljevanjem). V takratnih razmerah je bilo pri urejanju knjig za [[Goriška matica|Goriško matico]] in [[založba Luč|založbo Luč]] težko dobiti sodelavce za 10 do 15 knjig na leto, zato se je prevajanja lotil sam. Založbe v Primorju so namreč imele v svojih rednih in izrednih letnih programih poleg izvirnega leposlovja tudi prevode in priredbe. Psevdonime je tako pisatelj uporabljal tudi zato, da se ne bi na izdajah prepogosto pojavljalo njegovo ime.

 

 

* [[Nagrada Mladinske matice]] za povest ''[[Pastirci (povest)|Pastirci]]'' (1935)

Po njem so poimenovali [[Osnovna šola Franceta Bevka|več osnovnih šol]]. Prebivalci [[Nova Gorica|Nove Gorice]] so mu postavili spomenik, po njem se imenuje [[Goriška knjižnica Franceta Bevka]], [[Bevkov trg|več ulic in trgov po slovenskih mestih, mdr. Bevkov trg]] sredi Nove Gorice ter [[Bevkova nagrada]].

 

 

===Poezija===