Vladimir Vauhnik: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja Oznake: vizualno urejanje mobilno urejanje mobilno spletno urejanje |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 9:
Leta [[1936]] je postal [[načelnik štaba]] [[Drinska divizija|Drinske divizije]].
Leta [[1938]] je bil postavljen za rezidenčnega [[obrambni ataše|obrambnega]], [[vojaški ataše|vojaškega]], [[letalski ataše|letalskega]] in [[pomorski ataše|pomorskega atašeja]] Kraljevine Jugoslavije v [[Berlin]]u. Bil je izjemno nadarjen za tuje jezike. Popolnoma je obvladal nemški jezik, odlično angleščino in francoščino, dobro tudi italijanščino, pozneje v emigraciji v Argentini pa še španščino. P[[polkovnik|olkovnik]] Vauhnik se je vpisal v [[vojna zgodovina|vojno zgodovino]], ko je nekaj dni pred [[Nemčija|nemško]] [[operacija Kazenska sodba|''operacijo Kazenska sodba'']] obvestil [[generalštab Vojske
Po njegovih besedah je do veliko skrivnih podatkov prišel že samo s pazljivim poslušanjem. Zato je prirejal zabave, srečanja itn z veliko dobre hrane in pijače. Med banketi, z izmenjavo podatkov z drugimi vojnimi atašeji, z nekaj sodelavci in predvsem z velikimi količinami alkohola je prišel do želenih podatkov. Nemškim častnikom in nacističnim politikom so se pod vplivom dobre hrane in alkohola razvezali jeziki. Prav tako so mu veliko podatkov priskrbele osamljene soproge višjih častnikov, katerim je dobavljal velike količine izbrane hrane iz Jugoslavije. Meso, maslo, jajca, sire, šunko, suhomesnate izdelke, alkoholne pijače itn je bilo takrat v Nemčiji že izredno težko dobiti. Zelo so mu pomagali tudi nasprotniki nacistov med višjimi sloji nemške družbe in aristokracije, s katerimi je prijateljeval. O tem obdobju je leta 1952 napisal knjigo ''Nevidna fronta''. Pomemben del njegovih zapiskov o tem času je za vedno izgubljen.▼
▲Po njegovih besedah je do veliko skrivnih podatkov prišel že samo s pazljivim poslušanjem. Zato je prirejal zabave, srečanja itn z veliko dobre hrane in pijače. Med banketi, z izmenjavo podatkov z drugimi vojnimi atašeji, z nekaj sodelavci in predvsem z velikimi količinami alkohola je prišel do želenih podatkov. Nemškim častnikom in nacističnim politikom so se pod vplivom dobre hrane in alkohola razvezali jeziki. Prav tako so mu veliko podatkov priskrbele osamljene soproge višjih častnikov, katerim je dobavljal velike količine izbrane hrane iz Jugoslavije. Meso, maslo, jajca, sire
Po [[kapitulacija|kapitulaciji]] [[Kraljevina Jugoslavija|Jugoslavije]] je bil sprva zaprt in nato izgnan iz Nemčije. Postal je častnik [[Oborožene sile NDH|Vojske NDH]], a se je 21. novembra 1941 vrnil v [[okupacija|okupirano]] [[Ljubljana|Ljubljano]]. Tu je še istega leta ustanovil [[obveščevalna služba|obveščevalno službo]] [[Berliner Börsen-Zeitung|''Berliner Börsen-Zeitung'']] (''BBZ''), ki je delovala za potrebe [[Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske|Združenega kraljestva]]. Ta skupina je delovala vse do leta [[1944]].
Zgodaj leta [[1944]] ga je [[Draža Mihajlović|Draža Mihailović]] postavil za vršilca dolžnosti poveljnika [[Jugoslovanska vojska za Slovenijo|Jugoslovanske vojske za Slovenijo]] ([[Slovenija|slovenski]] del [[Jugoslovanska vojska v domovini|Jugoslovanske vojske v domovini]], JVvD). [[Kraljeva jugoslovanska vlada v begunstvu]] ga je povišala v [[brigadni general|brigadnega generala]]. V tem času je uporabljal tudi [[psevdonim]] ''general Račič'' [http://users.volja.net/marijankr/Z23-ustanovitevslovojske.html]. Bil je nočna mora Walterja Schellenberga, poznejšega naslednika vodje Abwehra Wilhelma Canarisa. Schellenberg je v svoji knjigi ''V labirintu vohunstva'' Vauhniku posvetil celo 17. poglavje. Ta knjiga je bila v dveh zvezkih izdana tudi v Sloveniji (Večer, Maribor, 1961). Zaradi sodelovanja z zahodnimi zavezniki, je [[Gestapo]] sredi leta 1944 aretiral več vodilnih poveljnikov JVvD. Vauhnik je oktobra istega leta še uspel pobegniti v [[Švica|Švico.]]
Z napadom Nemčije na Kraljevino Jugoslavijo in s tem nastalo vojno, je izgubil diplomatsko imuniteto, Schellenberg ga je aretiral. V nemških zaporih je zaradi mučenj zbolel za Parkinsonovo boleznijo. Umrl je za posledicami neuspele operacije 31. marca 1955 v Buenos Airesu v Argentini. Vladko (tako so ga klicali domači) je pokopan v rodni Sloveniji pri [[Jakobski Dol|Sv. Jakobu v Slovenskih Goricah]].
| |||