Večji del knjigaknjige (poglavja 1-30) zavzemajo trije [[Mojzes|mojzesovi]] govori na vzhodni strani reke [[Jordan]], preden izraelovi sinovi začnejo osvajati Kánaansko deželo. Mojzesov prvi govor povzame njihovo štiridesetletno potovanje v puščavi, konča pa se z pobudo, naj se ljudstvo drži [[Jahve|Božjih]] zakonov. Njegov drugi govor ponovi deset Božjih zapovedi (prim. 2 Mz 20:1-17), ter ponovno poudarja, naj se ljudstvo drži vseh danih zapovedi. Zajame tudi blagoslove in poudari, da jih bodo ljudi deležni, če se bodo ravnali po Božjih zapovedih. V nasprotnem primeru pa jih doletijo nesreče in prekletstva. V svojem zadnjem govoru Mojzes razloži pomembnost zaveze. Poudari tudi pomembnost kesanja in Božje usmiljenje v primeru, da se ljudtvo pokesa svojih prestopkov. Izrazi tudi, da Božje besede ni težko razumeti in jo urisničevati. Svoj zadnji govor konča s podajanjem izbire; izpolnjevanje Božjih zakonov imenuje izbira življenja, odpad od Božjih zapovedi pa izbira smrti.
Zadnja štiri poglavja opisujejo, kako je Józue postal mojzesov naslednik in dajejo pobudo javnega branja postave vsako sedmo leto. Zajemajo tudi mojzesovo pesem in njegove blagoslove. Na koncu sme Mojzes pogledati v obljubljeno deželo, v njo pa ne sme vstopiti. Knjiga se konča z mojzesovo smrtjo.
