Socialno kognitivna teorija: Razlika med redakcijama

Splošno priznane teorije storilnostne motivacije, povezane s človekovimi potrebami, pravičnostjo ali pričakovanji ne dajejo zadovoljujoče procesno usmerjene analize faktorjev, ki vplivajo na odnos med vedenjem in izidi le-tega. Te teorije povezujejo različne faktorje (potrebe, zaznane neenakosti, pričakovanja) z vedenjem, ne uspe pa jim natančneje opredeliti mehanizmov, ki lahko vplivajo na moč in medsebojno povezanost omenjenih odnosov <ref name="frlec">Frlec, Š. in Vidmar, G. (2005). Študija samoučinkovitosti v kontekstu delovnega mesta. Psihološka obzorja, 14(1), 35–51.</ref>. Socialno kognitivna teorija predstavlja drugačen, širši pogled na vprašanje izvora vedenja, prav tako pa se jo da prenesti na druga področja, na primer na področje dela oziroma kariere.

S tem, kako se naučimo določenega vedenja v odvisnosti od različnih faktorjev, se je ukvarjalmed tudidrugimi ukvarjal '''[[Albert Bandura]]'''. Že v 60ih letih prejšnjega stoletja je na podlagi znanih eksperimentov z lutko Bobo postavil teorijo socialnega učenja, leta 1986 pa je objavil knjigo ''Social foundations of thought and action: a social cognitive theory''<ref name=»bandura86«> Bandura, A. (1986). Social foundations of thought and action: A social cognitive theory. Englewood Cliffs, NJ: Prentice-Hall.</ref>, v kateri je razširil in preimenoval svojo originalno teorijo, s čimer je želel poudariti pomen [[kognicija|kognicije]] pri [[učenje|učenju]]. Njegova socialno kognitivna teorija je pravzaprav širša od [[behaviorizem|behaviorizma]] in teorij socialnega učenja. Socialni del teorije priznava socialno poreklo večine človekovih misli in dejanj, kognitivni del pa priznava vpliv miselnih procesov na [[motivacija|motivacijo]] in [[vedenje]]<ref name="frlec"/>.

Ta zmožnost ljudem omogoča spreminjanje in prilagajanje na okolje. S pomočjo simbolov procesiramo in transformiramo začasne izkušnje v notranje modele, ki nam potem služijo za nadaljnje delovanje. S simboli damo našim izkušnjam pomen, obliko in trajnost, poleg tega pa nam omogočajo reševanje problemov z iskanjem rešitev na simbolni ravni, brez, da bi se morali truditi preko poskusov in napak. Potencialne rešitve enostavno »testiramo« v mislih in jih nato obdržimo in izvedemo ali zavržemo. Pa vendar dejstvo, da so naše akcije posledica razmisleka, še ne zagotavlja, da so naše akcije vedno objektivno racionalne – včasih nimamo popolnih informacij, ne upoštevamo vseh vidikov ali pa postavljamo napačne sklepe. Naše misli so lahko torej vir tako uspeha, dosežkov kot tudi neuspehov in distresa.

Veliko naših zmožnosti ni vrojenih, temveč se razvijejo tekom življenja preko učenja – šele tako lahko usvajamo različne kompetence, potrebne za spoprijemanje z življenjskimi izzivi in nalogami. Psihološke teorije so tradicionalno predvidevale, da prihaja do učenja zgolj preko izvajanja dejavnosti in doživljanja njenih posledic. [[Albert Bandura|Bandura]] pa poudarja, da se lahko praktično vsega, česar bi se naučili neposredno z lastno izkušnjo, naučimo tudi drugače – in sicer posredno preko opazovanja vedenja drugih ljudi in posledic, ki jih ima njihovo vedenje. Če je nekdo kakorkoli kaznovan za svoje vedenje, tega vedenja verjetno ne bomo posnemali. In obratno – če je nekdo nagrajen za svoje vedenje, je večja verjetnost, da bomo to osebovedenje posnemali. Zmožnost učenja preko opazovanja omogoča usvajanje pravil vedenja brez, da bi morali iti skozi poskuse in napake, kar je ne samo zamudno, ampak lahko celo tudi fatalno. Zgolj na podlagi lastnega vedenja in posledic ne moremo npr. otroke učiti plavati, mladostnike voziti avto ali pustiti študente medicine same narediti operacijo, prav tako pa se malčki brez modelnega učenja praktično ne bi mogli naučiti govoriti. Bolj, kot so morebitne posledice škodljive in tvegane, bolj pomembno je zanašanje na učenje preko opazovanja kompetentnega modela.

Socialno kognitivna teorija poudarja, da ljudje sami organizirajo, reflektirajo in regulirajo svoje vedenje; so ''proaktivni'' in ne le reaktivni organizmi, ki bi jih oblikovali okoljski dejavniki ali notranji impulzi (Pajares, 2000<ref name=»fesel«/>). Ljudje so tako ustvarjalci kot tudi produkti socialnih sistemov<ref name=»bandura01«> Bandura, A. (2001). Social Cognitive Theory of Mass Communication. MEDIAPSYCHOLOGY, 3, 265–299. </ref>.

Pa vendar je samoučinkovitost le en del socialno kognitivne teorije, ki ga lahko uporabimo za razlago dejavnikov na delovnem, kariernem področju. Avtorji Lent, Brown in Hackett so leta 1994<ref name=»lent94«> Lent, R.W., Brown, S.D. in Hackett, G. (1994). Toward a Unifying Social Cognitive Theory of Career and Academic Interest, Choice, and Performance. Journal of Vocational Behavior, 45, 79–122.</ref> razvili socialno kognitivno teorijo kariere, ki temelji na Bandurovi socialno kognitivni teoriji, zraven pa integrira še druge koncepte, ki se pojavljajo v že obstoječih teorijah kariere in naj bi vplivali na razvoj kariere. Njihova teorija poudarja pomembnost ''pričakovanj'' (prepričanj o tem, kaj se bo zgodilo kot posledica določenih vedenj), ki v povezavi s ''samoučinkovitostjo'' (prepričanj o tem, kaj posameznik zmore) napovedujejo karierne cilje, interese, odločitve, akcije in tudi rezultate. Pomembno je, da se karierna pričakovanja ujemajo s cilji, kar pomeni dobiti ustrezno delovno mesto in s tem zadovoljiti določene motive, pričakovanja in vrednote.

Socialno kognitivna teorija kariere<ref name=»lent94«/> predstavlja socialno kognitivni okvir za razumevanje treh zapleteno povezanih vidikov razvoja kariere: ''razvoj akademskih in kariernih interesov''; selekcija akademskih in kariernih možnosti (''karierne odločitve''); ter ''ohranjanje uspeha na akademskem in kariernem področju''. Avtorji ta tri področja predstavljajo v treh različnih, a prekrivajočih se modelih. Znotraj vsakega modela poudarjajo socialno kognitivne mehanizme (intrapersonalne, interpersonalne, zgodovinske in sodobne), za katere menijo, da imajo pomemben vpliv na razvoj kariere. A avtorji opozarjajo, da modeli ne sledijo Bandurovi teoriji v vseh pogledih; zvesti pa vseeno ostajajo triadnemu recipročnemu pogledu na vzročnost. Priznavajo, da tri glavne determinante (oseba, vedenje, kontekst) dvosmerno vplivajo druga na drugo ter da ima vsaka od njih v določenem trenutku različno močen vpliv.

Na razvoj interesov močno vplivata samoučinkovitost in pričakovanja izidov. V času otroštva in mladostništva smo v šoli, doma in drugje posredno in neposredno izpostavljeni množici aktivnosti, povezanih s poklici. Prav tako smo tako ali drugače nagrajevani za svoj trud in razvijanje sposobnosti na različnih področjih, pri čemer so izbrana področja odvisna od konteksta in kulture (deklice spodbujamo na različnih področjih kot dečke). Ko smo tako dlje časa izpostavljeni določeni aktivnosti in povratni informaciji, dodelujemo svoje sposobnosti, razvijamo notranje standarde glede uspešnosti na tem področju in pridobivamo določena pričakovanja izidov. Interes najverjetneje razvijemo na področjih, na katerih se počutimo samoučinkovite in kjer pričakujemo pozitivne posledice. S tem področjem se potem tudi bolj ukvarjamo in preko uspehov in neuspehov »obnavljamo« občutek samoučinkovitosti in pričakovanja ter posledično zopet interes za to področje – gre za neko povratno zanko. Na ta način lahko potem pride tudi do spremembe interesov, ki so sicer v grobem bolj ali manj stabilni v času poznega mladostništva.

Ta model gradi na modelu razvoja interesov – interesi, ki izhajajo iz samoučinkovitosti in pričakovanj, vplivajo na določene izobraževalne in poklicne odločitve (npr. odločimo se za določeno poklicno pot). Cilje, ki si jih postavimo na podlagi teh odločitev, bomo najverjetneje dosegli, če bodo le-ti jasni, specifični, odločno postavljeni in tudi javno predstavljeni (torej, da se o svojih namenih pogovarjamo z drugimi) in podprti s strani pomembnih drugih. Preko prej opisane povratne zanke (z uspešnostjo ali neuspešnostjo se naša samoučinkovitost in pričakovanja slabijo ali krepijo) obnavljamo tudi naše karierne odločitve. Nanje včasih celo bolj kot interesi direktno vplivajo samoučinkovitost, pričakovanja ali okoljski dejavniki. Zadnji so lahko še posebej pomembni, če ne podpirajo posameznikovih interesov. V primerih ekonomskega pomanjkanja, pritiskov v družini ali nezadostne izobrazbe moramo najti kompromis pri svojih interesih, samoučinkovitostjo (»Ali sem sposoben opravljati tovrstno delo?«) in pričakovanjih izida (»Ali bom plačan dovolj, da pokrijem vse stroške?«). Socialno kognitivna teorija kariere torej predpostavlja pogoje, ki zvišujejo verjetnost, da bomo zmožni slediti svojim interesom in tudi pogoje, ki nam to otežkočijo in moramo sklepati kompromise. Skupno te pogoje imenuje ''okoljski vplivi'' in ti vsebujejo: raven podpore (finančna in čustvena), ovire (npr. pomanjkanje denarja ali izobrazbe) in priložnosti, ki so posamezniku dosegljive.

Socialno kognitivna teorija kariere razlaga dva vidika uspešnosti: uspehi, ki jih posamezniki dosežejo na področju izobraževanja in poklica ter raven vztrajnosti ob ovirah. Na oba vidika vplivajo posameznikove zmožnosti, samoučinkovitost, pričakovanja izida in postavljeni cilji. Posameznikove zmožnosti (merjene preko preteklih dosežkov in nadarjenosti, ki pa je opredeljena z vrojenimi potenciali in pridobljenim znanjem) vplivajo na uspešnost preko dveh poti – ''direktno'' (npr. dijaki, bolj nadarjeni na določenem področju, bodo tam bolj uspešni in vztrajni kot manj nadarjeni dijaki) ter ''indirektno'' (preko občutka samoučinkovitosti in pričakovanj izidov). Samoučinkovitost, pričakovanja izidov in postavljeni cilji pa imajo motivacijsko vlogo. Študenti in delavci z večjim občutkom samoučinkovitosti in bolj pozitivnimi pričakovanji si bodo postavljali višje oz. težje dosegljive cilje, svoje sposobnosti bodo uporabili bolj učinkovito in dlje časa bodo vztrajali kljub oviram – posledično bodo najverjetneje tudi bolj uspešni pri svojem delu. A avtorji opozarjajo, da samoučinkovitost ne more nadomestiti nesposobnosti. Vpliv občutka samoučinkovitosti bi videli v primeru dveh enako sposobnih posameznikov, od tega en z močnim občutkom samoučinkovitosti, drugi pa s šibkim – tisti, ki se čuti manj kompetentnega, si bo postavil manj zahtevne cilje, doživljal bo več anksioznosti ob delu, prej bo odnehal ob ovirah in posledično bo tudi manj uspešen kot drugi posameznik – kljub enakim zmožnostim. Pa vendar premočen občutek samoučinkovitosti tudi ni ustrezen, saj si posledično postavljamo previsoke cilje, ki jih nismo zmožni doseči, ob neuspehu pa smo potem razočarani in nemotivirani. Najbolj optimalno je, če se čutimo le malce bolj sposobne, kot smo v resnici – tako si postavljamo cilje, ki so nam v izziv, a so vseeno dosegljivi; ob dejanskem uspehu pa smo potem toliko bolj ponosni nase in krepimo svoj občutek samoučinkovitosti in imamo bolj pozitivna pričakovanja glede prihodnosti.

Socialno kognitivna teorija kariere<ref name=»lent94«/> je s svojim integrativnim pristopom predstavljala pomembno izhodišče za nadaljnje raziskovanje za razvijanje razumevanja kariernih odločitev, razvoja in prilagajanja. Povsem enotne teorije, ki bi razložila vse poglede in dejavnike na področju razvoja kariere, najverjetneje ne moremo pričakovati; pa vendar nam poskusi integriranja na videz različnih teorij in fenomenov brez dvoma veliko doprinesejo k razumevanju omenjenih področij. Tako sta pozneje npr. avtorja Lent in Brown (2013<ref name=»lent13«> Lent, R.W. in Brown, S.D. (2013). Social Cognitive Model of Career Self-Management: Toward a Unifying View of Adaptive Career Behavior Across the Life Span. Journal of Counseling Psychology, 60(4), 557–568. </ref>) opisala še razširitev socialno kognitivne teorije kariere v obliki »self-management« modela.