Zvalnik: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran z vsebino: '''Zválnik''', tudi '''vókativ''', je sklon samostalnika v vlogi ogovora, nagovora.<ref>Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma preno... |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 2:
== Zvalnik v slovenščini ==
[[Slovenščina]] v svojem slovničnem sestavu zvalnika nima več. Njegovo funkcijo je pri nas prevzel [[imenovalnik]].<ref name=Snoj/> V [[Brižinski spomeniki|Brižinskih spomenikih]].je zvalnik še ohranjen (npr. ''gospodi'', ''otče'').<ref>Jože Toporišič: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992.</ref> Zadnje ostanke zvalnika v slovenščini zasledimo na prelomu 17. in 18. stoletja, npr. pri [[Janez Svetokriški|Janezu Svetokriškem]].<ref name=Snoj>Snoj M., oktober 2013: Zvalnik v slovenščini. Jezikovna svetovalnica, http://svetovalnica.zrc-sazu.si/, dostop 11. 9. 2018.</ref>
V sodobni slovenščini so ostali določeni ostanki zvalnika. Na primer ime ''Jure'' je morda zvalniška oblika od ''Juri(j)''.<ref name=Snoj/> Prav tako je beseda ''oče'' po nastanku zvalnik imenovalniške oblike *''otьcь'' > sloven. ''ótec''.<ref>Snoj M. Slovenski etimološki slovar3 , www.fran.si, dostop 11. 9. 2018.</ref> Določeni zvalniki se v slovenščini uporavljajo pogovorno (''bože'', ''sine'', ''brate''), kar je prevzeto iz [[srbohrvaščina|srbohrvaščine]].<ref>https://www.rtvslo.si/kultura/jezikovni-spletovalec/jezikovni-spletovalec-top-jezikovna-lista-nadrealista/442574, vpogled: 11. 9. 2018.</ref>
| |||