Zvalnik: Razlika med redakcijama

slovnični sklon
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Marko3 (pogovor | prispevki)
Nova stran z vsebino: '''Zválnik''', tudi '''vókativ''', je sklon samostalnika v vlogi ogovora, nagovora.<ref>Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma preno...
(ni razlike)

Redakcija: 19:39, 11. september 2018

Zválnik, tudi vókativ, je sklon samostalnika v vlogi ogovora, nagovora.[1]

Zvalnik v slovenščini

Slovenščina v svojem slovničnem sestavu zvalnika nima več. Njegovo funkcijo je pri nas prevzel imenovalnik.[2] V Brižinskih spomenikih.je zvalnik še ohranjen (npr. gospodi, otče).[3] Zadnje ostanke zvalnika v slovenščini zasledimo na prelomu 17. in 18. stoletja, npr. pri Janezu Svetokriškem[2]

V sodobni slovenščini so ostali določeni ostanki zvalnika. Na primer ime Jure je morda zvalniška oblika od Juri(j).[2] Prav tako je beseda oče po nastanku zvalnik imenovalniške oblike *otьcь > sloven. ótec.[4] Določeni zvalniki se v slovenščini uporavljajo pogovorno (bože, sine, brate), kar je prevzeto iz srbohrvaščine.[5]

Zvalnik v drugih jezikih

Zvalnik je bil del slovničnega sestava praindoevropščine in je obstajal tudi v latinščini, sanskrtu, stari grščini. Številni sodobni indoevropski jeziki so ga, tako kot slovenščina, izgubili (na primer angleščina, španščina). Nekateri drugi jeziki ga ohranjajo, na primer baltski jeziki, nekateri keltski jeziki ter večina slovanskih (ne pa tudi slovenščina in ruščina).

Sklici

  1. Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 9. 2018.
  2. 2,0 2,1 2,2 Snoj M., oktober 2013: Zvalnik v slovenščini. Jezikovna svetovalnica, http://svetovalnica.zrc-sazu.si/, dostop 11. 9. 2018.
  3. Jože Toporišič: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992.
  4. Snoj M. Slovenski etimološki slovar3 , www.fran.si, dostop 11. 9. 2018.
  5. https://www.rtvslo.si/kultura/jezikovni-spletovalec/jezikovni-spletovalec-top-jezikovna-lista-nadrealista/442574, vpogled: 11. 9. 2018.